Pot je pomembnejša od cilja

Ameriški način naslavljanja znotraj velikih korporacij mi nikoli ni bil najbolj jasen. President in CEO sta nesporna. Večja težava je, ko greš po hierarhiji nekoliko niže in vidiš celo vrsto »seniorjev«, »vice presidentov« in direktorjev, tako da pravzaprav nikoli ne veš, kdo je kdo. Na vizitki Indijca Some Somasegarja piše: Senior Vice President, Developer Division. Po naše bi to pomenilo podpredsednik razvojnega oddelka. A tudi on se s tem nazivom tako rekoč ne ukvarja. Prepričan je namreč, da sta znanje in predvsem strast pomembnejša kakor naslovi in diplome. In njegova zgodba je ena sama strast, volja in veselje do neskončnih raziskav in dela do jutranjih ur. A prav lahko bi se zgodilo, da svet nikoli ne bi slišal in izvedel za tega Indijca, ki velja za enega največjih matematičnih genijev in ki je izumil Visual Studion ter sodeloval pri ustvarjanjem kar nekaj različic Windowsov. Izvira namreč iz revne družine in le širini svojih staršev, ki sta kljub težkim gmotnim razmeram razumela pomen izobrazbe in sta ga namesto dela poslala v šolo, se lahko vsi zahvalimo. Pot ga je iz Indije pripeljala v ZDA, kjer je najprej študiral na univerzi v Louisiani, potem vpisal podiplomski študij na univerzi v Buffalu v New Yorku in sprejel ponudbo za službo pri računalniškemu gigantu Microsoftu, kjer je z vztrajnostjo in predvsem neverjetnim znanjem napredoval v sam vrh.

Soma Somasegar se še danes zaveda, kako drugače bi se lahko obrnilo njegovo življenje. Zato so leta 2003 na njegovo pobudo organizirali prvo študentsko tekmovanje Imagine Cup. S tem je želel močno zmanjšati možnost naključja, da bi se nadarjeni mladi ljudje izgubili v povprečju. Hotel je, da bi jih čim več dobilo možnost in priložnost. Uspelo mu je bolj, kot si je upal sanjati v najslajših sanjah – Imagine Cup je v samo osmih letih prerasel v pravo gibanje, ki se ga vsako leto udeležuje več kot tristo petdeset tisoč študentov na vseh koncih sveta.

Lahko za začetek poveste nekoliko več o svoji poti iz Indije, kjer ste rojeni in ste študirali, v ZDA, kjer ste se povzpeli v sam vrh globalne korporacije Microsoft?

Izviram iz revne družine. Oče je bil medicinski tehnik in mama je bila gospodinja. Lahko bi rekel, da smo se prebijali iz meseca v mesec. Kljub temu vedno pravim, da gre mojim staršem največ zaslug za to, kar sem postal in dosegel v svojem življenju. In to zato, ker bi, glede na naše finančne razmere, z lahkoto sprejeli odločitev, da moja izobrazba ni družinska prioriteta. In tega jim ne bi smel zameriti. Ker če bi se moral odločati med kruhom in šolo, bi se verjetno vsakdo odločil za kruh. A kljub temu da nobeden od mojih staršev ni imel diplome, sta se oba zavedala pomembnosti izobrazbe. Zato sta naredila vse, da sva z bratom lahko hodila v šolo. To sva oba znala ceniti že v otroških letih, in to čeprav smo šli skozi nekaj res zelo težkih let. Šele ko sem dobil štipendijo, je bilo nekoliko laže. K sreči se je kmalu izkazalo, da sva oba pridna, bistra in prizadevna fanta. Sam sem v domačem Pondicherryju končal osnovno in srednjo šolo, potem sem v Chennaiju študiral na fakulteti za elektrotehniko in telekomunikacije. Pozneje sem dobil štipendijo za študij v ZDA. Tudi tja gotovo ne bi mogel iti brez finančne pomoči. Ko sem študiral na univerzi v Louisiani, sem imel štipendijo, ki je pokrila stroške šolnine in bivanja, tako da nisem potreboval niti dolarja svojega denarja. Po diplomi v Louisiani sem se vpisal še na podiplomski študij in se preselil na State University of New York v Buffalo. Za fanta, ki je odrasel v indijskem Pondicherryju in ki je nekaj let preživel v Louisiani, je bil Buffalo kot drug planet. Potem sem dobil ponudbo od takrat še razmeroma majhnega podjetja s severozahoda ZDA, ki se je imenovalo Microsoft. Moj mentor mi je svetoval, naj vztrajam še kakšno leto ali dve in da bom po uspešno opravljenem podiplomskem študiju lahko dobil službo, kjer koli bom hotel. A sem se kljub temu odločil za Microsoft. Zame je bila to zelo težka odločitev, saj sem nekje v podzavesti čutil odgovornost, da končam šolo. V Indiji je to samoumevno, poleg tega me je skrbelo, kaj bom rekel staršem. Ko danes premišljujem o tej odločitvi, ki se je izkazala za pravilno, sem prepričan, da sem se odločil iz dveh razlogov: vedno sem si želel aktivno sodelovati pri razvoju programske opreme, poleg tega v Buffalu nisem želel preživeti niti ene zime več.

Pa saj je tudi Bill Gates pustil študij na Harvardu?

No, tega takrat seveda nisem vedel. In Bill je pač Bill ...

Je tudi vaša zgodba povezana z neštetimi neprespanimi nočmi, brainstormingi?

Seveda. Tisto so bila nora leta in res smo bili vneti za raziskovalno delo.

Ko me sprašujejo, kaj iščem pri kandidatih, ki se prijavljajo za službo pri Microsoftu, jim vedno znova ponavljam, da me ne zanimajo njihovi naslovi diplome, njihov inteligenčni kvocient, tudi podatek, kako pametni so, je zame skoraj drugotnega pomena. Pri ljudeh iščem strast in veselje do dela. Tisto, kar sem naštel v prejšnjem stavku, je le orodje, strast pa je motor vsega. Strast je tista, ki ti omogoča, da se potrudiš po najboljših močeh, da daš od sebe vse, kar lahko. Če nimaš strasti, ti bo prej ali slej zmanjkalo energije in goriva ... Zato ljudem vedno svetujem, naj poslušajo svoje srce, kajti le tako lahko izveš, kaj si resnično želiš in kaj bi rad dosegel.

Kaj za vas osebno pomeni delati za korporacijo, kot je Microsoft, ki ima na nekaterih področjih skoraj monopolni položaj?

Seveda smo zelo zadovoljni, da smo na nekaterih področjih zelo močni. A mene osebno še bolj kot to veseli, da nam prav uspehi omogočajo širjenje, razvijanje in predvsem uresničevanje številnih drugih idej. Zato se ne trkamo po prsih zaradi vsega, kar nam je dobrega uspelo narediti v preteklosti, ampak razmišljamo o tem, kako bi lahko stvari izboljšali, kaj novega lahko ponudimo ... In teh priložnosti je nešteto. Zato smo po svoje paranoični, ker ves čas tuhtamo, razmišljamo, iščemo nove zorne kote ... Preteklost je preteklost in ne moremo je spremeniti. Pomembnejša sta danes in predvsem jutri, na katera imamo precej več vpliva. Če danes nimaš vizije, jutri tako rekoč ne obstaja. Zato je delo za Microsoft zame kombinacija veselja, izziva, časti in privilegija. Dejstvo, da sem del podjetja, ki je ima že več kot tri desetletja tako velik in tako pozitiven vpliv na svet, me seveda navdaja z velikim ponosom. Hkrati pa me vznemirjajo vsi tisti izzivi, ki nas čakajo v prihodnjih desetletjih. Vodilo o velikih sanjah in velikih dejanjih me resnično navdušuje.

Ali se strinjate s splošnim prepričanjem, da ste Indijci posebej nadarjeni za informatiko, matematiko, računalništvo? Ali gre preprosto le za to, da je v državi z milijardo ljudi pač izbira toliko večja?

Seveda gre za oboje. A vse to je treba znati pravilno umestiti v širši zgodovinski kontekst. Prvič, indijska kultura in civilizacija sta stari več tisočletij. Že v davnih časih so pri nas živeli slavni misleci, znanstveniki, tudi matematiki, če hočete. In prav ta tradicija je naša osnova. Drugič, precej časa smo preživeli pod britansko vladavino. Na splošno velja prepričanje, da nam je to prineslo več slabega kakor dobrega, da smo bili na neki način pod zasedbo. A britansko obdobje še zdaleč ni prineslo samo slabe stvari. Britanci so prinesli tudi marsikaj dobrega. Vzpostavili so izobraževalni sistem. Pomemben dejavnik je tudi jezik, saj od takrat tako rekoč vsi Indijci govorimo angleško, ki je, kakor koli obračamo, najpomembnejši svetovni jezik, in če ga aktivno obvladaš, je to gotovo tvoja primerjalna prednost. Tretjič, tradicionalni indijski kulturni sistem je izobrazbo vedno zelo cenil in jo postavljal prav na vrh najpomembnejših vrednot. Ne nazadnje to dokazuje tudi moj primer. Večina družin tudi iz nižjih slojev naredi vse, da lahko svoje otroke pošljejo v šolo, saj se zavedajo, da je to najlažji način tudi za izboljšanje življenjskega standarda.

In če vse to združimo še s podatkom, da nas je že več kot milijardo, potem je vse jasno.

Imate morda podatek, koliko vaših rojakov dela za Microsoft in koliko jih zaseda pomembne položaje v drugih vodilnih računalniških podjetjih?

Točnih podatkov nimam. A če vzamem za primer Microsoft, lahko rečem, da je v razvojnem oddelku več Indijcev kot v vseh drugih oddelkih. Imamo celo šalo, da na hodniku razvojnega oddelka dobiš občutek, da si v kakšnem indijskem podjetju.

V tako imenovani »pika com« dobi ima več kot štirideset odstotkov novih podjetij na vodilnih položajih vsaj enega Indijca.

Kako pomembno se vam zdi, da nadarjena mladina že zelo zgodaj začne uresničevati svoje ideje tudi na povsem otipljivih področjih?

Znanost ne sme biti sama sebi namen. Njeni sadovi morajo biti vidni v realnem življenju. Prav to se mi zdi tudi pomembna razlika med indijskim in ameriškim izobraževalnim sistemom. V Indiji sem dobil odlično teoretično podlago, a v ZDA so me naučili uporabljati pridobljeno znanje v praksi. Zelo pomembno se mi zdi, da tak način razmišljanja osvojiš čim bolj zgodaj.

Prav to smo imeli v mislih pred osmimi leti, ko smo organizirali prvi Imagine Cup – spodbujanje mladih k ustvarjanju idej in njihovi uresničitvi. To je nekakšno celoletno potovanje, na katerem idejo brusiš, piliš, izboljšuješ in na koncu seveda uresničiš. Pred nekaj leti smo med drugim sodelovali z British Telecomom, kjer so najboljšim udeležencem Imagine Cupa ponudili pomoč pri uresničevanju njihovih idej v resničnem življenju in pri izdelavi poslovnega načrta ...

Je prav, če vas kličemo oče Imagine Cupa?

No, res je, da sem zraven od prvega dneva ...

Kakšni so vaši občutki, ko pogledate nazaj? Ste si upali predstavljati, da bo vse skupaj doseglo takšne razsežnosti, da bo na vseh koncih sveta sodelovalo 350.000 študentov?

Ko smo leta 2003 organizirali prvi Imagine Cup, se ga je udeležilo tisoč študentov iz petindvajsetih držav. Rekli smo: super, neverjetno, kako velik odziv! Letos se je Imagine Cupa udeležilo tristo petdeset tisoč študentov iz več kot sto petdesetih držav. Da bo to tekmovanje doseglo tolikšne razsežnosti, si nisem predstavljal niti v najlepših sanjah.

Zame je Imagine Cup kot nekakšno religiozno potovanje. Vsako leto znova, ko pridem na finalni dogodek, imam metulje v trebuhu. Od vseh poslovnih konferenc in srečanj, ki se jih udeležujem, se daleč najbolj veselim vsakoletnega obiska Imagine Cupa. Ob pogledu na vse te mlade glave, ki snujejo neverjetne reči, pomislim, da se nam kljub vsem težavam vendarle ni treba bati za usodo našega sveta.

Ste kdaj premišljevali, kako bi takšno tekmovanje vam osebno olajšalo pot proti vrhu?

Za večino otrok, ki sodelujejo na tem tekmovanju, je to res neverjetna izkušnja. Nekateri prihajajo iz res zelo razvitih delov našega planeta, nekateri so se prvič peljali z letalom. Zelo pomembno se mi zdi, da tudi ti mladi ljudje vidijo, kakšno je življenje na drugih koncih sveta. Sam sem to dobil s štipendijo za študij v ZDA in dobro vem, kako presenečen sem bil, ko sem prišel v Louisiano.

Prepričan sem, da je sodelovanje na Imagine Cupu izkušnja, ki vsakogar zaznamuje za vse življenje. Ne gre samo za sodelovanje v tekmovalnem pomenu, gre tudi za prijateljstva in znanstva, ki se ustvarjajo v takšnih okoliščinah. In ta prijateljstva so lahko na osebni kot tudi na strokovni ravni in kdo ve, kako plodna sodelovanja se bodo iz njih razvila v prihodnosti. Zato pogosto pravim, da je potovanje pomembnejše od cilja.

Kaj vas najbolj navdušuje, ko gledate in opazujete te nadarjene mladce?

Dve stvari: gre za odsev časa, v katerem živimo. V zadnjih dveh letih smo imeli veliko projektov, ki so se ukvarjali z rešitvami, ki bi prišle v poštev ob tako imenovanih katastrofičnih scenarijih. Navdušuje me to zavedanje nevarnosti in skrb za iskanje rešitev. Na drugi strani pa opažam, da veliko projektov izvira iz povsem osebnih zgodb njihovih avtorjev. To jim hkrati daje odličen vpogled v sam problem in jim seveda zagotavlja tudi izjemno motivacijo pri iskanju rešitev.

Poleg tega opažam, da so tudi med mladimi ljudmi taki, ki so dobesedno nori na sodobno tehnologijo, nekateri drugi pa se je izogibajo ali celo bojijo. Za udeležence Imagine Cupa pa je značilno, da si ne zatiskajo oči, ampak se pogumno spopadajo tudi z največjimi in najtežjimi izzivi.

Glede na to, da ste človek, ki živi za informacijsko tehnologijo, morda niste najbolj primerni za to vprašanje, a vendarle, ali opažate medgeneracijske razlike, ko na primer opazujete svoje otroke, vas kdaj presenetijo?

Seveda. Moja starejša hči se je ravno vpisala na fakulteto, mlajša pa je še v srednji šolo. Ob tem se pogosto spomnim svojega prvega srečanja z računalnikom, ki se mi je takrat zdel kot deveto čudo. Potem sem prišel v ZDA, ko se je ravno začenjalo obdobje osebnih računalnikov. Danes pa si moji otroci sploh ne znajo predstavljati življenja brez interneta, mobilnih telefonov, tabličnih računalnikov, socialnih omrežij ... Otroci so danes precej bolj izpostavljeni tehnologiji, kot smo ji bili mi. Čeprav imam z vso to tehnologijo res tesne vsakdanje stike, se mi pogosto zgodi, da me katera od hčera nauči kakšnega novega trika.

Nekoč ste rekli, da bodo ti fantje in dekleta čez deset let vodili svet. Še vedno verjamete v to?

Seveda! To je glavno vodilo. Današnji študenti so jutrišnji voditelji. Nekateri bodo delali v velikih korporacijah, drugi bodo člani vlad. Predvsem pa bodo imeli vpliv, o katerem lahko samo sanjamo. Vedno bom verjel v študente, saj so prav oni naša prihodnost.

So vam kdaj očitali, da je Microsoft ustanovil Imagine Cup zaradi rekrutiranja najboljših kadrov?

Včasih me to res vprašajo. In odgovorim jim naslednje. Ko smo ustanavljali Imagine Cup, nismo niti pomislili na to, da bi tako iskali nove kadre.

Zavedati pa se morate, da je Microsoft globalna korporacija, ki na seznamu najbolj priljubljenih zaposlovalcev kotira zelo visoko. Ljudje si pač želijo delati za Microsoft in s tem pravzaprav ni nič narobe. Ker je odlično podjetje, za nas delajo najboljši in najpametnejši strokovnjaki. Zato ne vidim smisla, da bi svojo neoporečnost dokazovali na primer z uvedbo pravila, ki bi udeležencem Imagine Cupa celo prepovedovalo zaposlovanje pri Micorsoftu. Vsakdo se pač sam odloči, kaj bo naredil s svojim življenjem, kje bo živel in kam bo hodil v službo. In če se bo kdo, ki je sodeloval na Imagine Cupu, prijavil za službo pri Micorsoftu, ga bomo obravnavali kot vsakega drugega kandidata.

Verjetno imate podatek, koliko udeležencev Imagine Cupa je našlo službo pri Microsoftu?

Nimamo uradne statistike. Lahko pa povem, da jih je zelo malo. Morda dobim trikrat na leto elektronsko pošto od kakšnega novega zaposlenega, ki mi pove, da se poznava z Imagine Cupa. To je za globalno korporacijo s skoraj sto tisoč zaposlenimi tako rekoč zanemarljiva številka. Bolj pomemben podatek se mi na primer zdi, da je fant, ki je zmagal na prvem Imagine Cupu, ustanovil računalniško podjetje z več kot tridesetimi zaposlenimi. Takih primerov je kar precej. In to so zgodbe, ki utelešajo bistvo Imagine Cupa ...