Mali bogovi

Na oder se v nekoliko nerodno pozibavajočem se ritmu povzpne z znojem in oljem zabeljena balonasta bronasta mišična gmota v minimalkah. S petelinje napihnjenim prsnim košem začne mali velikan zavzemati najrazličnejše položaje, ki kar najbolj očitno poudarijo njegovo največje bogastvo – telo.

Kontura mišic je poudarjena do skrajnosti. Pravzaprav do grotesknosti, ki opazovalca te nadrealistične predstave navdaja z najrazličnejšimi, a spektaklu primernimi kontradiktornimi občutki. Začudenje, nejevera, občudovanje, gnus, a pogled se nehote kar prilepi na ta pretirano popolna telesa, čeprav bi zato, ker tako očitno silijo onkraj proporcev, najraje pogledali vstran. Pa ne moremo, čeprav morda hočemo ...

Sproščen odnos do dopinga

So do skrajnosti pripeljane telesne konture bodibilderjev izraz iznakaženega odnosa do njih samih? Tistih, ki se z nezdravim naprezanjem in zlasti uporabo farmakoloških sredstev v sodobnih mučilnicah za fitnes pehajo za uresničitev kulta zdravega in estetsko domnevno idealnega telesa, katerega končni izid je njegovo nasprotje?

Ali pa vseeno ne gre za manijo možganov, ki si poskušajo v negotovosti postmodernega človeka vsaj v kontekstu fizičnega telesa zagotoviti nekaj varnosti, gotovosti, nadzora nad svojo najožjo okolico, ampak prej za šport, ki tako kot vsi drugi išče odgovor na njihov skupni izziv: premikanje meja možnega.

So bodibilderska telesa katedrale zdravega odnosa do športa in življenja, prignana sicer do skrajnosti, a ne čez njo, ali pa gre za sprevržene parade posameznikov z nezdravo samopodobo in trdovratnim občutkom manjvrednosti, ki neizogibno vodi v zlorabo nedovoljenih poživil, zloglasnih anaboličnih steroidov? Morda pa gre za kombinacijo obojega oziroma za absolutno relativizacijo. Stališča, skratka, ki predvideva, da je resnic, vsaj kar zadeva popularizacijo nedovoljenih poživil, v tem gotovo najbolj kontroverznem športu vsaj toliko, kolikor je bodibilderjev.

Sociologi že dlje časa ugotavljajo, da je pri bodibildingu v primerjavi z drugimi športi vprašljiva predvsem rekreativna uporaba – in ne zloraba – anaboličnih steroidov, ki je posledica izjemno liberalnega odnosa te subkulture do poživil. »Bodibilding je verjetno bolj kot kateri koli drug šport del posebnega sociokulturnega okolja, v katerem je instrumentalna raba (nasprotno od zlorabe) steroidov in podobnih substanc popolnoma običajna in sprejemljiva,« je o izjemno sproščenem odnosu malih velikanov do steroidov že pred več kot desetletjem ugotavljal britanski raziskovalec Michael Boor, ki je leta 1998 s sodelavci izdelal odmevno študijo z naslovom The Body as a chemistry experiment: Steroid use among South Wales bodybuilders.

Napredoval boš le s »šprico«

Doping z uporabo anaboličnih in drugih steroidnih koktajlov namreč v tem športu še zdaleč ni omejen samo na profesionalni del. Izjemno razširjen je tudi pri rekreativcih. Ti največkrat niti nimajo pravega namena prestopiti razmejitvene črte, ki loči profesionalni bodibilding od rekreativnega ukvarjanja s fitnesom.

Rekreativce k uporabi nedovoljenih in nevarnih poživil nagovarjajo kar nekateri trenerji oziroma lastniki ali upravljavci studiev za fitnes. »Ko sem dosegel določeno stopnjo mišične mase, čez katero zgolj z redno vadbo za moč nisem ne mogel ne hotel, je k meni pristopil vodja studia in mi povsem nonšalantno ponudil možnost uporabe 'šprice', češ da bom le tako lahko napredoval,« mi je pred kakšnima dvema letoma o svoji izkušnji nagovarjanja k uporabi nedovoljenih poživil razlagal kolega, ki se je v Sloveniji veliko let ukvarjal z rekreativnim fitnesom. Tisti trenutek, je dejal, je vse obesil na klin, praga studia pa ni prestopil nikoli več.

Do nedovoljenih poživil pogosto prek osebnega zdravnika

Zato pa so veliko bolj številčne in raznolike tuje študije. Tako je nemški kirurg Carsten Boos z univerzitetne klinike v Lübecku s kolegom Petrom Wulffom, nekdanjim evropskim prvakom v kikboksu, opravil raziskavo o razširjenosti dopinga med bodibilderji, ki trenirajo v nemških studiih za fitnes. V analizo, ki je dala precej zgovorne podatke, je vključil 454 bilderjev. Od tega jih je na vprašanje, ali si pri nabiranju mišične mase redno pomagajo z uporabo nedovoljenih poživil, kar petina odgovorila pritrdilno. Boos in Wulff sta ugotovila, da je bilo rekreativnih uporabnikov steroidov v Nemčiji ob vstopu v novo tisočletje (raziskava je bila opravljena leta 2001) celo 200.000.

V ZDA, ki je svetovno žarišče uporabe in proizvodnje nedovoljenih poživil med rekreativci in kjer se marsikdo že v zgodnji mladosti sreča s prepovedanimi preparati, pa je takšnih več kot milijon. Anketiranci, vključeni v Wulffovo raziskavo, so povedali tudi, da nedovoljena poživila dobijo kar pri osebnih zdravnikih.

Abstinenca kot deviacija

S stališča uporabe steroidov in drugih nedovoljenih poživil v odnosu do zdravstvene stroke imajo bodibilderji močno ambivalenten odnos. Po eni strani opozorila zdravniške stroke o dokazano kvarnih zdravstvenih učinkih nedovoljenih poživil ne jemljejo resno, po drugi pa ugotovitvam medicinskih testov in raziskav sicer verjamejo in jih celo upoštevajo, vendar si jih razlagajo po svoje. Ta paradoks v delu z naslovom Challenging medicine: Bodybuilding, drugs and risk obravnava tudi britanski raziskovalec Lee Monaghan z univerze v Cardiffu.

Monaghan v svoji analizi to dvoličnost odnosa do medicine pojasnjuje s preslikavo omenjenega fenomena z maloštevilne bodibilderske subkulture na širšo postmoderno družbo, ki jo zaznamujeta deregulacija in relativizacija na vseh področjih, tudi na področju telesa, zdravja oziroma medicinske znanosti. V luči te ideologije namreč telo postaja vse manj naravna danost, saj ga moderna družba interpretira kot recimo kos gline, ki jo je mogoče preoblikovati in z njo aktivno manipulirati.

Monaghan na to relativno splošno teoretsko lokomotivo v nadaljevanju svojega dela priključi še vrsto drugih podpornih vagonov. Med drugim tudi naslednjo, za kulturno antropološko razmišljanje značilno interpretacijo: da gre pri razumevanju oziroma označevanju nevarnih predmetov in praks za družbene konstrukte. To pomeni, da je oznaka nevarnosti ali škodljivosti nekega subjekta (v našem primeru nedovoljenih farmakoloških sredstev) v družbi odvisna od kulturoloških dejavnikov. Prav ta splošna relativizacija družbenega habitata je po njegovem mnenju razlog, zakaj imajo bodibilderji do anaboličnih steroidov tako sproščen in ambivalenten odnos.

Monaghan je iz vsebinske analize intervjujev z bodibilderji namreč ugotovil, da opozorila zdravstvene stroke o škodljivosti instrumentalne uporabe farmakoloških sredstev upoštevajo le redki na »obrobju subkulture«, ki so jih kolegi z liberalnejšim odnosom do dopinga označili za deviantne in jih kot take imeli celo za negativen zgled. Instrumentalna uporaba steroidov je v bodibilderskih krogih pravzaprav pogoj za dosego vrhunskih izidov, s čimer jih poskušajo legitimizirati, še ugotavlja Monaghan.

Patološki narcisi

Dejstvo o negativni samopodobi bodibilderjev je posredno in nenamerno potrdil tudi nekdanji bodibilder Samuel Fussell, ki v svojem delu z naslovom Muscle: Confessions of an Unlikely Bodybuilder slikovito opisuje grotesknost svoje bodibilderske izkušnje: »S tem, ko sem stopnjeval svojo mišično maso, se mi je zdelo, da sem večji od življenja, nekoliko manj betežen in sposoben samoobrambe. Če sem povsem iskren, sem imel hkrati občutek, da postajam vse manj človeški.«

Podobno sta leta 1995 v strokovnem članku z naslovom Body image and steroid use in male bodybuilders ugotavljala tudi psihologa Arthur Blouin in Gary Goldfield, ko sta pod drobnogled vzela moške športnike. V študijo sta poleg 43 bodibilderjev vključila še 48 tekačev in 48 tistih, ki so se ukvarjali z borilno veščino taekwondo.

Študija je pokazala, da je močna korelacija med uporabo anaboličnih steroidov in šibko oziroma negativno samopodobo. Uporaba teh sredstev in nizka stopnja samopodobe sta bili namreč najbolj razširjeni in izraženi prav v bodibilderski skupini. Anabolične steroide je uporabljajo kar 44,2 odstotka vseh vprašanih bodibilderjev, medtem ko jih je med recimo tekači redno uporabljalo zgolj 2,1 odstotka vprašanih.

Tudi John Porcerelli in Bruce Sandler sta se v strokovnem članku z naslovom Narcissism and empathy in steroid users, objavljenem v American Journal of Psychiatry, ukvarjala s prevladujočim psihološkim profilom uporabnikov anaboličnih steroidov med populacijo bodibilderjev in dvigalcev uteži. V študijo je bilo vključenih 16 atletov (tako bodibilderjev kot tudi dvigalcev uteži), ki so v zadnjem letu uporabljali anabolične steroide, in 20 takšnih, ki tega niso počeli.

Njuna analiza je prepričljivo potrdila domnevo, da je tip patološkega narcisa v skupini bodibilderjev, ki je uporabljala anabolične steroide, pogostejši in izrazitejši kakor pri skupini, ki poživil ni uporabljala.

Človek bog?

S podobnim »božjim kompleksom« pa ni zaznamovan samo odnos bodibilderjev do njihove fizične podobe, prek katere poskušajo z anabolnimi steroidi reševati svoje psihične stiske in komplekse, ampak so ti veliki »kontrolfriki«, tudi kar zadeva uravnavanje delovanja njihovega metabolizma. Pravzaprav je načrtno uravnavanje delovanja telesne funkcije, ki jo samodejno uravnava vegetativno živčevje, ena najbolj cenjenih »veščin« v bodibilderskih krogih. Zaradi tega so pogoste tudi najrazličnejše motnje hranjenja (anoreksija, bulimija itd.), ki se pri eni osebi pogosto izmenjujejo v obliki faz.

Kakšen teden ali dva pred tekmo ne jedo in ne pijejo nič drugega kakor vodo, pusto meso in ribe. Nekaj dni pred velikim dogodkom pa prenehajo tudi piti. Huda dehidracija jim namreč omogoča, da telo vso vodo izloči pod kožo, posledica pa je, da so mišice bolj izražene. Bolj ali manj kratkotrajne izgube zavesti v teh skrajnih stanjih niso redke. Enako velja za večkilogramska nihanja v teži.

Posamezniki, ki si ali domišljajo, da so razvili neke tehnike, ali pa jim je to tudi v resnici uspelo in ki jim uporaba anaboličnih steroidov pomeni osrednji mehanizem nadzora nad telesom, pa so prav s tega stališča – zavestnega manipuliranja z lastnim telesom – ideal postmoderne potrošniške družbe. Ta, kajpak ironično, ni nič drugega kot patološki narcis.

Ikona in idol bodibilderske scene Arnold Schwarzenegger je v svojem delu Arnold: The Education of a Bodybuilder zapisal: »Imam takšen nadzor nad svojim telesom, da ga lahko zavestno prisilim k dosegu poljubno majhne ali velike telesne teže.« In človek je le postal bog ...