Arhiv

Bianchi Sempre

Letos spomladi, na praznovanju težko pričakovanega 50. rojstnega dne, se mi je uresničila velika želja: prijatelji, ki so vedeli, kako rad bi preizkusil cestno dirkalno kolo, so mi v v polletni preizkus zaupali prelepo dirkalno kolo fluorescenčno oranžne barve, o kakršnem sem prej samo sanjal. No, naslednji dan, ko sem si opomogel od presenečenja in drugih dogodkov, ki se ponavadi zgodijo na tovrstnih praznovanjih, sem ugotovil, da je kolo še vedno lepo, samo barve so bile čisto drugačne.

Šlo je za Bianchijev model Sempre v črno-belo-rdeči barvni kombinaciji, za druge lastnosti kolesa, glede na to, da je to prvo tovrstno kolo, ki sem ga kdaj imel v rokah, pa vem povedati samo to, da je v celoti iz karbona in da ima opremo za prestavljanje Shimano 105. Prva vaja je bilo zapenjanje čevljev pedala in seveda odpenjanje, ko se ustaviš, in bil sem kar uspešen, saj sem se samo enkrat zložil po tleh s kolesom nad sabo, saj poznate, kako gre to.

Takoj po tem prva tura v Polhov Gradec in nazaj v Ljubljano čez Podutiški klanec. Na klancu presenečenje, kje je prva prestava, kot na gorskem kolesu? Uf, to je prva na tem kolesu. Noge pečejo, diham kot parna lokomotiva, srce utripa nekje pod čelado, vendar se ne dam in nekako priplezam na vrh, nato spust. Trije ovinki, nato ravnina v rahlem padcu, zavore delujejo odlično, položim ovinke, prestavim više in poženem pedale. Ne morem verjeti, pedale vrtim z lahkoto, samo šum vetra okoli čelade, hitrost pa okoli 60 km/h. Naprej ne gre več tako z lahkoto, še vedno pa se peljem s hitrostjo od 25 do 35 km/h in uživam v zmogljivostih naprave med nogami, ki mi to omogoča.

V naslednji tednih opravim še več podobnih tur in glede na rezultate in počutje se odločim za nastop na mali Franji, ki je za popolnega začetnika gotovo prvovrstno doživetje. Na start pridem sam, nikogar ne poznam in vendar se v množici kolesarjev počutim odlično. Moja prva skupinska vožnja skozi središče Ljubljane in naprej, zaprte ceste, povsod sami kolesarji, mislim si, to je prava stvar, danes so kolesarji glavni in jaz med njimi. Moja prva primerjava z drugimi kolesarji na maratonu mi pove, da mi v klanec še ne gre preveč dobro, ampak s spustom in ravnino sem pa kar zadovoljen. Še ne vem, ali zato, ker imam večjo maso kakor drugi, ali zato ker imam tako dobro kolo, ki v prostem teku v primerjavi z drugimi res kar leti. Kakor koli že, maraton sem končal v sredini nastopajočih, skupno in v svoji starostni kategoriji, s časom malo pod tri ure.

Opogumljen z napredkom, kolesarim naprej po okolici Ljubljane in se odpravim enkrat na morje do Kopra in naslednjič iz Bohinja na Rudno polje. Pri spustu s Pokljuke proti Bledu nenapovedano opravim še test vzdržljivosti kolesa, saj vsaj s 55 km/h zapeljem v veliko luknjo ali strokovno imenovano udarno jamo. Pri tem izgubim bidon, ki ga v loku vrže s stojala, in očala. Ustavim kolo in si mislim: tako lepo kolo si imel, a si ga uničil. Pregledam in preizkusim kolo in kar ne morem verjeti, da je še vedno brezhibno. Za popoln kolesarski dan ob vrnitvi v Bohinj srečam še mlajšo kolesarko, ki mi, ko se peljem mimo nje, reče: ja, gospod, kolk mate pa vi lep kolo. V svojem veselju, da me še kdo opazi na mojem novem kolesu, ji odvrnem: ja res je, meni je tudi zelo všeč, »pa ko bi vi vedeli, kolk hiter gre«.

Po prvič premaganih 1000 m višinske razlike v enem dnevu sem začel razmišljati tudi o vzponu na Vršič, za katerega sem še spomladi mislil, da je za mene letos nedosegljiv, pred enim letom pa sem bil tako ali tako prepričan, da je to gotovo ena od stvari, ki jih nikoli ne bom dosegel v življenju. Bilo je težko, toda uspelo mi je in za nagrado sem dobil enkraten spust do Bovca, in oborožen z novimi spoznanji o svojih zmogljivostih in zmogljivostih mojega kolesa, sem se naslednji dan čez Predel vrnil v Rateče.

Za letos imam posebnih dosežkov zase dovolj in kolesarim po preverjenih trasah, pridno zmanjšujem balast, ki sem si ga z leti nabral, in se v mislih že pripravljam na osvojitev kolesarskega Triglava, Maratona Franje prihodnje leto.

Dosedanje izkušnje s kolesarjenjem mi povedo, da za užitek pri tem potrebuješ dobro kolo, kar za mene kolo, ki ga imam priložnost preizkušati, nedvomno je, poleg tega potrebuješ močne noge, kar se da z vztrajnim delom, če tega še nimaš, pridobiti. Dobro je tudi, da imaš bistro glavo, toda tudi tu ni težav, saj tudi če to ni, ko se usedeš na kolo, je gotovo bistra, ko po kolesarjenju stopiš s kolesa. Rahlo predelano geslo mojega prijatelja, ki je preživel možgansko kap, bi se glasilo: »Vsak dan na kolesu je lep.« Upoštevati velja tudi izrek našega vrhunskega športnika, ki se glasi: »To morate sami probat.«

Da bi bil test čim bolj objektiven, smo si kolo izposodili za pol leta, vozila pa sta 25-letnica, ki včasih ljubiteljsko kolesari, in sveži petdesetletnik, ki tega doslej ni počel. Njuni zgodbi in oceni.

Wilier Triestina GranTurismo

Kot pove že ime kolesa, je to kolo, ki se odlično izkaže na vseh terenih. Ne glede na to, ali se potite na vzponu na Vršič, trenirate intervale ali preprosto kolesarite okoli hiše, se kolo trdno drži terena. Kolo spada med srednji cenovni razred Wilierjevih koles. Cena je odvisna od opreme.

O tem kolesu lahko pišem le kot popolna rekreativka, imam pa nekaj bežnih izkušenj z aluminijastimi in karbonskimi specialkami. Najbolj me je prepričalo, da se odlično odreže tako v klanec kot po ravnem. Tudi na sprintih in stoje v klanec je kolo zelo trdno in predvsem udobno. Stabilno je tudi na slabšem asfaltu. Je odlično kolo za rekreativce, ki imajo samo eno kolo, in tudi če bi se malo resnejši kolesarji odločali za samo eno kolo, je GranTurismo odlična izbira. Tudi cena je za tako karbonsko specialko zelo primerna: z opremo Shimano in Fulcrum stane v akciji okoli 1700 evrov (trgovine A2U).

Pod roza-črno belo barvo mojega testnega kolesa se skrivajo ogljikova vlakna Wilierjevih dobaviteljev Toraya in Mistubishija. Okvir je asimetrične, trikotne oblike, narejen je tako, da ne izgubite niti kančka energije. Italijanski okvir in sedež tudi poskrbita, da hrbet ne trpi, kar mi je na drugih kolesih povzročalo veliko težav. Kolo je tudi lepo na pogled, kako tudi ne, Italijani so znani po občutku za estetiko.

Wilier je pri tem kolesu poudaril udobje. Oblikovano je sicer kot dirkaška mašina, vendar je udobje njegova prevladujoča lastnost. Kolo se najbolje izkaže na dolgih turah. Tako je primernejše za tiste, ki od cestnega kolesa zahtevajo udobje, malo manj pa za one, ki zahtevajo popolno dirkaško cestno kolo, čeprav se sicer obnaša kot dirkač, tudi oblikovan je podobno kot dražji Wilierjev Cento1. Pa ne razumite me narobe, ko govorim o udobju, saj to ni kolo, ki bi ublažilo vsako luknjo na cesti; to je specialka, na kateri nič ne boli tudi po 100 kilometrih treninga. Vendar tudi ni tako trdo, da bi zadnja plat zabolela vsakič, ko je asfalt uničen. Je tudi dober »plezalec«, vzponi s tem kolesom so izjemno lahki, še posebeno če se jih lotimo stoje.

Wilier Triestina GranTurismo je kolo, primerno za daljše ture, in čeprav je narejeno za dirkača, ima dušo maratonca.

Ženski modeli se razlikujejo tudi po barvah in vzorcih, ki krasijo kolo in vabijo nežnejši spol na kolesarjenje. Wilier Mimosa je že na prvi pogled tipična ženska specialka. Vse na njej je narejeno za čisti kolesarski užitek. Oprema, ki sestavlja in dopolnjuje kolo, je zelo cenjen »nakit« v kolesarskem svetu. Najboljši primerki izhajajo iz »modnih« hiš Shimano, Sram ali Campagnolo. Med moškimi specialkarji se krešejo mnenja, katere kolesarke so najboljše (beri najlepše). Za zdaj vodijo šimanke pred sramkami in kampicami. Lani so bile absolutne zmagovalke kampice!

Če hočete slediti modnim smernicam, si boste morale omislili Wilierja, ki je trenutno morda celo najbolj vroča znamka koles pri nas. Wilierja vozijo tiste, ki jim je trening na prvem mestu – in »šminkiranje« na drugem. Ljubkovalno ga boste klicale Vili, ko pa ga boste zapodile v klance, se bo Vili kaj kmalu spremenil v pobesnelega Vil'ca! Gre seveda za tehnološko mojstrovino blagovne znamke, ki traja že več kot sto let, zato je vsaka lastnica zalo zadovoljna z njeno ponudbo.

Če želite slediti modnim smernicam, potem si boste morale omisliti tole kolo; Bianchi ki je trenutno najbolj ena najbolj vročih znamk koles pri nas. Model Infinito vozijo tiste, ki jim je trening svetija, »šminkirnje« pa jih ne pomeni dosti. Celeste barva je najprepoznavnejša barva v kolesarskem svetu. Izbrana ni bila naključno. Nebeško modro zeleno barvo oči je imela zadnja italijanska kraljica in Eduardo Bianchi je kolo za njo pobarval v prav taki barvi. Gre seveda za tehnološko mojstrovine blagovne znamke, ki je stara že več kot 120 let.

Ženski modeli se razlikujejo tudi po barvah in vzorcih, ki krasijo kolo in vabijo nežnejši spol na kolesarjenje. Bianchi Via Nirone je že na prvi pogled tipična ženska specialka. Vse na njej je narejeno za čisti kolesarski užitek. Bianchi s tem modelom nastopa v ženskem kolesarskem svetu v eni od glavnih vlog. Oprema, ki sestavlja in dopolnjuje kolo, je v kolesarskem svetu zelo cenjen »nakit«. Najboljši primerki nakita izhajajo iz »modnih« hiš Shimano, Sram ali Campagnolo. Ne pozabite: hiša Bianchi je kot Chanel...

Ste opazile barvo? Ženske jo obožujete...

Vsem neučakanim damam sporočamo, da princ na belem konju ne bo prišel! Za tolažbo pa si lahko omislite princa v obliki lepega kolesa. Če si podrobneje ogledate tega lepotca, boste morale priznati, da bi si ga želele imeti pod sabo oziroma se povzpeti nanj. Pinarello Prince je kolo, ki je preverjeno zelo priljubljeno med nežnejšim spolom, saj združuje vse, kar si dinamična in hitrega življenja vajena ženska želi. Narejen je samo iz najkakovostnejšega materiala, kar ga kolesarska industrija premore. Opremili oziroma okitili pa si ga boste po želji. Prince je namenjen dobrim kolesarkam ali tistim, ki želijo biti še posebej opažene.

Ženska specialka Scott Contessa ima nižjo in krajšo geometrijo okvirja, ženskam primernejše in udobnejše sedalo, krmilo je globlje in ožje, zato je uporaba prestavno-zavornih ročic lažja in varnejša. Dolžina gonilk in prestavno razmerje se prilagodita zahtevnosti uporabnice. Zadnjih nekaj sezon jih preizkušajo naše najboljše kolesarke in vse v en glas pravijo, da je Contessa zakon. Če odmislimo, da so one že skoraj vrhunske tekmovalke, lahko napišemo, da je Contessa primerna tudi za vse tiste, ki se že znate dobro in hitro voziti s specialkami.

Med rekreacijo so ženske prsi zaradi sil precej »težje« kot sicer. Ob hudih obremenitvah se lahko teža prsi poveča do petkrat. Podpirajo jih le koža in vezi. Ko so enkrat poškodovane, se ne morejo povrniti v stanje pred poškodbo, zato je zelo pomembno, da jih pravilno podpremo. To onemogoča, da se povesijo.

Pravi športni modrček mora omejiti prsi, da se skorajda ne premikajo, ne glede na smer, v katero deluje sila. Slediti mora njihovemu gibanju in tako v skladu z zakoni fizike zmanjšati njihovo težo. Biti mora udoben in ne sme tiščati ali žuliti, pomemben je tudi material. Modrček nikakor ne sme omejevati gibanja.

Več v 2. številki Polet fit, ki je že v prodaji!

Hoja in tek sta verjetno najbolj naravni obliki človekovega gibanja. Tako samoumevni, da ju, ne da bi jim posvečal posebno pozornost ali celo trening, obvlada vsak. A ni čisto tako. Že pogled na mimoidoče na ulici pove, da hodimo na tisoč in en način. Eni trdo, drugi mehko. Lahko bi celo zapisali, da eni pravilno, drugi pa narobe. Še bolj so te razlike opazne pri teku. Na videz najlepše tečejo afriški srednje in dolgoprogaši. Njihovo gibanje je lahkotno, sproščeno in elegantno. Tako so se naučili teči, ko so že v otroških letih bosonogi tekali po savani. Mati narava je namreč potrebovala štiri milijone let, da je izoblikovala človeško stopalo. In pri svojem izumljanju ni imela v mislih nobenih pomagal, ni razmišljala o čevljih in drugih obuvalih. Razvijala je le golo stopalo, ki je oblikovano tako, da uspešno prenaša težo človeškega telesa.

Vse to ima v mislih čedalje več izdelovalcev športnih copat. Zavedajo se namreč, da je treba ljudi naučiti teči pravilno. »Človek se v svoji naravni obliki giblje na tri načine: hodi, teče in sprinta. Moderni človek je temu dodal še tako imenovani džoging, ki je v mnogih primerih zelo nenaravna oblika gibanja, saj ljudje pogosto tečejo po petah. Tako obremenjujejo sklepe in skelet, namesto da bi krepili mišičevje,« je na največjem sejmu športne opreme ISPO v Münchnu razlagal Lee Saxby, trener teka, ki je z britansko znamko Terra Plana sodeloval pri razvoju copat za bosonogi tek Vivobarefoot. Svoje besede je dokazal tudi v praksi. Najprej sem moral v klasičnih usnjenih čevljih stopiti na posebno ploščo, kjer so točno izmerili, kateri del stopala v takšnem obuvalu nosi dobrih sedemdeset kilogramov moje telesne teže. Slika na računalniškem zaslonu je bila povsem jasna: vsa teža je bila na petah. Potem ista vaja samo v nogavicah. In povsem druga slika: teža se je pomaknila proti prstom, del naloge pa so prevzele mišice na mečih.

»Zdaj sledi trenutek resnice, ki bo razkril, ali si tekač ali džoger,« mi je dejal in me napotil na tekaški trak. Po nekaj minutah teka v tehniki, s katero premagujem kilometre že vse življenje, mi je pokazal posnetek mojega profila. »Položaj telesa je dovolj pokončen, da bi te lahko razglasil za tekače. A pri vsakem koraku se tal najprej dotakneš s peto. Bum, bum, bum ... To je največja napaka večine rekreativnih tekačev,« mi je brez dlake na jeziku povedal Saxby. »Poskušaj teči po prstih, tako kot bi hotel asfalt odrivati stran od sebe. Poskušaj oponašati konjski galop, vrti noge. Zamisli si, da si Afričan, ki povsem sproščeno teče po savani ...« In mi je šlo kar dobro. Po dvajsetih minutah mi je bilo vse jasno. Naslednji dan sem se doma odpravil na svoj klasični desetkilometrski tek okoli ljubljanskega Rožnika. Prvih nekaj kilometrov sem imel odličen občutek. Vse se mi je zdelo precej bolj lahkotno. Občutek sem imel, da tečem hitreje, da porabljam manj energije in predvsem da vsakega koraka ne čutim na vsakem sklepu. A izkazalo se je, da se moje mišice niso tako hitro spoprijateljile z »novo tehniko«. Deset kilometrov je bilo očitno preveč, zato sem ob prihodu domov po dolgem času občutil, kaj je tisti pravi tekaški »muskelfiber«. Jasno, kaj pa bi lahko pričakoval drugega, če sem petindvajset let tekel s pomočjo druge skupine mišic. A po vsakem naslednjem poskusu je bilo počutje boljše in zadovoljstvo večje ...

Obsežneje bomo o bosonogem teku pisali v prvi številki novega rekreativnega mesečnika Polet Fit, ki bo izšla konec meseca.

Pod vodstvom Andreja Hauptmana in Miroslava Braca Cvjetičanina smo vozili nekaj cestnih dirkalnih koles (specialk), ki so dobra in imajo primerno ceno. Članek in video o kolesarstvu sledita, vi pa si lahko ogledate nekaj utrinkov testa kajakov.

Znani trenerji in nekdanji vrhunski kajakaši Andrej Jelenc, Janez Skok in Borut Javornik so s pomagači preverili kar 38 kajakov.

Po mnenju poznavalcev v zgodovini veslanja prav velikokrat na enem kraju ni bilo toliko testnih modelov. O obeh preizkusih bomo pisali v Poletu in Poletu fit.

Ženski čevlji Merrell Pure Glove so povsem nekaj novega. Težko jih je vreči v isti koš z lepimi športnimi copati ali med popolnoma športno obutev. Minimalistične pure glove so pravzaprav balerinke, namenjene bosonogi hoji oziroma teku. Merrellove balerinke so popolnoma opremljene za tek, TRX, jogo ali kakšen drugi šport, hkrati so dovolj lepe, da pridobijo opis športnoelegantne. Primerne so za vse terene.

V njih lahko tečemo in hodimo, s pravilno kombinacijo z oblačili pa jih lahko v službo odpeljete tudi na »sproščeni petek«. Čeprav so namenjene bosonogemu teku oziroma hoji, so rahlo podložene. Hoja v njih je zelo udobna. Primerne so tudi za tiste, ki niste seznanjene z novim trendom bosonogega teka. Bosonoge merrellke so izjemno lahke in fleksibilne, idealne za potovanja, saj zaradi posebnih tehnologij podplat v njih ne oddaja neprijetnih vonjav.

Glavna ideja bosonogega teka in hoje je, da noga posnema pravi bosonogi tek. Podplat je pri obutvi za bosonogi tek tanek, pri tem modelu pa je tudi zgornji del čevlja, narejen iz sintetičnega usnja, prilagojen nogi. Balerinke imajo pod peto majhen blažilec, tako da jih sicer lahko nosite vsak dan, še vedno pa lahko z njimi pravilno tečete ali hodite, govorimo o bosonogem teku, kar pomeni pristanek stopala na sredini oziroma na sprednjem delu in nič več na peti.

Tek peta-prsti ne pride v poštev, saj je pristanek na sprednjem delu stopala, na peti ni sicer običajnega blažilnika, ki ga najdemo v tekaških športnih copatih.

Posledice nezadostne oskrbe s pijačo so neprijetne, kaj hitro pa tudi škodljive in celo nevarne.

Pri nekaterih oblikah vadbe to lahko zagotovimo, pri drugih spet teže in ena takih je tudi tek. Tekači si sicer pomagamo različno, vendar mnogi niso najbolj praktični. V vsako roko lahko vzamemo plastenko pijače, vendar s tem nepotrebno obremenjujemo roke, pojavi se tudi težava, kam s plastenkami, ko jih izpraznimo. Tudi pasovi z bidoni niso najboljša rešitev, saj vse preradi poskakujejo, drgnejo in žulijo.

Pri Salomonu so se težave lotili v sodelovanju z Killianom Jornetom, večkratnim zmagovalcem najekstremnejših preizkušenj trial running.

Rezultat je hidracijski sistem z zapletenim imenom XT Advanced Skin 5 S-Lab, ki že na prvi pogled izdaja številne inovativne rešitve. Jedro nahrbtnika je 1,5-litrski meh, ki ga zaradi velike odprtine lahko napolnimo, izpraznimo in po vadbi tudi operemo. Vložen je v posebno izolacijsko oblogo, vse pa je spravljeno v osrednjem žepu. Nahrbtnik je izdelan iz mehkega in dobro zračnega materiala, praktično brez trdih delov, ki bi nas med vadbo drgnili ali žulili.

V drobovju najdemo folijo, ki jo proizvajalec imenuje kar »space blanket« oziroma dekica iz vesolja, in priročno torbico, ki jo s trakom velcro po potrebi pritrdimo na sprednji del naramnice, kjer nam je v dosegu roke. Na naramnicah najdemo praktična nosilca za dodatne bidone, ki pa ju, ko ju ne potrebujemo preprosto zategnemo ter žepa z zadrgo, ki sta med vadbo teže dosegljiva, zato bomo vanju spravili ključe in še kakšno malenkost.

Klub vsem dodatkom, ki jih sistem ponuja, je njegova teža zelo nizka.

Ko ga napolnite, iz meha iztisnite preostali zrak, tako boste preprečili neprijetno klokotanje na hrbtu. Kljub dobri izolativnosti lahko za še večjo osvežitev dodate led, bojazni, da bi vas tovor neprijetno hladil v hrbet, ni. Svetujem večji kos ledu ploščate oblike, ker kocke neprijetno poskakujejo v mehu. Led lahko pripravite tudi iz izotonične pijače, ki pa v zamrzovalniku kuhinjskega hladilnika ne zmrzne tako trdno kot navadna voda. Prednost je, da vam je izotonični napitek na voljo v kasnejšem obdobju vadbe, ko se stopi.

Največje presenečenje je izredna udobnost. Nosimo ga tesno oprijetega visoko na plečih, naramnici sta na prsih povezani z dvema prečnima prilagodljivima elastičnima trakovoma z inovativnim načinom zapenjanja. Ko ga oprtamo, imamo občutek, kot da smo obleki dodatno majico, in prav tako kot majice je na voljo v različnih velikostih. Zaradi majhne površine stika s telesom in dvojne zračne membrane ne bomo imeli občutka, da na hrbtu prenašamo termofor.

Nahrbtnik boste lahko uporabili tudi za krajše kolesarske izlete. V njem je dovolj prostora za rezervno majico in kolesarski anorak, za daljše kolesarske izlete pa boste morali poseči po specializiranih izdelkih.

Sistem je namenjen tekmovalcem in najzahtevnejšim rekreativcem ter odvisnikom od najboljših športnih pripomočkov. Testni model je vrh proizvajalčeve ponudbe, kar potrjuje tudi s svojo ceno dobrega evrskega stotaka, v prodajnem programu pa imajo tudi izdelke za malce manj zahtevne, ki prav tako zadovoljijo potrebe skoraj vsakega tekača.

Edina zamera gre opozorilu, da sistema ne smemo prati, vendar boste po nekaj vadbah odstranili meh in cevko z ustnikom (ki se od meha preprosto loči, kot bi iztaknil vrtno cev) ter opozorilo gladko prezrli. Sicer boste pri teku za seboj kot zastavo vlekli dokaz, da se pri vsaki vadbi pošteno spotite.