Medtem ko se del Evrope že pobira iz gospodarske krize, smo mi kot v slabih sanjah še vedno v prostem padu proti dnu, ki ga ni videti.
Enkrat pač moramo čez cesto, in - hop Cefizelj - nemogoče je, da ob tem ne bi storili prekrška.
Dečki brezskrbno odraščajo in v nedogled odlagajo čas odraslosti, saj ni nobene prisile, ki bi jih utirila v družbo odraslih.
To ni teorija, to je glas mladih.
Če so imele igre brez meja česa več kakor olimpijske igre, je bil to smeh.
Izviri športa so v antični Grčiji, a ne toliko zaradi iger v Olimpiji, ampak zaradi neke globoko skrite logike, ki je tudi danes v samem srcu civilizacije.
Na morju vse prav pride. Še najmanj izpit za čoln. Največ pa prav gotovo izkušnje.
Večno vprašanje, kam na počitnice, vsaj zame postaja vse bolj enostavno. A ne zato, ker bi se drugi odločali namesto mene, ampak ker se sčasoma ne pojavlja vse več favoritov ali stvari, ki bi si jih želel ogledati oziroma početi.
Posedanje v družbi, družinski ali prijateljski, s pivom v eni in cigareto v drugi roki – in morebitno športno navijanje – je bilo v moji mladosti soliden socialističen standard za preživljanje prostega časa.
Sebe le stežka štejem med ljubitelje pohodništva. Razlogov je več, so pa jasni, da bolj ne morejo biti.
Turizem je v nečem podoben nogometu. Vsakdo namreč misli, da o njem nekaj ve.
Šport je v najširšem pomenu besede razvedrilo in kot takšen privlači daleč največje zanimanje ljudi.
Redki so tisti, ki znajo že vnaprej prepoznati, kaj je za njih dobro in kaj ne.
Pred štirinajstimi dnevi smo na tem mestu razglabljali o zbiranju zamaškov za prizadete otroke, katerih edino upanje je dobrodelnost.
Začnimo s provokativnim vprašanjem: Bi zbirali plastične zamaške za rešitev Nove Ljubljanske banke?
Pred dvema letoma je bila priloga v vaših rokah prva, ki je slovenski javnosti izčrpno predstavila zgodbo o Zori, punčki z dvema očetoma.
Ljudje, ki se v prostem času naprezajo v telovadnicah, na igriščih ali v sodobnih centrih za fitnes, imajo za to vedno nekakšne razloge.
Znana in splošno sprejeta je ugotovitev, da količina ni merilo tudi za kakovost. Kljub temu je vse okrog nas usmerjeno predvsem na količine.
Polet je bil od samega začetka pred desetimi leti, čeprav zamišljen kot nekaj drugega, ne le sopotnik, ampak navdušen spodbujevalec teka, kolesarjenja in vseh drugih oblik rekreacije.
Pred desetimi leti, bilo je že zelo mraz, se je končno zazdelo, da bo Polet, revija, ki se je kakšno leto napovedovala, slednjič le zagledala luč sveta.
