Mladi športniki pod pritiskom statistike

Športni menedžer naj bi poleg menedžerskega znanja že imel tudi izkušnje kot aktivni športnik, je prepričan Benjamin Stević. Podjetje BDR (Benjamin, Dejan, Renato – bivši košarkarji, danes navdušenci, dva pozneje tudi igralca ragbija) zastopa 25 košarkarjev iz Evrope, ZDA, območja nekdanje Jugoslavije in afriškega kontinenta.

Večinoma si športnega menedžerja predstavljamo kot agenta, ki s trženjem športnika tudi sam dobro zasluži. Vaše podjetje zastopa predvsem mlade igralce. Kaj je drugače?

Iščemo še neizoblikovane talente, mnogi od njih še niso polnoletni. Za razvoj mladega človeka je treba skrbeti bolj celostno. Poskušamo jim omogočiti dobro šolanje in trening ter iščemo zanje čim bolj ustrezno bivalno okolje.

Nujno za naše delo je, da smo pridobili licenco FIBA in NBA.

Se je kateri vaših varovancev poskušal uvrstiti v NBA?

Jonas Bergstedt, enaindvajsetletni atletski orjak afriško-evropskih korenin, visok 210 centimetrov, ki smo ga opazili na Danskem pred petimi leti in je eden izmed projektov našega podjetja. Letos smo ga pospremili na trening v Treviso, kjer je edini uradni NBA-jev pre-draft camp zunaj ZDA. Po uspešno opravljenih treningih je imel vse možnosti za vstop v NBA. Po tehtnem premisleku, potem ko smo ga že prijavili na draft in so se klubi iz NBA z nami že začeli pogovarjati, smo se odločili, da ga tja ne bomo poslali. Ugotovili smo, da okolje zanj ni bilo »idealno«. Da se v njem ne bi mogel tako dobro razvijati, kot smo si želeli.

Pravila zahtevajo, da igralca do NBA lahko pripelje le agent, ki ima licenco NBA. Vedeti morate, da je večina kandidatov študentov ameriških univerz. Zdaj se Jonas naprej izpopolnjuje v okolju, za katero smo prepričani, da je zanj idealno. Drugo leto se bo na draftu predstavil še boljši in močnejši, kar bo pomenilo tudi več izbire glede idealnega okolja.

Kakšen način iskanja igralcev ste razvili?

Razširili smo mrežo skavtov, ki so delali za različne klube. Igralca je treba znati opaziti na tekmi, nato ga seveda ocenimo, naredimo evalvacijo, kot rečemo, in pri tem sodelujemo z drugimi strokovnjaki. Naši igralci so iz Nigerije, Konga, skandinavskih držav, Litve, Španije, Italije, Turčije itd., nekateri med njimi imajo komaj 15 let. Vsi ti vstopajo v profesionalni šport, zato jim poskušamo najprej omogočiti čim boljši osebnostni in športni razvoj. Ko sedemo za mizo s predsednikom nekega kluba, imamo vedno skrbno pripravljeno pogajalsko izhodišče, dolgo opazujemo, kaj bi jih lahko zanimalo.

Mlad športnik pa ni anonimna oseba, še manj objekt dogovarjanja in prodaje, je razvijajoča se osebnost, ki ima še veliko drugih povsem osnovnih potreb, a ji šport usmerja življenje in jo bo za vedno zaznamoval. Kaj menite?

… (razmišlja) Zelo pazimo, da igralca ne predstavljamo prek telefonskega klica ali elektronske pošte, ampak s skrbno pripravljeno predstavitvijo osebno vodstvu kluba. Šele ko igralec z nami podpiše pogodbo, ga začnemo predstavljati navzven; le tako se izognemo temu, da bi ga hkrati ponudili trije agenti. Omogočamo mu sponzorske pogodbe, individualno delo s trenerji ... Svetujemo, na koncu pa se mora odločiti sam. Mladi upi se ob nas počutijo varne, zavedajo se, da jih podpiramo. Slišimo se po vsaki tekmi in jim damo tako imenovani follow up. V pogovoru premislimo, kako igro izboljšati. In tudi, kako izboljšati njihov življenjski slog.

Tako delo zahteva denar. Kako ste začeli?

Pred osmimi leti sem to zasejal iz nič, sam, pozneje sta se mi pridružila kolega z izkušnjami na področju financ in sponzorskih pogodb. Naš čas žetve šele prihaja. Športni menedžment je izjemno donosno področje. Če ti uspe z igralcem do najvišje ravni, je to za podjetje finančni uspeh. Zneski so ogromni: pogodba z NBA bi našemu podjetju omogočila večletno pokritje stroškov in investicij. A da smo prišli do te stopnje, smo delali dolgo in potrpežljivo.

Tudi sami ste igrali v klubu. Danes imate izkušnje z ene in druge strani. Šport je postal industrija, kar gotovo vpliva na razvoj igre in pričakovanja občinstva.

Minili so časi, ko so tudi košarkarski veljaki igrali za sendvič in kokto. Za igralca je bila košarka še pred tridesetimi leti šport, ne pa posel. Nihče ni služil ne vem kakšnih denarjev. Pred približno dvema desetletjema so pri nas nastali zametki današnjega stanja. V njem so mnogi zagledali poslovno priložnost, kar seveda ni narobe. Je pa prišlo tako daleč, da športnik na svoje telo gleda kot na podjetje, ki ustvarja finančne nagrade. Vrhunski šport je moderno gladiatorstvo. Ko se športnik resno poškoduje, se mu podrejo sanje, odpovedati se mora ambicijam. Ob vsem tem se zavedamo, da šport posamezniku pomeni vse, je poslanstvo, pridobitev zanj in za družbo. Vse to nas spodbuja, da nenehno raziskujemo, kje bo naš varovanec igral naslednje leto, kako čim bolj pravilno usmeriti njegov razvoj in ali mu bo okolje, kamor ga pošiljamo, ustrezalo.

Glede igre pa je splošno znano: gotovo se spreminja, je hitrejša, vse večjo vlogo ima igralčeva moč, njegov fizični videz. Le še na položaju organizatorjev igre vidimo igralce, ki merijo manj kot 190 centimetrov. Vsak košarkar danes sistematično s prehrano in vajami poskuša pridobiti dodatno fizično moč in hitrost, s tem pa je povezan način igre. Včasih profesionalni športnik ni toliko treniral, kot danes trenira sedemnajstletni amater. Nadarjenih igralcev, ki ne bi razvijali vsega tega, danes ni.

Mnogi nekdanji igralci vihajo nos nad tem, v kaj se je razvila košarkarska igra.

Običajno je za trenerja, ki opazuje potencialnega igralca, ključna njegova statistika. Trener pogleda na dostopno stran in takoj vidi, kakšen odstotek ima za tri, dve ali za eno točko. In to je podlaga za prodajo igralcev v višje lige – žal se temu daje prednost pred drugimi igralčevimi sposobnostmi. Pravilneje pa bi bilo obratno: manj se ozirati na statistiko, ta naj bi bila le dodatna potrditev.

Za statistiko pa je nujno igrati, ne pa sedeti na klopi za rezervne igralce.

To je zelo občutljiva tema. Kdo odloča o pogostosti igranja mladih? Različne naveze med trenerji in agenti. Namreč, agent, ki zastopa trenerja, ponavadi zastopa tudi določeno število igralcev. Imamo slovenske klube, ki so evropsko priznani, menedžment podjetja pa skrbi, da se ne bodo zamerili agentu, ker letos niso vzeli več kot enega njegova igralca. Torej njih ne skrbi, ali bodo vzeli pravega igralca in naredili za ekipo rezultat, ampak jih skrbi, da bi se zamerili nekomu, ki velja za uspešnega, čeprav morda ne toliko dobrega.

Poglejmo interaktivno evropsko prvenstvo za mlade. Na klopi sedi … – ne bom ga imenoval in tudi mi ne sodelujemo z njim –, vendar je to igralec, ki si na parketu zasluži veliko več časa, in je igralec, ki bo, verjamem, dosegel visok nivo. Da ne govorimo o tistih, ki iz tega razloga sploh niso bili povabljeni v reprezentanco. Sicer pa to ni skrivnost, le da se o tem ne govori na glas, še starši ne, trenerji pa sploh ne. To je sistematično zaviranje naših otrok, ne nazadnje naše reprezentance. Morali bi se zavedati, da mladega igralca ne moreš uničiti, če lahko zaigra že na začetku tekme. Le tako bo dobil pravi občutek. Če v prvih petih minutah odlično odigra, naj bi ga pustili še malo. Saj vemo, da nobena tekma ni izgubljena v prvih petih minutah.

Način, kako se dela z mladimi, je po moje malo zgrešen. Imamo naturalizirane igralce z vsega sveta, ki nastopajo v slovenskih vrstah, pa vendar dobro vemo, koliko imamo Slovenci izjemno obetavnih mladih košarkarjev, ki bi lahko dosegli še več. In pomembno je, da imamo v Sloveniji svoje igralce. Da jih lahko imamo, pa smo že dokazali. Raša Nesterović, brata Udrih in Dragić, Jaka Lakovič, Primoz Brezec in drugi, ki sicer ne igrajo v NBA ali Evroligi, igrajo pa v kateri od prvih evropskih lig. Naravnost smešno je, da smo zdaj Slovenci v črni luknji in nimamo mladih igralcev, na kar je opozoril tudi selektor Božidar Maljković.

Koliko se vsega tega zavedajo starši, ki otroka na tej poti podpirajo?

Starši najprej potrebujejo nasvet. Ponj pa jim ni treba v tujino. Pravilo je, da poiščeš agenta, ki pozna slovensko sceno. Napaka je, ko gredo starši z obetavnim mladim košarkarjem v velik klub, v katerem imajo še deset drugih nadarjenih. Večinoma je vodstvom kluba vseeno, kdo od njih se bo povzpel. Starši bi morali predvsem paziti, da je otrok psihično dozorel temu, kar sledi, da se zna spopasti z vsem, kar ga čaka. Predvsem pa potrebuje še veliko možnosti, da se razvija. Pravo okolje mora zanj biti dolgoročno dobro.

Starše delim v dve skupini: na tiste, ki so bili sami košarkarji ali so gojili katerega od športov, zato zmorejo pravilneje usmerjati svojega otroka, in na one brez izkušenj. Njihov otrok proti pričakovanjem uspeva v športu, zato ga podpirajo, vendar nimajo čisto prave predstave, ampak ponavadi nerealna in prezgodnja pričakovanja. Večina jih vidi le končni cilj.

Zaradi vsega tega se trenerji bojijo ukvarjati z mladimi, zato raste pomembnost tujih trenerjev pri nas. Vodstvo kluba vse prepogosto prekmalu zamenja trenerja, če ta v krajšem času ne doseže pričakovanih rezultatov. Vemo pa, da so dobre igralce ustvarili dobri trenerji.