Intervju: Preprosto – smučarka

Pokojni novinarski kolega je nekoč smučarje razglasil za alpske telebane, ki se ne spoznajo na nič drugega kot na strmine in robnike, smučarke pa za razvajene smrklje, ki mislijo, da so samo zato, ker znajo nekoliko bolje vijugati, nekaj posebnega. V nekaterih primerih to seveda velja. A ko govorimo o olimpijskih in svetovnih prvakih ter o serijskih zmagovalcih, imamo seveda opraviti s posamezniki, ki so izjemni tako po svojih telesnih predispozicijah kot tudi po osebnostni filozofiji, ki jim pomaga pri premagovanju najtežjih izzivov in doseganju najvišjih ciljev. Med njimi so tudi posebneži, ki v vseh pogledih izstopajo iz povprečja. So odbitki, ki navdušujejo z unikatnostjo in drugačnimi pogledi.

V ženski karavani je punca takega kalibra Julia Mancuso. Zaznamovala jo je že družinska zgodba, saj je njen oče Ciro zaradi vpletenosti v trgovanje z mamili nekaj let preždel za rešetkami. A to ni ubilo njene severnokalifornijske miselnosti. Julia je zelo umirjena. V vseh pogledih. Ta sproščeni odnos ji je uspelo združiti z učljivostjo in marljivostjo. Vse to pa jo je pripeljalo do olimpijskega vrha. V Torinu 2006 je osvojila zlato veleslalomsko kolajno, čez štiri leta pa je v Vancouvru osvojila srebrni kolajni v smuku in kombinaciji. V domačem Squaw Valleyju se po njej ena izmed sedežnic imenuje Julia's Gold. Pravzaprav sploh ni presenetljivo, da je s svojo posebnostjo očarala norveškega smučarskega asa Aksla Lunda Svindala.

Pred tekmo letošnje Zlate lisice, ki je bila letos v Kranjski Gori, si je brez težav vzela dobro uro za razglabljanje o smučanju, deskanju, Havajih in vseh športnih užitkih, ki polnijo njeno življenje.

Bode Miller, vaš kolega iz ameriške reprezentance, velja za tipičen primer človeka, ki je dobesedno rojen za športe v naravi, morda bi mu lahko celo rekli prvinski divjak. Bi zase lahko rekli, da ste mu podobni?

No, Bode je res posebnež. Vsi poznamo zgodbe o njegovem otroštvu, o hipijevskih starših in hiši brez elektrike in tople vode ter o stranišču na dvorišču. Zaradi vsega tega se je Bode razvil v človeka, ki ima naravo in divjino dobesedno v sebi. Tudi sama sem sicer odrasla blizu narave, blizu hribov, a vseeno precej drugače.

Po drugi strani pa je res kar nekaj podobnosti. Upala bi si trditi, da poleti treniram nekoliko več kakor Bode, a podobno kot on imam tudi sama precej širok spekter športov, s katerimi se ukvarjam in ki mi pomagajo pri smučanju. V naši družini smo se vedno ukvarjali z najrazličnejšimi športi, poleti smo se ukvarjali z vodnimi športi, gorskim in cestnim kolesarstvom, celo nogomet smo igrali, pozimi pa smo smučali in uživali na snegu. Predvsem pa sem šport že v otroških letih dojemala kot veselje in užitek, trening s ciljem, da bom nekoč postala ena najboljših smučark sveta, me niti ni zanimal. Tak sproščen odnos do športa in življenja nasploh je tudi odsev splošne miselnosti prebivalcev severne Kalifornije, kjer smo ljudje prepričani, da morajo naše želje in hotenja izvirati iz nas samih in le tako lahko prinesejo kaj dobrega.

Tak način razmišljanja je postal moj življenjski slog, ki sem ga ohranila, tudi ko sem se pozneje s športom začela ukvarjati bolj resno. Seveda sem v reprezentanci spoznala nove pristope in nikoli nisem imela težav s tem, da sem počela, kar so mi svetovali trenerji, ki so v meni videli talent in potencial za velike dosežke. Še vedno pa sem prepričana, da sem na smučeh hitra, ker se v prostem času ukvarjam s številnimi športi in ker si upam trditi, da sem dokaj vsestranska športnica.

Kakšen je vaš odnos do narave in širnih prostranstev, ki jih imate v Severni Ameriki tako veliko?

Gotovo sem raje v naravi kot v telovadnici. Do smučanja sem imela od nekdaj poseben odnos. Spominjam se, kako sem jeseni čakala, da zapade prvi sneg. Smučanje je bilo zame svoboda. Čeprav me je pozneje odneslo v tekmovalne vode, kjer je treba smučati znotraj omejitev, ki jih postavljajo modra in rdeča vratca, sem vedno najbolj uživala v prostem smučanju, ko smučaš po svoji liniji, ko si sam s sabo ali z družbo prijateljev. To je neka posebna oblika kreativnosti. Občutka, ko si zunaj v neskončni belini in smučaš z veliko hitrostjo, pa se pravzaprav ne da opisati z besedami.

Dominique Perrault, eden najboljših prostih smučarjev, pogosto govori o dveh povsem različnih pristopih do smučanja, ki ju gojijo tekmovalci svetovnega pokala. Vi ste ena izmed redkih, ki združujete oba ekstrema?

Zanimivo je, da ima precej tekmovalcev prostega sloga korenine v tekmovalnem smučanju. V bistvu gre v obeh primerih le za smučanje. Res pa je, da si tekmovalci, ki tekmujejo na tekmah svetovnega pokala, enostavno ne morejo privoščiti, da bi smučali še za lastno veselje. Koledar FIS je zelo natrpan, tekme si sledijo ena za drugo, vse skupaj je fizično, psihično in mentalno zelo naporno. In če v vse to vložiš ogromno dela in truda, seveda nočeš tvegati poškodbe z nekaj brezskrbnimi urami.

A kljub temu ste prav vi po Twitterju že nekajkrat objavili, kako zelo vas je razveselila kakšna odpoved tekme, ko je zapadlo preveč novega snega. Tiste trenutke ponavadi izkoriščate za prosto smučanje?

Ob vsej smučarski krami sem včasih res s sabo jemala tudi opremo za prosto smučanje. Če je le možnost, si z veseljem privoščim dober freeride.

Pred tremi leti, ko mi zaradi težav s hrbtom na tekmah ni šlo najbolje in si vsega tega niti nisem posebej gnala k srcu, je bilo v Cortini in Altenmarktu res veliko svežega snega. Tisto zimo smo res veliko smučali po celcu.

Leta 2010, ko ste v Vancouvru osvojili dve kolajni, ste nastopili tudi na največjem tekmovanju prostih smučarjev v Verbierju. Verjetno še nobeni tekmovalki svetovnega pokala v glavo ni šinilo kaj podobnega?

V Verbierju ob koncu vsake smučarske sezone pod pokroviteljstvom Carlsberga organizirajo zaključek zime, na katerega povabijo tudi nekatere tekmovalce svetovnega pokala. Nekaj tednov pred tem družabnim dogodkom je v Verbierju na sporedu finale Freeride World Toura, ki poteka na pobočjih Bec des Roses. To tekmovanje je postalo zaščitni znak Verbierja. Pravzaprav se o tem govori poleti in pozimi. Ko sem prvič slišala za to tekmovanje, sem si vedno želela, da bi nekoč tudi smučala po tej strmini. Želja se mi je najprej uresničila, ko se mi je prijatelj, ki je sicer deskar, ponudil, da bo smučal z mano. Takrat sem si rekla: »Če deskar lahko smuča z Bec des Roses, potem lahko tudi jaz!« Leta 2010 pa se mi je ponudila priložnost, da sem nastopila tudi na Verbier Xtremu. Ker smo imeli prej ameriško državno prvenstvo, ki sem se ga morala udeležiti, sem v Verbier prišla tik pred zdajci, a kljub temu končala na tretjem mestu.

To je bila zame prekrasna izkušnja. Že to, da je bilo treba priti na vrh peš, je bilo zame nekaj povsem novega. V Squaw Valleyju, od koder sem doma, smo namreč navajeni, da se na vrh vedno pripeljemo s sedežnico.

Predvsem pa sta me navdušila prijateljstvo in tovarištvo, ki vladata v prostem smučanju. V svetovnem pokalu se vsak drži zase, vsi tekmecem gledajo pod prste, kje bodo mogoče kršili pravila in bodo lahko vložili zahtevo za diskvalifikacijo ... Prosti smučarji so povsem drugačni. Na vsakem koraku so ti pripravljeni pomagati s koristnim nasvetom ali idejo, ti povedati, kje je morda najbolj primerna linija ... Niti za trenutek nisem dobila občutka, da bi me kdo gledal postrani ali mi celo rekel, da je to njihov šport ... Vse je precej bolj naravno, sproščeno, prijazno in prijetno ...

Kako bi opisali popoln smučarski užitek?

Svoboda, nobenih linij in omejitev.

Ampak občutek, ko ti okoli vratu obesijo zlato olimpijsko kolajno, je verjetno vseeno zelo prijeten?

V času mojega odraščanja v Ameriki sploh nismo vedeli za tekme svetovnega pokala. Smučanje je bilo na televiziji le, ko so bile vsaka štiri leta na sporedu olimpijske igre. Prav zato so bile naše tekmovalne ambicije povezane z olimpijskimi kolajnami. A kot sem že rekla, kot otrok nikoli nisem smučala, ker bi imela v glavi zmage, ampak predvsem zato, ker je bilo to zelo zabavno.

Zaradi vsega tega na tekmovanjih nikoli nisem občutila posebnega pritiska. Tudi na olimpijskih igrah v Torinu, kjer sem osvojila zlato kolajno, sem se predvsem zabavala.

Kaj se zgodi z motivacijo tekmovalca, ko mu okoli vratu obesijo zlato kolajno?

Moja pot je morda ravno obratna od tiste običajne. Sama sem olimpijsko kolajno osvojila, preden sem zmagovala na tekmah svetovnega pokala. Zato je bil olimpijski uspeh zame dodatna motivacija za tekme svetovnega pokala.

Morda se od zunaj zlata olimpijska kolajna zdi kot vrhunec, a zame je bila to resnična spodbuda in dokaz, da sem sposobna za velike dosežke. Zato sem si želela še več. Smučarji na najvišji ravni smo zelo tekmovalni. Ko enkrat okusiš slast zmage, se seveda ne zadovoljiš s petim mestom. In zelo hitro pozabiš na včeraj ter misliš le na jutri.

Kako pravzaprav vrednotiti zmage na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih v primerjavi s tekmami svetovnega pokala?

Na olimpijske igre in svetovna prvenstva se lahko pripravljamo dalj časa. Ne nazadnje že same igre trajajo tri tedne in v tistem času imaš možnost, da se osredotočiš na eno samo tekmo. A na koncu gre vendarle za samo en dan. Lahko se zgodi kar koli, lahko je slabo vreme, lahko je čudno pripravljena proga, lahko imaš slabo startno številko ... Vse to seveda vpliva na končni izid, in če se račun ne izide, je naslednja priložnost šele čez štiri leta.

Svetovni pokal se mi včasih zdi kot redna služba. In doseči trdnost skozi vso sezono je hudičevo težko. Včasih se je težko zbrati ali motivirati. Predvsem pa se moraš ves čas zavedati, da za končni uspeh šteje prav vsaka točka.

Ingemar Stenmark je nekoč dejal, da so pravi prvaki tisti, ki so na olimpijskih igrah na točno določen dan v formi za osvojitev zlate kolajne?

To je vsekakor res. A pri nabiranju samozavesti vsekakor pomagajo tudi zmage na tekmah svetovnega pokala. Res pa je, da so v preteklosti mnoge favorite v najpomembnejših trenutkih izdali živci. Ti verjetno niso iz pravega testa.

Kako je olimpijska slava spremenila vaše življenje?

Na osebni ravni se ni veliko spremenilo. Sem dokaj preprosto dekle, poleg tega imamo v Združenih državah toliko slavnih osebnosti iz glasbenega in filmskega sveta, s katerimi se smučarji ne moremo primerjati. Pa tudi znotraj športa imamo košarkarje, hokejiste, igralce bejzbola in nogometaše, ki so zelo visoko na lestvici priljubljenosti. Mislim, da je Lindsey Vonn nekoč dejala, da je v Evropi precej bolj priljubljena kakor v ZDA. Poleg tega sta ona in Bode v prednosti, ker sta oba precej visoka in zelo opazna, še posebno Lindsey s svojimi svetlimi lasmi. Sama sem bolj drobna in me že zaradi tega ljudje teže opazijo in prepoznajo. Če sem zamaskirana s smučarskimi očali, me še oče težko spozna.

V poslovnem svetu pa olimpijska kolajna odpira mnoga vrata. Ljudje enostavno spoštujejo olimpijske prvake. To je v ZDA zelo očitno.

V Vancouvru niste bili med glavnimi kandidatkami za kolajne, a ste vseeno osvojili dve srebrni. S kakšnimi občutki ste šli v Kanado?

Ko sem se otresla težav s poškodbami, sem bila prepričana, da bom kmalu spet zelo hitra. V Whistlerju se je na lepem vse uredilo. Vedno sem bila dobra na zahtevnih terenih. Zato sem enostavno zaupala v lastne sposobnosti in izrabila priložnost. Ko sem v smuku osvojila srebrno kolajno, se mi je enostavno odprlo in sem s sproščenostjo dobila še srebro v kombinaciji.

Zelo dobro se zavedam, da na olimpijskih igrah štejejo le kolajne in seznami favoritov so pravzaprav nepomembni.

Kaj se mora zgoditi, da dobite občutek, da ste spet hitri?

Gre za kombinacijo dobrega treninga, ki povečuje samozavest. Takrat se zgodi tisti klik. Tudi ko se zdi, da so ti prefinjeni občutki izpuhteli neznano kam, jih pravzaprav ves čas nosimo v sebi in z določenimi motivacijskimi prijemi jih lahko spet potegnemo na plano. Seveda so pomembne tudi izkušnje in to, da res dobro poznaš svoje telo.

Zame je zelo pomembno tudi, kakšne volje vstanem. Ne vem, ali se je sploh kdaj zgodilo, da sem dobro tekmovala, če se zjutraj nisem dobro počutila.

V Evropi na splošno velja prepričanje, da je smučanje v ZDA rezervirano za razmeroma ozko skupino ljudi. Kako ocenjujete status smučanja v ZDA?

Tako na splošno je verjetno res dokaj nepomemben šport. A Amerika je zelo velika država. Na nekaterih koncih je smučanje podobno priljubljeno kot v Evropi. V Koloradu, Utahu pa tudi v severni Kaliforniji je smučarska scena zelo živahna. Ameriška posebnost so tudi fanatični navijači. Tudi smučarji jih imamo nekaj, ki prihajajo na naše tekme. To je bilo še poseben očitno na olimpijskih igrah v Vancouvru, kjer smo bili deležni res glasne podpore.

V zadnjih letih pa sta k večji priljubljenosti in prepoznavnosti smučanja precej pripomogla Bode Miller in predvsem Lindsey Vonn.

Po drugi strani pa se dogaja nekaj nenavadnih anomalij. Tekme v Aspnu so vedno na sporedu na zahvalni dan, ki je tradicionalno najbolj družinski praznik v ZDA, zato sploh ni čudno, da na tekmah ni skoraj nobenih gledalcev.

Nekateri vrhunski tekmovalci si po končani karieri redko nataknejo smuči. Pravijo, da so tako utrujeni od mraza, vetra in napornih treningov, da nimajo nobene želje po smučanju. Si lahko predstavljate, da bi se tudi vam zgodilo kaj podobnega?

Ne! Gotovo bom vedno smučala. Verjamem pa, da se ne bom udeleževala nobenih tekmovanj. Predvsem pa se bom znebila tesnih tekmovalnih čevljev in si privoščila bolj udobne.

Strast do prostega smučanja me gotovo ne bo nikoli minila. Kajti freeride je v resnici mnogo več od smučanja, je neka posebna kultura, ki nas povezuje. Poleg vsega je smučanje zame tudi zelo družabna stvar. S prijatelji se pozimi nikoli ne dobivamo na kavi, ampak na vrhu hriba, in se potem skupaj spustimo proti dolini.

Kaj pa deskanje na valovih?

To je moja druga športna strast. Težava je v tem, da so na Mauiju najboljši valovi pozimi, ko smo smučarji na tekmah svetovnega pokala. A kljub temu tudi pozimi izrabim kakšen prost teden in skočim na Havaje. Tega sem se navadila že v mladosti, ko smo s starši skoraj vsako zimo za kratek čas skočili na toplo. Enostavno nisem tip, ki bi bila rada doma in dremala. Raje imam, če se vedno kaj dogaja.

A kljub temu tam preživim štiri mesece na leto in uživam vsako sekundo. Paia je res poseben kraj, imamo najboljšo pico na svetu in tudi Mana Foods je eden boljših supermarketov z organsko hrano, kar sem jih kjer koli videla.

Ali deskanje vsebuje kakšne prvine, ki vam pomagajo pri smučanju?

O tem pravzaprav nikoli nisem razmišljala. A gotovo je nekaj podobnosti. Pri obeh športih pomaga sproščenost in naravnost. Pri deskanju nič ne gre na silo. Glede na to, da uživam v hitrem smučanju, sem na deski zelo hitro hotela jezditi na čim večjih valovih. Lansko zimo sva s sestro več dni preživeli v vodi, veslali kakor nori, saj se nama je zdelo, da bova ujeli največji val, a na koncu nisva ujeli nobenega, a sva se vseeno vrhunsko zabavali. Morda bi morala do vode imeti nekoliko več spoštovanja. A strahu sem se otresla že kot punčka, saj sem se v vodi počutila podobno domače kakor na snegu.