Kenijci so lastniki maratona

Prizor je vsem obiskovalcem maratonov tako zelo poznan. Ko se dan za najboljše, stisnjen v dve uri in za večino v mnogo več, približuje ciljni črti in s tem odrešitvi, se skupina najboljših, čeprav včasih razbita na posamezne tekače, spusti v zadnji sprint. V tej skupini so večinoma tekači in tekačice iz vzhodne Afrike in med njimi je največ Kenijcev. Zakaj? Dejavnikov je več.

Trening na »Triglavu«

Great Rift Valley je pokrajina, kjer trenirajo vrhunski kenijski tekači, ki se še niso preselili v Evropo ali Združene države Amerike. Leži med 2000 in 3000 metri nadmorske višine, toda podnebje je milo, narava zelo raznolika, rastlinski in živalski svet sta pestra. V tej pokrajini stoji tudi katoliška šola za dečke, St. Patrick's School, ki so jo obiskovali in tudi v okviru športne vzgoje v njej trenirali veliki šampioni Matthew Birir, Peter Rono in Wilson Kipketer. Steza, na kateri so vadili, je od šole oddaljena dobre tri kilometre, in ker jo uporabljajo tudi kot živinsko pot, so tla razmehčana in zahtevna za tek. Šolski trener Colm O'Connell je nekoč dejal, da je na tej živinski stezi rekord na 800 metrov minuto in šestinštirideset sekund. Brez superg, jasno.

Bivši policist je zagnal kolesje

»Če bi življenje na visoki nadmorski višini zagotavljalo uspeh v teku na dolgih progah, potem bi bili najboljši tekači iz Nepala,« je v svojih razmišljanih zapisal Brendan Koerner. »A v Nepalu ni kulture teka. Pleme Kalenjin sestavlja dvanajst odstotkov kenijskega prebivalstva. Toda petinsedemdeset odstotkov vrhunskih tekačev iz Kenije prihaja ravno iz plemena Kalenjin. Smernice je z zmago na 1500 metrov na olimpijskih igrah v Ciudadu de Mexicu 1968 začrtal Kip Keino. Kalenjinci so bivšega policista Keina imeli za idol in danes je konkurenca izjemna, ko si mladi tekači prizadevajo uvrstiti v ekipe, ki potujejo po mitingih in maratonih v Evropi, Združenih državah Amerike in Aziji.«

Kenijski maratonski zmagovalci se z največjih petih svetovnih maratonov, Londona, Berlina, New Yorka, Bostona, Chicaga, vrnejo z denarnimi nagradami, ki na Zahodu, še posebno ker je znesek enkraten, še ne pomeni bogastva, v Keniji pa. Zmagovalec maratona v New Yorku za leto 2011 Geoffrey Mutai je zaslužil 130.000 dolarjev. Dovolj za razkošno bivanje doma v Keniji.

Genska prednost

Leta 2000 so se na danskem inštitutu za športno znanost odločili za izvedbo študije, s katero so proučevali fiziološko in gensko prednost kenijskih tekačev na dolge proge v primerjavi z evropskimi. Primerjali so dosežke nekaterih kenijskih mladincev z dosežki največjega danskega tekaškega zvezdnika Thomasa Nolana in po samo treh mesecih formalnega treninga ugotovili, da gosti, ki prej sploh niso bili del rednega trenažnega procesa, v teku na 5000 metrov z lahkoto premagajo Nolana. In to vsi, ki so bili na Dansko povabljeni. Danci so potem v pomanjkanju metod, ki bi jim pomagala znanstveno dokazovati kenijsko premoč, sklenili, da je ključ do njihovih uspehov skrit v genih, življenjskem okolju, delovni etiki in slokih nogah, ki so jih opisali kot »ptičje«.

Charles Cheruiyot je evropskim novinarjem v osemdesetih letih dvajsetega stoletja zatrjeval, da kenijski deček vsak dan na poti v šolo in iz nje preteče dobrih petnajst kilometrov. Večji šampioni od njega so trditev pozneje ovrgli. John Manners, ki je s plemenon Kalenjin treniral na njihovih planotah, je razmišljal, da bi njihova konkurenčna prednost lahko izvirala iz tega, da se pleme ukvarja z govedorejo. V preteklih stoletjih so za najuspešnejše člane plemena veljali tisti, ki so v čredi zbrali največ krav. Ker so zaradi hitrih nog zbrali največ krav, so si privoščili več žena in te so jim rodile več otrok. Manners je razmišljal tudi o tem, da je za to pleme tek na dolge proge, tudi na maratonski razdalji, malenkost v primerjavi z obredom obrezovanja penisa, skozi katerega morajo iti kot dečki.

Prehrana

Prehrana kenijskih tekačev je preprosta, v preprostosti se pogosto skriva uspeh. Torej, kenijski tekači v poprečju na dan pojedo malo mesa na žaru, veliko kuhane zelene zelenjave, sadja, popijejo veliko mleka in so zelo navezani na jed iz koruznega zdroba, podobno polenti, ki ji pravijo ugali. Ugali, nevpadljive barve in skoraj brez okusa, je hrana, ki jo Kenijci jedo vsak dan, ponavadi kot dodatek k mesu in tudi za zajtrk. Lisa Buster, ki skrbi za kariere nekaterih najboljših kenijskih tekačev na dolge proge, tudi za dvakratnega zmagovalca maratona v New Yorku Johna Kagweja in zmagovalko maratona v Bostonu Catherine Ndereba, je v pogovoru za magazin Running Times povedala, da so zares nenavadno navezani na ugali.

»Vsakič, ko so na tekmovanjih dan ali dva in v hotelih niso imeli dostopa do ugalija, me kličejo že z letališča, saj si želijo, da bi jih ugali čakal pripravljen,« je dejala Busterjeva.

Osrednja vloga ugalija v prehrani kenijskih vrhunskih tekačev pomeni, da je njihov jedilnik bogat z ogljikovimi hidrati in da na njem skoraj ni maščobe. Kenijci vsak dan popijejo veliko vročega čaja, v katerega vlivajo kozarce polnomastnega mleka in dodajo nekaj čajnih žlic sladkorja.

»V osnovi jemo dva obroka na dan: kosilo in večerjo,« je dejal Mike Kibe, obetaven kenijski tekač, ki trenira v Združenih državah Amerike. »Več pojedo le tisti, ki trenirajo trikrat na dan, ko želijo priti v formo. Zjutraj ponavadi pojem dva kosa kruha z maslom in dve kuhani jajci ter se odpravim na prvi jutranji tek. Pred prvim treningom in po njem popijem velike količine kuhanega čaja, v katerega vlivam polno mastno mleko in dodajam žlice sladkorja. Po prvem treningu pojem tudi veliko sadja, da umirim želodec.«

Kibe za kosilo spije dve veliki skodelici čaja z mlekom in sladkorjem ter poje lahko kosilo. To zanj pomeni riž, krompir, zelje in drugo zelenjavo ter nekaj kosov piščanca na žaru. Če ga lakota zgrabi med treningi, seže po sadju, saj sladkarij doma nima. Po drugem treningu poje pozno večerjo, katere namen je obnoviti mišična tkiva.

»Za večerjo s prijatelji pojemo velik obrok ugalija, na katerem so dušena zelenjava in koščki govedine. Tako telesu vrnemo, kar smo mu čez dan vzeli.« Kibe je povedal tudi, da se mu po končani sezoni lahko zgodi, da se zredi za deset kilogramov, a to je po njegovem mnenju motiv za začetek novega cikla. Tako je namreč smiselno trenirati trikrat na dan.

John Manners, pisatelj, ki je v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja živel v Keniji in tudi treniral osnovnošolce, je iz izkušenj za magazin The Running Times povedal, da je jedilnik kenijskih tekačev uravnotežen že v otroštvu, saj je Kenija bogata s hrano. V ugali preprosto verjamejo, saj jim daje občutek, da so storili vse, da bi na tekmi lahko zmagali ali vsaj tekli osebni rekord.

Kenijsko leto 2011

V letu 2011 so Kenijci povsem obvladovali svetovni maraton. Športna znanstvenika Ross Tucker in Jonathan Dugas sta šla v navdušenju nad kenijskimi maratonci, ki so lani zmagali na vseh velikih maratonih, tudi v Ljubljani, celo tako daleč, da sta zapisala, »da so Kenijci lastniki maratona «. Namreč, dobili so maratone v Londonu, Bostonu, Parizu, Chicagu, Berlinu, Rotterdamu, Amsterdamu, New Yorku in na svetovnem prvenstvu v Daeguju ter na vseh največjih maratonih podrli tudi rekorde proge. Emmanuel Mutai je v Londonu zmagal s časom 2:04:40, Moses Mosop je dobil maraton v Chicagu s časom 2:05:37, Geoffrey Mutai je dobil Boston in s pomočjo vetra tekel 2:03:02 ter izid z newyorškega maratona popravil za dve minuti in 38 sekund, ko je tekel 2:05:05.

Vrhunec je uspel Patricku Makau, ki je v Berlinu svetovni rekord odvzel Haileju Gebrselassiju, ko je tekel 2:03:38. Če je bila v preteklosti svetovna javnost vajena, da je kenijsko prevlado zmanjševal kakšen Etiopijec, nazadnje seveda Gebrselassie, lestvica ob koncu leta 2011 kaže, da so dvajset najhitrejših časov dosegli Kenijci. Najviše uvrščeni maratonec, ki ne prihaja iz Kenije, je Brazilec Marilson dos Santos na enaindvajsetem mestu.

Glavni motiv vendarle denar?

Tucker in Dugas tudi ugotavljata, da je maraton v zadnjih petih letih doživel nesluten razmah v priljubljenosti in da so organizatorji odkrili zlato žilo, ko gre za zaslužke. Samo za primer, organizatorji maratona v New Yorku samo s prijavninami poberejo šestnajst milijonov dolarjev. Višji nagradni sklad za najboljše pomeni, da se za prehod z atletske na betonske ulice maratona ne odločajo več le odsluženi vrhunski tekači na dolge proge, ampak tudi vrhunski tekači na dolge proge na vrhuncu moči. Še posebno Kenijce to žene v naporne treninge, a ti ponavadi vodijo proti maratonom v Evropi, Združenih državah Amerike in Aziji, tuj beton pa proti bogastvu doma. In se krog skoraj idilično sklene.