Kako je adidas komercialno zgradil MOK in FIFA. Peti del: Spor MOK in FIFA

Dassler je, da bi združil interese pod skupno streho, ustanovil agencijo s skromnim imenom International Sport and Leisure, katere solastnik je bil japonski partner Dentsu, vodenje pa je prepustil dolga leta tesnemu sodelavcu Klausu Hemplu. ISL je maja 1985 podpisal ekskluzivno marketinško pogodbo s predsednikom Mednarodnega olimpijskega komiteja, kar je silno vznejevoljilo nekatere člane, saj niso nič vedeli o tem. Še dve leti nazaj je izvršni odbor Mednarodnega olimpijskega komiteja složno podprl podpis pogodbe z ISL pri upravljanju sponzorskega programa TOP, kjer so se Dasslerjevi ljudje naslonili na ideje Nallyja o centraliziranem marketingu.

Nally, ki se je z Dasslerjem poslovno razšel kmalu po svetovnem nogometnem prvenstvu v Španiji, je leta 1983 in 1985 še obdržal pravice za trženje svetovnega atletskega prvenstva, za leto 1987 pa jih je že izgubil. ISL je bil menda boljši ponudnik, čeprav je Nally trdil, »da je bila ponudba ISL smešna v primerjavi z njegovo«. ISL je seveda postal tudi lastnik pravic za trženje večine dogodkov pod okriljem Fife; vključno s svetovnim prvenstvom. In bilo je na Dasslerjevi smrtni postelji, ko mu je Havelange obljubil, da bo ISL lastnik vseh marketinških pravic tudi za svetovni prvenstvi leta 1994 in 1998, z možnostjo, da se sodelovanje podaljša do leta 2002. Kako blizu sta si morala biti z Dasslerjem, je Havelange dokazal leta 1994, ko je samo zamahnil z roko, ko mu je v Monaku ustanovljena agencija Telemundi ponudila petinosemdeset milijonov švicarskih frankov za marketinške pravice na svetovnem prvenstvu v Združenih državah Amerike.

Toda.

Ob koncu devetdesetih so se v Adidasu in ISL začele spremembe, ki jih je malokdo pričakoval. Dasslerjeve štiri sestre so namreč prodale osemdesetodstotni delež v podjetju Adidas, eden njihovih soprogov pa je prevzel kontrolo nad holdinškim podjetjem, ki je bilo hkrati enainpetdesetodstotni lastnik ISL. V dveh dramatičnih tednih sta Klaus Hempel in Jürgen Lenz zapustila ISL, saj sta kot izkušena športna poslovneža spoznala, da je bilo imenovanje Jeana Marie Webra za novega izvršnega predsednika uprave udarec v prazno, zato sta ustanovila konkurenčno agencijo The Event Agency and Marketing, T.E.A.M. – ki je sredi devetdesetih začela skrbeti za centralizirano trženje Lige prvakov po principu, ki si ga je zamislil Nally – in iz elitnega evropskega klubskega tekmovanja naredila marketinški biser. Krog, ki so ga leta 1974 začeli risati Dassler, Havelange in Nally, se je tako zaokrožil in ostal do danes. Skoraj nespremenjen.

Tudi komuniciranje med ljudmi v Mednarodnem olimpijskem komiteju in FIFA je ostalo enako. ISL se je potopil leta 2002, saj je bilo breme ene najbolj nerazumnih pogodb v zgodovini športa – ISL je namreč turnirjem ATP serije Masters zagotavljal absurdnih 120 milijonov dolarjev na leto, kar je bilo dvakrat več, kot je prej skupaj sestavila vsa turneja ATP, vključno s turnirji za grand slam – preprosto preveliko. Obtožbe, ki se jih mora skoraj stoletni Havelange otepati ob koncu sicer markantne življenske poti so verjetno le uvod v obračun širših razsežnosti med frakcijami v MOK in Fifa. A spor bo zelo verjetno rešen znotraj družine, kot to uredijo psihopati iz newyorškega Wall Streeta in londonskega Citya.

Prve 4 dele zgodbe si preberite s klikom na povezane članke desno zgoraj!