Brati in plavati! je veljalo že v antiki
Kot je hoja naše osnovno gibanje na kopnem, je plavanje osnovno gibanje v vodi. Voda in vodno okolje sta vitalnega pomena za življenje, zato igra plavanje že od pradavnine pomembno vlogo v človekovem vsakdanjiku. Slike plavanja na skalah, najdene v jamah Sahare, naj bi nastale že več kot 8000 let pred našim štetjem. Številne najdbe poznejšega izvora (risbe, zanki, glinasti pečati, kovinska in kamnita znamenja ter prvi zapisi v knjigah, kot sta Iliada in Odiseja) pričajo, da je bilo plavanje že zelo zgodaj sestavni del ne samo vsakdanjega življenja, ampak tudi umetniškega izražanja.
Slika plavalcev na steni jame blizu Wadi Sure v Egiptu.
Želeli so obvladati vodo in svoje telo ohraniti na vodni gladini …
V najzgodnejšem obdobju človekovega razvoja so ljudje sledili tokovom rek, naselili so se na obalah in iskali hrano tudi v vodi. Ribolov je bil manj nevaren in utrudljiv kakor lov. Pogosto so gradili svoja priobalna naselja na močvirnatih plitvinah, kjer so postavili kolišča. Tako so morali obvladati spretnost gibanja v vodi, torej plavanja. Pri tem ni bil pomemben način gibanja v vodi, ampakampak jih je gnala težnja, da obvladajo nepoznano vodno okolje. S tem znanjem so si želeli razširiti svoje možnosti za obstoj (hrana) ter si hkrati zagotoviti tudi ustrezno varnost. Vrhunec tega prvega obdobja razvoja plavanja je bilo obdobje antike. V antični Grčiji so plavanje poučevali v vojaških šolah. Imelo je statusni pomen, saj je za polnopravnega meščana veljal le tisti, ki je znal »brati in plavati«. Podobno so se nad plavanjem navduševali tudi v rimskem cesarstvu. Plavanje je Rimljanom, poleg osnovnega namena, ponujalo tudi zadovoljstvo in izražalo družbeno moč. Žal je razvoj plavanja s padcem rimskega imperija tudi zamrl. V srednjem veku plavanju niso pripisovali velikega pomena. Ljudje so pod vplivom cerkvenih in družbenih norm začeli zanemarjati svoje telo (celo zavračati uporabo vode za higienske potrebe) in se izogibati zadovoljstvu in radostim, kar je izviralo iz različnih vrednotnih vidikov telesne aktivnosti, to je izpostavljanja telesa soncu, zraku in vodi.
… želeli so se naučiti plavati na neki določen način …
Ob prehodu iz 15. v 16. stoletje, v obdobju renesanse in humanizma, se je začel preporod človeškega razmišljanja s težnjo po zavračanju mnogostoletnih dogem in z željo po vračanju k naravi. Dolgo pozabljena starogrška kultura je začela na novo buriti človeško fantazijo. Ljudje so se začeli vračati k svojemu zanemarjenemu telesu. Med različnimi telesnimi aktivnostmi, ki so jih začeli priporočati in uporabljati, je bilo tudi plavanje. Nemški pedagog, športnovzgojni teoretik in praktik Johann Guts-Muths je že v tistih časih opredelil to obdobje razvoja s pripombo: »Doslej je utapljanje bilo v modi tudi zato, ker plavanje ni bilo v modi!« To obdobje ni preporodilo le človekovega uma in razumevanja, ampak tudi njegovo plavanje. Začeli so pisati knjige (prvo je leta 1538 napisal Nemec Nicolaus Wynman. V knjigi z naslovom Colymbetes Sive de Arte Natandi – Plavalec ali O plavalni umetnosti – je opisal učenje prsnega plavanja) in obdelovati programe učenja plavanja. Plavanje so začeli uvajati v šole, vojaške akademije in v vojsko.
Skica plavalnega obroča Leonarda da Vincija, nastala v letih od 1488 do 1490.
Za to obdobje je bil značilen organiziran, družbenostatusni postopek učenja točno določenega načina plavanja. V razvoju plavanja sta se do takrat razvila dva osnovna načina gibanja človeka v vodi, in sicer plavanje s posnemanjem gibov žabe in plavanje s posnemanjem gibov psa. Oba načina sta v tem obdobju imela svoje zagovornike, teoretike in metodike. »Žabje« plavanje se je počasi uveljavilo kot »človekovo« plavanje, medtem ko je »pasje« ostalo v ozadju kot »divje« ali »primitivno« plavanje. »Človekovo« plavanje je družba tako sprejela in ga povzdignila v aristokratsko. Učili so ga v šolah in vojaških akademijah. Primitivno plavanje je bilo zanemarjeno in podcenjeno ter je ostalo narodovo. Vrhunec tega obdobja je bil v drugi polovici 19. stoletja na začetku razvoja športnega gibanja in tekmovalnega plavanja. Tedanje plemištvo je poveličevalo sebe tako, da je organiziralo različna tekmovanja med svojimi najboljšimi plavalci in plavalci s kolonialnih ozemelj. Najpogosteje so pripeljali Indijance, pripadnike različnih plemen, ki so v nasprotju s plemiči plavali na svoj »primitivni« način.
… želeli so plavati hitreje in učinkoviteje …
Za tretje obdobje razvoja plavanja z razmahom v začetku 19. stoletja je značilno tekmovalno plavanje (plavalna tekmovanja so bila organizirana v času carja Siugiuja na Japonskem že pred začetkom našega štetja. Kot je tudi zapisano, so tekmovali tudi v srednjem veku v Benetkah). Z nastankom športnega gibanja je delitev na človekovo in aristokratsko plavanje začela počasi izgubljati svoje zagovornike. Ugotovili so namreč, da so »primitivni« načini plavanja veliko hitrejši. Nastale so nove plavalne tehnike. Najprej so bile utemeljene na različicah prsne tehnike (bočno in hrbtno). Pozneje, z uveljavljanjem hitrejših, »primitivnih« načinov plavanja, pa na različnih načinih plavanja z izmeničnimi udarci in zavesljaji (kravl in hrbtno). V tem obdobju so v Veliki Britaniji, Franciji, Nemčiji in pri nas nastala prva plavalna društva, ki so med seboj tudi tekmovala. Na začetku na plavališčih, pozneje pa na kopališčih z bazensko vodo (prvi sodobni zimski bazen je bil zgrajen leta 1862 v Angliji). Na prvih olimpijskih igrah moderne dobe leta 1896 v Atenah so moški tekmovali v disciplinah 100, 500 in 1200 metrov prosto. Ženske so na olimpijskih igrah prvič zaplavale leta 1912.
… in danes ni veliko drugače!
Danes lahko na plavanje gledamo kot na osnovno gibanje človeka v vodi, kot na enega najstarejših tekmovalnih športov in kot na eno najbolj priljubljenih športnorekreativnih dejavnosti ljudi.
