Bianchi Sempre
Letos spomladi, na praznovanju težko pričakovanega 50. rojstnega dne, se mi je uresničila velika želja: prijatelji, ki so vedeli, kako rad bi preizkusil cestno dirkalno kolo, so mi v v polletni preizkus zaupali prelepo dirkalno kolo fluorescenčno oranžne barve, o kakršnem sem prej samo sanjal. No, naslednji dan, ko sem si opomogel od presenečenja in drugih dogodkov, ki se ponavadi zgodijo na tovrstnih praznovanjih, sem ugotovil, da je kolo še vedno lepo, samo barve so bile čisto drugačne.
Šlo je za Bianchijev model Sempre v črno-belo-rdeči barvni kombinaciji, za druge lastnosti kolesa, glede na to, da je to prvo tovrstno kolo, ki sem ga kdaj imel v rokah, pa vem povedati samo to, da je v celoti iz karbona in da ima opremo za prestavljanje Shimano 105. Prva vaja je bilo zapenjanje čevljev pedala in seveda odpenjanje, ko se ustaviš, in bil sem kar uspešen, saj sem se samo enkrat zložil po tleh s kolesom nad sabo, saj poznate, kako gre to.
Takoj po tem prva tura v Polhov Gradec in nazaj v Ljubljano čez Podutiški klanec. Na klancu presenečenje, kje je prva prestava, kot na gorskem kolesu? Uf, to je prva na tem kolesu. Noge pečejo, diham kot parna lokomotiva, srce utripa nekje pod čelado, vendar se ne dam in nekako priplezam na vrh, nato spust. Trije ovinki, nato ravnina v rahlem padcu, zavore delujejo odlično, položim ovinke, prestavim više in poženem pedale. Ne morem verjeti, pedale vrtim z lahkoto, samo šum vetra okoli čelade, hitrost pa okoli 60 km/h. Naprej ne gre več tako z lahkoto, še vedno pa se peljem s hitrostjo od 25 do 35 km/h in uživam v zmogljivostih naprave med nogami, ki mi to omogoča.
V naslednji tednih opravim še več podobnih tur in glede na rezultate in počutje se odločim za nastop na mali Franji, ki je za popolnega začetnika gotovo prvovrstno doživetje. Na start pridem sam, nikogar ne poznam in vendar se v množici kolesarjev počutim odlično. Moja prva skupinska vožnja skozi središče Ljubljane in naprej, zaprte ceste, povsod sami kolesarji, mislim si, to je prava stvar, danes so kolesarji glavni in jaz med njimi. Moja prva primerjava z drugimi kolesarji na maratonu mi pove, da mi v klanec še ne gre preveč dobro, ampak s spustom in ravnino sem pa kar zadovoljen. Še ne vem, ali zato, ker imam večjo maso kakor drugi, ali zato ker imam tako dobro kolo, ki v prostem teku v primerjavi z drugimi res kar leti. Kakor koli že, maraton sem končal v sredini nastopajočih, skupno in v svoji starostni kategoriji, s časom malo pod tri ure.
Opogumljen z napredkom, kolesarim naprej po okolici Ljubljane in se odpravim enkrat na morje do Kopra in naslednjič iz Bohinja na Rudno polje. Pri spustu s Pokljuke proti Bledu nenapovedano opravim še test vzdržljivosti kolesa, saj vsaj s 55 km/h zapeljem v veliko luknjo ali strokovno imenovano udarno jamo. Pri tem izgubim bidon, ki ga v loku vrže s stojala, in očala. Ustavim kolo in si mislim: tako lepo kolo si imel, a si ga uničil. Pregledam in preizkusim kolo in kar ne morem verjeti, da je še vedno brezhibno. Za popoln kolesarski dan ob vrnitvi v Bohinj srečam še mlajšo kolesarko, ki mi, ko se peljem mimo nje, reče: ja, gospod, kolk mate pa vi lep kolo. V svojem veselju, da me še kdo opazi na mojem novem kolesu, ji odvrnem: ja res je, meni je tudi zelo všeč, »pa ko bi vi vedeli, kolk hiter gre«.
Po prvič premaganih 1000 m višinske razlike v enem dnevu sem začel razmišljati tudi o vzponu na Vršič, za katerega sem še spomladi mislil, da je za mene letos nedosegljiv, pred enim letom pa sem bil tako ali tako prepričan, da je to gotovo ena od stvari, ki jih nikoli ne bom dosegel v življenju. Bilo je težko, toda uspelo mi je in za nagrado sem dobil enkraten spust do Bovca, in oborožen z novimi spoznanji o svojih zmogljivostih in zmogljivostih mojega kolesa, sem se naslednji dan čez Predel vrnil v Rateče.
Za letos imam posebnih dosežkov zase dovolj in kolesarim po preverjenih trasah, pridno zmanjšujem balast, ki sem si ga z leti nabral, in se v mislih že pripravljam na osvojitev kolesarskega Triglava, Maratona Franje prihodnje leto.
Dosedanje izkušnje s kolesarjenjem mi povedo, da za užitek pri tem potrebuješ dobro kolo, kar za mene kolo, ki ga imam priložnost preizkušati, nedvomno je, poleg tega potrebuješ močne noge, kar se da z vztrajnim delom, če tega še nimaš, pridobiti. Dobro je tudi, da imaš bistro glavo, toda tudi tu ni težav, saj tudi če to ni, ko se usedeš na kolo, je gotovo bistra, ko po kolesarjenju stopiš s kolesa. Rahlo predelano geslo mojega prijatelja, ki je preživel možgansko kap, bi se glasilo: »Vsak dan na kolesu je lep.« Upoštevati velja tudi izrek našega vrhunskega športnika, ki se glasi: »To morate sami probat.«