Washingtonski slepilni manever

Tako so politični predstavniki ameriškega ljudstva v tamkajšnjem zgornjem domu kongresa – pri tem pač ne gre spregledati kajpak pomenljivega dejstva, da gre za demokrate – predlagali osnutek zakona, po katerem naj bi Washington uvedel posebne davke na blago iz tistih držav, ki namensko manipulirajo z nižanjem vrednosti lastne valute. Demokratski predlagatelji s potrditvijo osnutka zakona zaradi nasprotovanja republikancev niso uspeli, vseeno pa je dovolj zgovorno že samo dejstvo, da so s predlogom odkritega protekcionizma mislili resno.

Seveda je bila glavna tarča komentarjev predlagateljev uvedbe posebnih tarif Kitajska, s katero ZDA že nekaj let bijejo bolj ali manj odkrito trgovinsko vojno. Američani tako Kitajcem že lep čas očitajo centralistično vodeno monetarno politiko, ki z devalviranjem vrednosti juana pomaga izrazito izvozno naravnanemu kitajskemu gospodarstvu ter na drugi strani draži izdelke in storitve iz tujine.

Zakon je predlagal ameriški senator Sherrod Brown, demokrat iz zvezne države Ohio, ki ima zavoljo vse slabše gospodarske klime ter naraščajoče brezposlenosti najvišji odstotek prebivalstva brez dela. Kitajsko je med drugim označil za plenilsko državo, ki domače gospodarstvo stimulira z nezakonitimi subvencijami, omejuje rast že tako nizkih delavskih mezd, ne upošteva okoljevarstvenih zahtev, prav tako pravil mednarodne trgovine. Pri tem ameriški politiki očitno priročno pozabljajo na skrajno oporečno vlogo njihovih finančnih institucij v oblikovanju pogojev za krizo leta 2008 in stopnjevanje dolžniških težav evroobmočja ter njihovo splošno agresivno-plenilsko naravo.

Če je retorika iskanja grešnih kozlov zunaj države za interne težave ameriškega gospodarstva in njihovega finančnega sistema za politike, ki skrbijo za svoje mandate, do neke mere pričakovana in kot del političnega cirkusa celo upravičena, potem ustvarjanje te namenoma popačene slike s strani predsednika ameriške centralne banke Bena Bernankeja kajpak ni pričakovano. Prvi mož ameriške monetarne politike je tako Kitajce oziroma njihovo sporno valutno politiko brez zadržkov označil za glavne zaviralce okrevanja svetovnega gospodarstva.

Njegova ocena čudi predvsem zato, ker bi bil morebiten odkrit in neposreden gospodarsko-trgovinski spopad s kitajsko ekonomsko vzhajajočo zvezdo za ameriško finančno industrijo skrajno neugoden, saj bi s tem dodatno ogrozili svetovno trgovino, destabilizirali že tako majave globlane finančne trge ter globalno ekonomijo. Zlasti pa bi bilo metanje polen pod noge kitajskemu gospodarstvu najbolj neugodno prav za ameriško centralno banko, saj se ta  zadnje času ubada predvsem z novim krogom t.i. kvantitativnega lajšanja in posledičnega financiranja javnega dolga ZDA, katerega največji kupci so pravi Kitajci.