Najprepoznavnejša avstrijska blagovna znamka

Ko se je ameriški novinar in publicist Michael Lewis na kolesarski stezi v kalifornijskem mestu Santa Monica lansko poletje srečal s takrat že nekdanjim guvernerjem najbogatejše in zato najbolj »ameriške« od vseh zveznih držav ZDA, Kalifornije, ga je presunil predvsem njegov posebni, lahko bi rekli ležerni, morda celo brezbrižni odnos do zgodovine in njenih dejstev. »Zakaj bi počel kaj takega?« je skoraj osuplo vprašal nekdanji filmski zvezdnik in guverner Arnold Schwarzenegger, ki se nikoli ni povsem odpovedal samo bodibildingu. Ko je obrnil ključavnico na vratih svoje pisarne v Sacramentu, je namreč še zmeraj najraje zavil v telovadnico in tam, tako kot že vse življenje, nekaj ur premetaval uteži. »Dovolj je že, da ženi, ko se po službi vrneš domov, razložiš, kako je potekal tvoj dan. Enkrat je dovolj in s tem dnevom se ne mislim nikoli več ukvarjati,« je novinarju pojasnil, zakaj si svojih izkušenj ni nikoli zapisoval. Njegova zgodovinska nonšalanca ima še kako veliko opraviti z njegovo izjemno osebno zgodovino, zbrano v bodybuilderski, filmski in guvernerski sobi muzeja Arnolda Schwarzeneggerja, ki smo ga obiskali v Thalu na avstrijskem Štajerskem.

Trda vzgoja

Življenje gotovo najbolj znanega in uspešnega mišičnjaka na svetu se je v podstrešnem stanovanju tipične kmečke hiše, postavljene v še danes kot bajki idiličnem podeželskem kraju Thal, ki leži zgolj »hrib in dolino« daleč od prestolnice avstrijske Štajerske Gradca, začelo 30. julija 1947. Da se je Arnold Schwarzenegger rodil v tradicionalno, pravzaprav konservativno katoliško germansko okolje, ki mu je s strogostjo svojega policijskega poklica in težko roko zaradi pogostega alkohola dal poseben pečat njegov oče Gustav Schwarzenegger, je bil blagoslov, ujet v trden oklep. Kar so bile namreč najprej videti kot očetove muhe, so se po Arnijevih besedah nekje pri tridesetih, ko je bil že globoko v bodibilderskih in igralskih vodah, izkazale za tiste osnovne življenjske resnice, ki jim kvaliteto brezčasnosti, te absolutne neuničljivosti, zagotavlja prav erozija časa. Ta postopno razgrajuje njihov, za mlade možgane še posebno trdni oklep nerazumljivosti. »Šele tam nekje pri tridesetih sem ugotovil, da so mi stvari, ki so se mi nekoč zdele nepotrebne in odveč, pravzaprav dale največ in mi najbolj prirasle k srcu,« je v enem svojih spominov o prvih požirkih najprej sicer trpkega, pozneje pa odličnega vina življenja in njegovih lekcij, ki jih zob časa kvečjemu bogati, ugotavljal Arnie.

Vsak dan je trening

Oče, ki se je po priključitvi Avstrije nacistični Nemčiji včlanil v tamkajšnjo nacionalsocialistično stranko, je njega in njegovega polbrata Meinharda namesto z denarjem zalagal z izdatnimi zalogami strogosti in grobosti. »Če sva po presoji staršev naredila kakšen prekršek ali pa nisva opravila dogovorjenega, je velikokrat pela šiba, pas pa je bil tako ali tako stalen spremljevalec,« je o težavnem otroštvu zapisano v eni številnih knjig, ki so po velikostnem redu zgledno zložene na okenski polici, poleg katere je v nekdanji domačiji, danes muzeju Arnolda Schwarzeneggerja razstavljena postelja iz njegovega otroštva. Je že moralo biti tako, da je germanska vzgoja, ki je slonela na principu pokoravanja posameznika, samo podpihovala njegov trmasto uporniški duh.

Germansko etiko prizadevanja za odličnost, stoodstotnost in brezkompromisnost je Arnie v doma improvizirani telovadnici pri svojih štirinajstih letih obrnil v svojo korist. Treniral je – in tako je še danes – vsak dan. Je sploh presenetljivo, da je bil že v najstniških letih sveto prepričan, da bo postal nekdo, da bo obogatel, še prej pa osvojil naslov najmočnejšega Zemljana? Da bo postal »mašina«, ne pa samo eden njenih mnogih delov. Za Ameriko je bil, se zdi, izdelan kot po naročilu.

Sodeč po številnih fotografijah, izobešenih po sobah muzeja, ki je tematsko razdeljen na Arnijeva tri življenjska obdobja (otroštvo, bodibilding, igralska in politična kariera), je bil sedemkratni mister Olympia pravi homo universalis. Vloge, ki jih je odigral v svojem življenju, namreč dajejo vtis, da gre za »blockbusterski« izdelek katerega izmed velikih hollywoodskih studiev. »From rags to riches«, od berača do kralja, od Arnija iz Thala do »Guvernatorja« Kalifornije, zvezne države, ki je gospodarsko osma najbogatejša. Uvršča se med Italijo in Brazilijo... No, Arnie le ni homo universalis, je pa kar trikrat osvojil mednarodni bodibilderski naslov mistra universe. Da si je pri tem pomagal z anaboličnimi steroidi, je povedal večkrat...

Odvisno od cene

Bilo je namreč sredi septembra 1966, ko se je Schwarzenegger – kot prišlek v Münchnu je dober mesec prej hipoma postal znamenitost bavarske prestolnice, saj je obseg njegovega bicepsa meril 51 centimetrov – pojavil na mednarodnem tekmovanju v Londonu. Schwarzenegger se je prvič v življenju srečal z ameriškimi bodibilderji in tudi svojim idolom in junakom filmov o Herkulesu, Britancem Regom Parkom, ki je ob multimilijonarju Paulu Gettyju in znamenitem trenerju za oblikovanje mišic Charlesu »Wagu« Bennettu sedel v tekmovalni žiriji. Tik pred nastopom je surovo oblikovani Arnold, ki ni imel pojma o pravilni prehrani bodibilderjev, še manj o spretnem nastavljanju telesa očem žirije, stopil k sotekmovalcu in tudi kolumnistu Ricku Waynu.

»Misliš, da lahko človek doseže vse?« je Arnold vprašal Ricka, ki mu je bila všeč polomljena angleščina robatega Štajerca. Wayne je takoj opazil velikanski biceps, ki ga Evropa prej še nikoli ni videla, in jasno mu je bilo, da je Schwarzenegger jemal anabolične steroide. To v šestdesetih letih dvajsetega stoletja ni bilo nič nenavadnega, saj so jih v Združenih državah Amerike vrhunskim športnikom z recepti predpisovali zdravniki. Schwarzenegger je pozneje priznal, da je anabolične steroide jemal, ko so bili še dovoljeni, a »zgolj za oblikovanje mišic in gradnjo mišičnega tkiva in nikoli za rast mišične mase«.

»Poznati moraš svoje meje,« mu je odvrnil Rick.

»Motiš se,« mu je odvrnil Arnold. »Človek lahko doseže čisto vse, če je le za dosego cilja pripravljen plačati zahtevano ceno.«

Uspeh zagotovljen

Peter Urdl, bivši župan Thala in idejni ustanovitelj Schwarzeneggerjevega muzeja, ki kot upokojenec opravlja tudi vlogo kustosa, je o sošolcu Arnoldu povedal: »Bil je odličen prijatelj in je tak ostal do danes. Zdi se mi, da ga vse bolj vleče domov, po vsakem obisku se teže vrne v Kalifornijo. Že v osnovni šoli mi je vsak teden povedal, da bo najlepše oblikovan moški na svetu, da bo nekoč odpotoval v Združene države Amerike in tam snemal filme. Ponavadi smo se mu prizanesljivo nasmejali, češ, spusti se malo bliže k tlom, Arnold, a mu tega ni bilo mar. Ni nas jemal resno, odločen je bil začrtano pot odkorakati do konca.«

Kako daleč, kako visoko bo prišel v ameriški družbi, tudi Schwarzenegger ni vedel, čeprav je zelo zgodaj začel občudovati ljudi, ki so imeli moč obvladovati množice. Če bi bilo verjeti dr. Williju Heepu, ki je leta 1999 trdil, da ima takrat samo filmski igralec težave s srcem zaradi rednega uživanja steroidov in da mu zato napoveduje zgodnjo smrt, potem ne bi Arnold nikoli postal guverner Kalifornije.

Zmerni konservativec

Schwarzenegger se je kmalu po prihodu v Združene države Amerike včlanil v republikansko stranko in to na redni konvenciji republikancev leta 2004 tudi razložil.

»Leta 1968 sem končno prispel v Združene države Amerike. Bil sem praznih žepov, a poln sanj, želja in odločenosti. Bilo je ravno v času, ko je bila predsedniška kampanja v polnem zamahu. Spomnim se televizijskega soočenja Nixona in Humpreyja. Prijatelj, ki je govoril nemško in angleško, mi je prevajal. Humprey je govoril kot socialist, iz podobnega sistema sem komaj pobegnil. Potem se je oglasil Nixon in govoril o svobodnem podjetništvu, manjši vlogi države, močni vojski in nizkih davkih. Počutil sem se, kot bi me po obrazu pobožal svež veter. Prijatelja sem vprašal, kateri stranki pripada Nixon. Da pripada republikancem, mi je povedal prijatelj. Da sem potem tudi sam republikanec, sem mu odvrnil. In od tistega dne sem republikanec.«

Schwarzenegger je postal guverner Kalifornije oktobra 2003 in bil kljub nacionalnemu polomu republikancev znova izvoljen novembra 2006. Nečakinjo zvezdniškega demokratskega predsednika J. F. Kennedyja Mario Shriver je leta 1985 na jezeru v Thalu zaprosil za roko in iz preprostega čolna naredil lokalno znamenitost. Čeprav se je njun zakon zaradi Schwarzeneggerjeve dolgo uspešno zatajevane zveze s hišno pomočnico Mildred Patricio Baeno leta 2011 končal z ločenim življenjem, je verjetno žena močno vplivala na njegov politično prizadevanje za zeleno tehnologijo.