Očetje in sinovi

Očetje vrhunski športniki so s svojimi naslovi, kolajnami in uspehi pogosto v hudo breme svojim otrokom. Nezavedno jim postavijo najvišje možne standarde, ki jih ti morda niso sposobni doseči. Prav to je lahko vzrok bolečine in travm, ki se vlečejo vse življenje. In prav zato mnogi očetovsko-sinovski odnosi nihajo med ljubeznijo in sovraštvom.

Natanko tako je odnos s svojim očetom opisal Richard »Dickie« Burnell. Njegov oče Charles je bil leta 1908, ko je London kot organizator četrtih olimpijskih iger moderne dobe vskočil namesto Rima, član zmagovalnega britanskega osmerca. Čez trideset let, ko je London spet gostil olimpijsko druščino, je bil na vrsti njegov sin. A Dickie ni bil iz tako samozavestnega testa kakor stari Burnell. Pravzaprav je bil poln dvomov, ko ga je Jack Heresford, legendarni britanski veslač, ki je na olimpijskih igrah v Parizu 1924, Los Angelesu 1932 in Berlinu 1936 osvajal zlate kolajne, uvrstil v ekipo.

Heresford se je kot selektor britanske ekipe domislil nečesa nenavadnega. Le nekaj tednov pred začetkom iger je hotel sestaviti zmagovalni dvojec. Poleg Burnella naj bi vesla poganjal še Bert Bushnell, a ta nad zamislijo nikakor ni bil navdušen. Imel je svoje ambicije v enojcu, zato mu dvojec nikakor ni dišal. In tudi fanta na začetku nista bila na isti valovni dolžini. Potrebovala sta kar nekaj časa, da sta se uskladila v čolnu, da sta se dogovorila, kako naj bo pripravljen njun čoln, in ne nazadnje, da sta se sploh spoznala kot človeka. To zadnje se je zdelo še najtežje, saj sta izhajala iz povsem različnih svetov. Burnell je bil doma v privilegiranih plemiških krogih, Bushnell je izviral iz nižjega srednjega razreda. Poleg tega sta imela oba nad sabo avtoritativna očeta. Burnell starejši je bil za Dickija bolj nekakšna siva eminenca kakor pa oče. Bil je eden tistih očetov, ki ga je bilo treba vikati.

Tudi Jack Bushnell je bil včasih veslač, a nasprotno od Burnella ni imel olimpijske kolajne. Iz strahu pred neuspehom je raje odprl obrt in zaradi tega izgubil amaterski status. Neizpolnjena želja se je v njegovi podzavesti razvila v življenjsko travmo. Očetove neuresničene ambicije pa je najbolj občutil njegov sin Bert. Kar koli je naredi, česar koli se je lotil, oče je bil vedno nezadovoljen, nikoli ni zmogel pohvale in spodbude. Vedno je bilo treba le več, bolje in še bolje.

Ko sta se Bert in Dickie vendarle nekoliko spoznala in ujela, sta začela poslušati Heresfordove nasvete. Takrat je njun čoln stekel. Spoznala sta, da sta med najboljšimi na svetu. Začela sta verjeti, da lahko premagata danski tandem, ki je bil takrat alfa in omega.

Ko sta se uvrstila v finale, so ju začeli glodati dvomi. Takrat sta potrebovala očetovsko podporo, uteho. In sta jo našla. Dickie Burnell jo je poiskal pri Jacku Bushnellu, Bert Bushnell se je pogovoril s Charlesom Burnellom. »Recite, da bo jutri vse v redu,« je Bert skoraj prosil Burnella Seniorja. Ta je iz omare vzel svojo olimpijsko kolajno in mu jo dal v roke: »Tudi če bi ti rekel, da bo vse v redu, vama to ne bi prav nič pomagalo. Jutri bo vse v vajinih rokah, le v vajinih rokah!« Naslednje jutro sta pobrskala po svojih globinah. Vse, kar sta našla, sta preobrazila v moč, ki je gnala njuna vesla. In sta jo dobila – zlato olimpijsko kolajno.

Ko sta odpela »God save the King«, sta poiskala vsak svojega očeta. Charles Burnell je najprej dokaj hladno izustil: »Čestitam, Dickie!« Potem je vendarle zmogel tisti pravi očetovski objem, ki je bil za Dickija dragocen skoraj kot olimpijska zlata kolajna. Na drugi strani je Bert končno spoznal očetovo bolečino. Poklonil mu je svojo kolajno in mu rekel: »Brez tebe je ne bi bilo!«

Potem sta fanta obsedela v slačilnici. Želela sta, da bi ta trenutek trajal večno. Iz sanjarjenja ju je zbudil Bertov stavek: »Se zavedaš, da morda nikoli več ne bova premagala vsega sveta!« Njuna zgodba je upodobljena tudi v filmu »Going for gold«, ki je bil del promocijskih aktivnosti londonskih iger 2012.

Emmanuel Aghassian in Andre Agassi

Na londonskih igrah 1948 je kot član iranske reprezentance nastopil tudi boksar armensko-asirskega rodu Emmanuel Aghassian. Izhajal je iz skromnih razmer, zato si o kolajni ni upal niti sanjati. Bil je eden tistih, ki ne zmagujejo, ampak le sodelujejo. Nastopil je tudi štiri leta pozneje v Helsinkih, vendar je podobno kot v Londonu izgubil svojo uvodno borbo. A to sodelovanje je pustilo usodne posledice. Takšne, ki jih ni mogoče izbrisati.

Ko je čez nekaj let emigriral v ZDA in se preimenoval v Mika Agassija, si je obljubil, da bodo njegovi otroci boljši športniki, kot je bil on. V glavo si je vtepel, da bodo njegovi potomci teniški igralci, in sploh ga ni motilo, da takrat tenis ni bil olimpijski šport. Rita, Phil in Tami so bili njegovi poskusni zajčki. Najmlajši Andre je bil iz pravega testa. Podobno kot Bert Bushnel in Dickie Burnell je že v zgodnjih otroških letih spoznal vse očetove frustracije in manjvrednostne komplekse. Mike pač ni bil angleški gentleman. Zato je Andre Agassi v avtobiografiji Open kar nekajkrat zapisal, da tenis pravzaprav sovraži bolj kot kar koli drugega na svetu.

Tudi Mike Agassi je izdal avtobiografijo. Iz obeh knjig je možno razbrati, da oče in sin Agassi isto zgodbo vidita in dojemata precej drugače. A vendarle je bil Andre tisti, ki je moral početi nekaj, česar si ni najbolj želel. Toda Andre se je kljub očetovim nenavadnim vzgojnim prijemom razvil v enega najboljših teniških igralcev teniške zgodovine. Zaradi trpkega otroštva je bila njegova kariera polna težko razumljivih vzponov in padcev. Kmalu po zmagi v Wimbledonu 1992 se je izgubil v povprečju. Leta 1994 se je kot feniks dvignil iz pepela in osvojil Odprto prvenstvo ZDA, naslednje leto pa še Odprto prvenstvo Avstralije. Leta 1996 je Atlanta gostila olimpijske igre. Šele ko je sam občutil olimpijski duh, je dojel, zakaj ga je oče vsa tista leta tako gnal. Kljub temu da olimpijska zlata kolajna v tenisu nima niti približno podobne veljave kakor lovorika s katerega koli turnirja velikega slama, je začutil neizmerno željo, da bi visela okoli njegovega vratu.

Ko je v finalu premagal Sergija Bruguero, je na tribuni zagledal od sreče objokanega očeta, ki so se mu uresničile otroške sanje. Zato zna Andre Agassi še danes na pamet našteti izide vseh dvobojev, ki so ga v Atlanti pripeljali do zlata. Pozneje je Agassi osvojil tudi pariški Roland Garros, že prej je dobil tudi zaključni turnir najboljše osmerice in Davisov pokal in je eden izmed le dveh teniških igralcev, ki ima v svoji vitrini popolno zbirko vseh najbolj dragocenih lovorik. Druga je njegova žena Steffi Graf, ki se ji je leta 1988 edini doslej posrečil tako imenovani zlati slam, kar pomeni osvojitev vseh štirih turnirjev velikega slama in zlate olimpijske kolajne.