Najboljši v generaciji

Hiša v Garanhunsu, majhnem mestu, dobrih dvesto kilometrov oddaljenem od Recifeja, glavnega mesta brazilske države Pernambuco, v kateri se je na soboto, 27. oktobra 1945, rodil petintrideseti predsednik Brazilije Lula, danes ne stoji več. Na ne najbolj zgledno urejenih rodovitnih zemljiščih stojijo kmetije, nekaj jih ima na strehi postavljen satelitski krožnik, Garanhuns je namreč v zadnjih šestdesetih letih doživel razmeroma obsežen eksodus prebivalcev v večja brazilska mesta, največ v gospodarski pas okoli Sao Paula. Kako polno vzponov in padcev bo življenje prodornega politika Lule, ki ga je magazin Time leta 2010 imenoval med 100 najvplivnejših ljudi na svetu, je dal slutiti že dan, ko se je rojeval, kajti njegovo mamo Dono Lindu je na poti v Catetes, kamor je šla iskat babico, spremljal svak Jose. Richard Bourne je v knjigi »Lula of Brazil« zapisal, da je bil Jose sloke, Dona Lindu pa krepke postave in da sta na poti v Caetes večkrat padla s konja. Še preden sta zares dosegla Caetes, se je porod že začel. Lulin oče se je mesec pred Lulinim rojstvom odselil v Sao Paulo, kjer je iskal možnost boljšega zaslužka in našel tudi novo žensko. Dona Lindu je pred njegovim rojstvom vzgajala že šest otrok. Živeli so v majhni hiši, Dona Lindu je otroke prehranjevala s pridelki z vrta, na katerem je gojila koruzo, krompir, fižol in sadje. Kljub težkim razmeram se je Dona Lindu le težko odločila za selitev v Sao Paulo, ko je bilo Luli sedem let. Da ljudje na splošno ne marajo sprememb, naj gre za volivce desne ali leve opcije, je Lula spoznal, ko se je predsednik skoraj dvesto milijonov Brazilcev lotil zmanjševanja socialnih razlik in poskušal skozi glasovanje v kongresu spraviti tudi volilno reformo.

Lula je dobil dobro zapuščino

»Ko je treba narediti spremembe, nenadoma vsi postanemo konservativci, ne glede na to, ali smo po prepričanju bliže levi ali desni politični opciji. Ljudje raje ostanejo v položaju, v katerem so,« je Lula oktobra 2010 dejal v pogovoru za spletno stran tednika The Economist, ko je ocenjeval dva mandata na čelu države, ki se je po uspešno izvedenih gospodarskih in finančnih reformah, ki jih je začel uvajati že njegov predhodnik Fernando Henrique Cardoso, začela hitro razvijati in postala eden izmed motorjev svetovnega gospodarstva. »Celo, ko ljudem ponudiš, da odidejo iz favele, jim najprej ni do tega. Spomnim se, ko smo v Sao Paulu živeli v četrti Vila Carioca, ki so jo leta 1964 prizadele hude poplave, in se je mati želela odseliti, jaz pa ne, hotel sem ostati sredi poplav.«

Brazilijo je med marcem 1964 in marcem 1985 vodil vojaški režim, ki je, kot se je izkazalo pozneje, za prihodnost Brazilije vendarle naredil nekaj dobrega. Postavil je namreč temelje težke industrije. Vojska je oblast z udarom leta 1964 strmoglavila demokratično izvoljenega predsednika Joaoja Goularta, njena vladavina pa se je končala leta 1985, ko je predsedniško mesto prevzel José Sarney, ki ga je izvolil kongres in še ni bil izbran na civilnih volitvah. Tranzicija iz vojaškega v demokratični režim je bila torej postopna. Odvetnik Sarney je bil po duši v študentskih letih sicer idealist, ki se je zavzemal za pregledno vodenje države in izkoreninjenje korupcije, na začetku mandata je bil zelo priljubljen, a se je s predsedniškega položaja umaknil sredi hude brazilske dolžniške krize. Sarney je Brazilijo konec februarja 1986 šokiral z uvedbo načrta Cruzado plan, s katerim je zamrznil cene ter za osem odstotkov povišal povprečno brazilsko plačo in za 15 odstotkov minimalno uradno plačo.

Poleg tega je uvedel novo valuto, novi cruzado, ki je bil vreden tisoč starih devalviranih cruzeirosov. Glavna ideja načrta Cruzado je bila ustaviti notranjo inflacijo, in na začetku se je industrijska proizvodnja zares začela povečevati. Ljudje so namreč kupovali kot še nikoli, tudi na zalogo, saj niso verjeli, da bi njihova nenadna blaginja lahko trajala dolgo. Imeli so prav, zaradi vnovične inflacije so se začeli konec leta umikati tuji investitorji. Sarey je zamenjal tri finančne ministre in poskušal s tremi stabilizacijskimi programi, a ker mu je kongres določil mandat, se je moral leta 1990 umakniti konec leta 1989 zares neposredno demokratično izvoljenemu Fernandu Colloru de Mellu. Presenetljivi zmagovalec Collor de Mello, ki ga je podprla predvsem finančna elita, je med predsedniško kampanjo, med katero je bil med najresnejšimi tekmeci Lula, obljubljal deregulacijo gospodarstva, prodajo državnih podjetij in naklonjenost investicijam iz tujine. A namesto da bi se zares pridružil ideologiji Ronalda Reagana in Margaret Thatcher, se je soočil s hiperinflacijo in se čez noč odločil za korak, ki je povsem ohromil Brazilijo.

Za 18 mesecev je ukazal zamrzniti vse bančne depozite, tekoče in varčevalne račune, uvedel je novo valuto – novi cruzeiro je nadomestil cruzada –, cene in plače so bile zamrznjene, strahovito so se povišale cene plina in elektrike, odpustil je skoraj pol milijona uslužbencev v javni upravi. Pomislite samo, prodali ste na primer stanovanje, denar položili v banko, se lotili iskanja novega in nenadoma ostali na cesti, brez dostopa do denarja, za katerega sploh niste vedeli, kje je in koliko, če sploh, ga boste dobili nazaj! S tem ukrepom se je dramatično zmanjšala količina denarja v obtoku, brazilski BDP je padel za skoraj osem odstotkov, in čeprav se je inflacija najprej znižala, se je konec leta 1990 že začela zviševati. Konec leta 1992 je Collora de Mella odstavil kongres in predsednik je skoraj proti svoji volji postal dotedanji podpredsednik Itamar Franco, ki ni nikoli rinil v ospredje. Bil je človek, ki se je veliko bolje kot na najbolj izpostavljenem mestu v državi počutil v pogovorih v manjših skupinah ljudi, raje je deloval iz ozadja. Franco je podedoval Collorjevo ekipo in inflacijo, ki je leta 1993 dosegla 2400 odstotkov. Franco, akademik, ki je postal politik in je izhajal iz družine srednjega razreda, se je po nekaj mesecih strateško zelo pametno odločil, da bo zunanjega ministra Fernanda Henriqueja Cardosa imenoval za finančnega ministra.

Sociolog Cardoso ali s kratico FHC, kot mu pravijo v Braziliji, je bil ravno sredi New Yorka, ko ga je presenetil predsednikov klic. Sprejel je izziv in sklenil ciklus ekonomskih katastrof, ki so segale vsaj do Sareyjevega mandata, za vselej pretrgati. Cardoso je v nekaj mesecih okoli sebe zbral ekipo najbistrejših brazilskih ekonomistov. Edmarja Bacho, Andréa Laro Resende, z odgovornostjo, da se dogovori za nove pogoje velikanskih brazilskih dolgov v tujini, Pedra Malana, ki je prevzel vodenje Brazilske centralne banke, Persia Arido, ki je prevzel vodenje razvojne banke BNDES, in Gustava Franca, ki je v centralni banki prevzel nadzor nad menjalnimi tečaji. Večina mož je bila v zgodnjih tridesetih zraven že pri ustvarjanju propadlega Cruzado plana, a se je iz tega veliko naučila. Odločili so se za nov stabilizacijski program, za uvajanje nove valute ob podpori javnosti in vezavo njene vrednosti na ameriški dolar. Menjava novega cruzeira v real je bila z začetkom 1. julija 1994 uspešno opravljena v štirinajstih dneh, to je bil izjemen logistični podvig. Hkrati se je javno poraba zmanjšala za šest milijard dolarjev, utaja davkov je postala resen prekršek, vlada v Braziliji je od lokalnih oblasti, ki so upravljale s tako imenovanimi državnimi bankami – te so do tedaj vedno lahko računale na tiskarske stroje in nove pošiljke denarja ter pomoč centralne banke, po potrebi, pač – odločno zahtevala odplačevanje dolgov. Oblast v Braziliji je hkrati začela široko kampanjo ozaveščanja javnosti, kajti ljudje so bili zaradi strahovitih inflacij navajeni, da se jim je vrednost plače v nekaj dneh prepolovila in kovancev sploh niso več imeli za denar. Real naj bi to spremenil. Tudi ko je, opogumljen z uspehi v vlogi ministra za finance, kandidiral in dobil predsedniške volitve, je FHC nadaljeval zastavljeno politiko. Ukrepi njegove politike so tudi najrevnejšim slojem omogočili, da so z zasluženim denarjem lahko začeli načrtovati nakupe hladilnikov, televizij, pralnih strojev, večinoma sicer na obroke, saj varčevati niso mogli, a to je bil velikanski uspeh za brazilsko gospodarstvo.

Lulova pot na vrh brazilske politike

Lula je bil zaposlen v Industrias Villares, ko ga je politično že aktivni brat Frei Chico nagovoril, da se je pridružil delavskemu gibanju. Karizmatični aktivist Lula je hitro pridobival pomembnost. 19. aprila 1975 je bil prvič izvoljen za predsednika sindikata železarskih delavcev Sao Bernardo do Campo in Diadema. V prvem večjem političnem govoru, ki ga je poslušal tudi župan Sao Paula Egydio Martins, je še ne tridesetletni Lula dejal, da Brazilci ravno zdaj doživljajo eno najtemačnejših individualnih in kolektivnih usod človeške rase. Da na eni strani sovjetski blok z državnimi represijami tre ljudi, jih zasužnjuje z marksistično ideologijo in jim onemogoča svobodo mišljenja in celo demonstracije. Da na drugi strani na Zahodu ustvarja sužnje iz ljudi kapitalistični sistem, v katerem človek izkorišča človeka, v katerem prevladuje pohlep in v katerem kapital narekuje divji ritem proizvodnje. S tem je dal Lula vojaškemu režimu jasno vedeti, da se ne strinja z njegovimi brutalnimi kapitalističnimi metodami, in hkrati zavrnil alternativo komunizma, za katero so se ogrevale skupine v opoziciji. Lula je kmalu spoznal omejenost sindikatov, ki niso imeli neposredne politične moči, zato je s skupino akademikov, intelektualcev in predsednikov sindikatov 10. februarja 1980 ustanovil levičarsko stranko naprednih idej Partido dos Trabalhadores (delavska stranka), danes največjo in najvplivnejšo na južnoameriški levici. Perry Anderson, profesor zgodovine na ameriški univerzi UCLA, je zapisal, »da je Lula najuspešnejši politik v zadnjih petdesetih letih, ki mu je uspelo na noge postaviti prvo in edino brazilsko moderno stranko doslej«.

Na podlagi prvega velikega političnega uspeha na nacionalni ravni, ko je bil leta 1986 z največjim številom glasov med vsemi kandidati izvoljen za kongresnika, se je Lula leta 1989 udeležil prvih zares demokratičnih volitev po vojaškem režimu. Lula se je eliti zdel preveč levičarsko usmerjen, zato je ta podprla razmeroma obskurnega kandidata Fernanda Collora de Mella. Collor je Lulo premagal v drugem krogu volitev, njegov ošabni, proameriški slog vodenja in šokantna zamrznitev vseh tekočih in varčevalnih računov sta Brazilijo pahnila še v hujšo krizo, zaradi korupcije je kongres Collora leta 1992 odstavil z mesta predsednika. Lula se je na predsedniških volitvah dvakrat neuspešno meril s kandidatom stranke Partido da Social Democracia Brasileira PSDB (Stranka socialnih demokratov Brazilije) Fernandom Henriquejem Cardosom in z majhno razliko izgubil leta 1994 in leta 1998. Pred volitvami leta 2002 se je Lula zborovanj sindikatov, kjer je užival najvišjo podporo, udeleževal v majicah, ki so jih krasile podobe Cheja Guevare. Šele ko je za pomoč prosil političnega svetovalca Dudo Mendonço in se začel oblačiti bolj formalno, je leta 2002 v drugem krogu premagal kandidata PSDB Joseja Serro. NJegova zmaga je evforično odjeknila med vsemi, ki so ga podpirali od začetka.

Avenido Paulista, bogati del Sao Paula, so preplavile vihrajoče rdeče zastave stranke PT, ko mu je odhajajoči predsednik Cardoso predal predsedniški trak, so se v okolici kongresa na Praça dos Tres Poderes zbrali reveži, študenti, delavci in člani socialnih gibanj, da bi s karnevalom pokazali navdušenje. Niso slavili moža, ki je na skrivnih srečanjih s titani brazilskega gospodarstva obljubil, da ne bo delal revolucije, ampak z njimi gradil boljšo Brazilijo, niso slavili moža, ki se je nenadoma zelo spodobno oblačil in si kravato zavezoval na »windsorski način«, slavili so predsednika delavcev, migranta, ki je v tovarniški nesreči izgubil prst, nekoga, ki je izhajal iz neurejene družine in prišel na vrh ene največjih držav na svetu, po potencialu morda celo najobetavnejše države na svetu.