Spletna mesta Dela, d. d., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Main menu

Veliki zbiralec koles in njegovo sporočilo

Veliki zbiralec koles in njegovo sporočilo

Ko se je zgodilo, se je prebilo tudi v naše medije: v Torontu so leta 2008 zaradi obtožbe dveh primerov posedovanja ukradene lastnine pred njegovo trgovino aretirali Igorja Kenka. Kmalu se je izkazalo, da lastnik trgovine in popravljalnice koles nima zgolj enega skladiščnega prostora za shranjevanje rabljenih koles. Ne, odkrili so, da po različnih lokacijah po Torontu hrani skoraj 3000 koles. Tri tisoč! Dovolj, da je novica zakrožila po svetu, dovolj, da je postal »kralj tatov koles«. In dovolj, da se je njegova življenjska zgodba znašla tudi v tiskani obliki.

No, obtožbe o kraji koles nikoli niso zares naletele na svojega dolžnika. Čeprav je bil hkrati z nezakonitim posedovanjem lastnine in krajo koles obtožen še zaradi posedovanja kokaina in marihuane, je rezultat obtožbe pravzaprav ubog. Kenk je priznal krivdo za 10 (od 3000!) koles in šest obtožb zaradi drog. Obsojen je bil na 30 mesecev, odsedel jih je 13. Tako pravni red. Sicer pa ...

Kjer šara hitro postane stara

... Sicer pa je Kenkova zgodba simptomatična vse prej kot zaradi njegove kvazi kriminalne preteklosti. Ta je bolj hrana za medije, ki so spretno skrivali podatek, da jih je od 3000 bojda ukradenih koles le 500 spet našlo svoje lastnike. Kakor koli. Kenk, Mariborčan, se je v Kanadi znašel konec osemdesetih in zelo hitro dojel, da logika kapitalizma ne temelji na ohranjanju okolja, na uporabljanju dobrin do konca njihovega roka uporabnosti in na recikliranju. Seveda, da stvari tečejo, da torej denar kroži, jih je treba čim hitreje zavreči, še hitreje kupiti nove. Popoln antiklimaks ekološki ozaveščenosti, torej! In pri tem seveda ni pomembno, ali so stvari še vedno uporabne in ali jih je mogoče z minimalnim vložkom znova narediti takšne.

No, da je te »šare« ogromno, mu je bilo, fantu iz zlatega socialističnega obdobja, kmalu jasno, prav tako mu je zelo hitro postalo jasno, da se da ravno od te »stare šare« kar dobro preživeti (sploh če prihajaš iz sistema, v katerem ima ravno ta šara status še vedno odlične dobrine, in ne vidiš in ne poznaš ne družbenega, ne političnega, ne ekonomskega razloga za njen odmet).

Kolesu se ne da upreti

Na dve stvari je bil (je še?) Kenk šibak. Prva so bila kolesa, druga pa manija zbiranja stvari. Torej koles. Kolo se mu od nekdaj zdi idealen in najboljši človeški izum, izredno mobilno sredstvo, ki se ga da učinkovito ohranjati pri življenju in njegovo uporabno vrednost z majhnimi popravki vedno znova bogatiti. In ga je lahko popravljati, saj za to ne potrebuješ ogromno znanja, le nekaj spretnosti in veselja. Pa še veliko jih je. Od tod ljubezen na prvi pogled.

Druga, manija, pa je bolj vprašljiva. Gre namreč za njegovo neusahljivo željo po zbiranju. Ki se ji on, to priznava, ne more upreti. Zato takšna patološka številka shranjenih koles, zato njegova neusahljiva želja po še in še in še ... Tudi zato je posegal po mejnih oblikah nabave in najemal dobavitelje (on jim tako pravi), ki so mu dostavljali kolesa, za katera so vsi vedeli, da so tako ali drugače odtujena, a jih je vseeno – moral jih je, razumete, moral! – odkupoval.

Ne povsem iz trte zvita domneva je, da je šlo v njegovem ravnanju za prikrito obliko kleptomanije, torej za ponavljajočo se nesposobnost človeka upreti se impulzom, da bi kradli predmete, ki nimajo posebne vrednosti. Kleptoman te stvari bodisi zavrže, podari drugim bodisi jih nesmiselno kopiči. To vedenje spremljata občutek napetosti pred dejanjem in občutek zadoščenja med dejanjem in takoj po njem.

Opičji faktor

Vendar, v Kenkovem primeru ne gre zgolj za to. Njegova izrazita želja po kopičenju koles je »podkletena« z življenjsko filozofijo, ki se ji je treba prikloniti. Sploh danes, ko se na eni strani opleta s trajno finančno krizo, na drugi strani pa z zelenimi, eko, bio ... življenjskimi slogi.

Preverimo torej nekaj Kenkovih modrosti iz knjige. Vodilni motiv je vsekakor njegova definicija opičjega faktorja, torej sposobnosti, da se izogneš propadu: »Nekaj stoletij nazaj je človek tekal okoli in bil večinoma sestradan. Zdaj pa se valjamo v izobilju. Igre je konec. Vsi smo depresivni luzerji ... Opičjega faktorja ni več. Ne obstaja. Da ves čas tekaš naokrog in si prizadevaš ne umreti od lakote, to je naravna pot. To sranje zdaj – to severnoameriško sranje –, to ni naravno. Vrag bo vzel šalo.«

Blaginja torej kot stanje nenaravnega, kot moteči, zavirajoči dejavnik, kot cokla v razvoju, kot največji duševni in okoljski onesnaževalec. Bi se kar morali strinjati, priznajte. Bogatenje hitro dobi obliko smetenja, to pa je okolju a prióri škodljivo. A če si dovolj pameten, se da od njega tudi živeti. To je počel Kenk in to zdaj počne velikanska industrija: recikliranje obnovljivih virov ipd.

Edina možnost preživetja je upor

No, aretacija Kenka ni bila naključna, saj ga je policija spremljala že nekaj let. Poskušali so ga tudi obtožiti, a mu je z odvetnikovo pomočjo vedno uspelo, da se izvil iz primeža pravosodja kot nedolžen državljan. Kot sam pravi, je bilo policiji hitro jasno, kaj počne, in so ga večinoma pustili pri miru. Tudi zato ker, kot sam pravi, »poslovni skupnosti ne diši, da bi ustavili tatove koles ... Potrebujemo lopove. Oni so ključni del poslovne skupnosti. Klinac, več kot ključni. Klinčevo ogrodje ... Seveda, če so vsi srečni, to ni dobro za biznis ... Poslovna skupnost hoče, da ste vsi v temi. Tako da imaš svojo kartico kar v roki in kupuješ in kupuješ ...«

Moment kapitalizma, ki nas močno sesuva in ki nam z vsakim letom postaja bolj jasen. Ne gre za pretiravanje bolnega človeka, ampak za logičen sklep, ki sledi iz soočenja z drugo družbeno stvarnostjo. Upor je jasna posledica, mora pa biti takšen, da ti omogoča preživetje znotraj nekega sistema. In Kenku, dokler je bila njegova manija še obvladljiva, je šlo kar dobro. Posel je cvetel, nepremičnini je rasla vrednost, vse je bilo v redu, dokler ...

Dokler ni postal žrtev lastne skušnjave. Dokler se ni mogel upreti. In je pod budnim očesom mož postave, ki jim je bilo res dovolj izginjanja koles v vse večjem obsegu, padel. Ujet pri kraji. Konec zgodbe! Proces proti »obsesivnemu reciklatorju«, kot ga je označila njegova punca, se je lahko začel. Ko greš čez, greš pač čez. A vseeno, ostaja sled, ki ji je vredno slediti.

Pravzaprav ekolog

Ta pelje na področje, naj se sliši še tako čudno, ekologije kot vede, ki se ukvarja z odnosom človeka do okolja, v katerem živi, in posledicami, ki jih ustvarja njegovo poseganje v to okolje. Kenk, naj je njegovo praktično ravnanje cinično, je vendarle figura, ki s svojo pojavo poskuša živeti čim bolj v sozvočju z okoljem, naravo, biotopom, v katerem živi. S svojim maničnim priseganjem na obnovljivost tehnike in tehnologije, na vnovično uporab(lja)nost materialov, z razumevanjem starega kot kvalitete, je pravzaprav močno ekološko ozaveščen. Zaveda se, da prostor, v katerem živi, potrebuje pozornost in zaščito, ne izčrpavanja in izkoriščanja za zadovoljevanje lastnih apetitov.

On je vsaj poskusil

Za to je pripravljen tudi marsikaj narediti in se marsičemu odpovedati, o tem pa s svojim življenjskim slogom in delovanjem (»prodam ti kolo za vso sezono, ti pa ga pozimi prodaš meni nazaj«) prepričuje tudi svoje stranke. Zaveda se, da kopičenje denarja, vseeno, v kakšni obliki, ne poteši ničesar, nič ne ustvari, k ničemur ne pripomore. Denar v bistvu ustvarja gnoj. In tako, patetično pač, živi v sozvočju z naravo. Hočeš nočeš – on se s tem gotovo ne bi strinjal – je s svojim početjem postal ekoikona oziroma popkulturna ikona. Pooseblja namreč tisto, kar si večina na tihem želi – sistem razsuti od znotraj –, a največkrat niti ne poskusi. (Vsaj) to on je.
 

Komentarji