Stenko. Ingo. Ledeni Šved. Najboljši vseh časov

Smučaski svetovni pokal z letnico 2012 se počasi zaključuje. In vedno znova se spominjamo osemdesetih let, ko je kraljeval Ingemar Stenmark. Šved je bil je posebno smučarsko ozvezdje.

Osemdeseta so bila v resnici najboljša smučarska leta. Ingemar Stenmark je bil njihov glavni akter. Stenko. Ingo. Ledeni Šved. Zaradi njega so bile tiste jugoslovanske zmage še dragocenejše, platinaste takorekoč. Premagati ga je bilo skoraj olimpijsko sladko. Seveda smo tudi Slovenci pristavili svoj lonček. Stenmark je bil naš prijatelj, skorajda rojak, ker je vozil na Elankah in nikoli ni popustil markam, šilingom in frankom, s katerimi so ga bolj slavni izdelovalci smučarskih sulic hoteli zvabiti v svoj hlev. Ne, Stenmark je vedno ostal zvest Elanu RC!

Enostavno ni videl potrebe, da bi zamenjal smuči, s katerimi je zmagoval. Eno sezono je vse slalome in veleslalome presmučal z istim modelom smuči. Hkrati nam je šel tudi na jetra. Ker je našemu Bojanu pustil, da je zmagal samo osemkrat, sam pa se je kar šestinosemdesetkrat povzpel na najvišjo stopničko. Še danes, ko je že poldrugo desetletje v penziji, se ob pogledu na večno lestvico enostavno moraš nasmejati. Zdi se, da je med številko 1 in 2 prepad, brezno, ocean ... Ob Stenmarkovemu imenu je zapisana številka 86, Maier ima 54 zmag, Tomba pa 50.

Njegova premoč je bila neverjetna. Njegove zmagovite serije pa tako dolgotrajne, da so spravljale v obup tudi funkcionarje mednarodne smučarske zveze FIS. Ko je trikrat zapored osvojil veliki kristalni globus, so uvedli nesmiselno pravilo, da je za skupno točkovanje štelo pet najboljših rezultatov iz vsake discipline. Ko bi moral v Sarajevu braniti zlati medalji, ki jih je leta 1980 osvojil v Lake Placidu, so mu kot nosilcu polprofesionalne licence prepovedali nastop. Nikoli se ni pritoževal, čeprav je sam pri sebi vedel, da se mu je zgodila podobna krivica kot Karlu Schrantzu v Sapporu 1972, ko mu niso dovolili nastopiti na olimpijskih igrah, ker je menda s smučanjem služil denar, na koncu pa je zmagal Bernhard Russi, ki je tudi sam snemal reklame in bil za to plačan. Kljub temu da je imel svoje mnjenje o nesmiselnih birokratskih ukrepih, je vseskozi poudarjal, da se je sam zavestno odločil za licenco B in da je že od samega začetka vedel, da ne bo smel nastopiti v Sarajevu. »Bil sem jezen in ponosen hkrati. Sploh na začetku so me takšni ukrepi resnično razburili.

Vendar sem kmalu prišel do bolj filozofskega pristopa. Potolažil sem se z dejstvom, da sem verjetno res hudičevo dober in nevaren, da zaradi mene spreminjajo pravila. Nikoli se nisem obremenjeval s tem, koliko velikih globusov in zlatih medalj bi osvojil, če ne bi bilo teh neumnosti. Saj je vseeno ali svetovni pokal osvojiš trikrat ali štirikrat. Enako velja za olimpijske medalje.« Ampak takrat je bil že pomirjen sam s sabo, smučal je iz lastnega veselja, delno pa tudi zato, ker je ugotovil, da si bo v naslednjih letih lahko ustvaril lepo eksistenco za vse življenje. »Seveda so bila razmišljanja o koncu kariere neprijetna in težavna. Verjetno je tudi to eden izmed razlogov, da sem vztrajal vse do leta 1989. Z današnjega vidika bi bilo morda celo bolje, če bi nehal prej. Najtežje sem se sprijaznil z dejstvom, da v nobeni stvari, ki se je bom lotil, ne bom niti blizu smučarskim uspehom. Samo slovo niti ni bilo posebej težko. Ne sodim med tiste športnike, ki so ves čas objokovali zamujeno mladost in so potem pri petintridesetih letih hoteli vse nadoknaditi.«

Ko človek pomisli, koliko je bil Stenmark boljši od vseh ostalih, ga prevzame prav posebna oblika strahospoštovanja. V sezoni 1978/79 je zmagal na vseh desetih veleslalomih in niz nadaljeval še v naslednji sezoni, ko je bil po štirinajstih zmagoslavjih končno poražen. Nekoč je na kitzbühelskem slalomu drugouvrščenega Phila Mahreja prehitel za več kot tri sekunde, na veleslalomu v Jasni pa Bojana Križaja za debele štiri sekunde. Zato so negovi tekmeci uvedli interni štos in so svoje zaostanke preračunavali glede na čas drugouvrščenega. Ker drugo mesto je bilo v tistih časih, če je Stenmark prišel do cilja (in to je bilo skoraj vedno), vredno kot zmaga.

Včasih se je celo zdelo, kot da se iz tekmecev norčuje: » Pogosto me sprašujejo, če sem se smučanja loteval bolj resno kot moji tekmeci. Ne vem. Ker ne vem, kako resno so se ga lotevali oni. Vem le to, da je bilo smučanje takrat bistvo mojega življenja, da sem razmišljal le o tem, noč in dan. Da so se mi v sanjah prikazovale kombinacije vratic. Da sem užival v treningu in tekmah, da mi nič ni bilo težko ... Morda je to skrivnost mojega uspeha, kaj pa vem? Nikoli nisem mislil, da sem bil tako uspešen zaradi določenih prirojenih lastnosti in talentov, ki jih drugi niso imeli. Nikogar tudi nisem podcenjeval. Vedno sem spoštoval svoje tekmece. Z njimi se v resnici sploh nisem obremenjeval, saj sem v glavnem tekmoval sam s sabo. Sebi sem postavljal meje, jih skušal doseči in preseči. Res pa je, da se je moj odnos do smučanja in zmag z leti spreminjal. Po Lake Placidu, ko se je krog sklenil, nisem več občutil takšnega medijskega pritiska. Šele takrat sem resnično začel smučati za svoje veselje. Če sem prej užival izključno v zmagah, sem od takrat naprej užival predvsem v samem smučanju. Mogoče sem se tudi prisilil v takšno razmišljanje, saj nisem več zmagoval tako pogosto kot ob koncu sedemdesetih let.«

Do zanimivega podatka je prišel njegov dolgoletni serviser in zaupnik Jure Vogelnik, ki je izračunal, da je v svoji karieri skupno kar stopetinšestdesetkrat stal na odru za zmagovalce. To pomeni, da je skoraj pol leta svoje kariere je vsak dan stopil tja gor na podium.

Veljal je za tihega, redkobesednega človeka. A raje kot besede je imel dejanja. Švedi so pač bolj zaprti ljudje, še posebej če prihajajo iz majhnega kraja kot je Tarnaby, ki se nahaja le nekaj deset kilometrov pod arktičnim krogom. Lastni superlativi, ki jih je dosegel s perfekcionističnim trdim delom, ga še danes spravljajo v vidno zadrego. Zaradi svoje prizemljenosti, ki jo je uspel ohraniti tudi takrat, ko je več kot očitno hodil po nebesih, pravzaprav nikoli ni razumel vsega cirkusa, ki so ga zganjali okoli njega. Bil je predan z dušo, telesom, srcem ... Bil je vsesplošni športni talent. Salto nazaj je obrnil kot za šalo, tudi na ulici, če je bilo treba. Z mesta je v daljino skočil krepke tri metre. Po vrvi je hodil kot akrobat. Na hitrost se je navajal, tako da so ga pripeli na streho najbolj zmogljivega saaba in potem je v smuk preži vztrajal, tudi ko se je števec približeval številki 200. A smuka nikoli ni maral. Nekoč se je zaradi kombinacijskih točk udeležil spusta po zloglasnem Streiffu in brez zadržkov prosto vijugal po kitzbühelski strmini.

Bil je eden izmed tistih, ki si takorekoč nikoli ni privoščil neumne izjave. Ena izmed redkih mu je ušla, ko je končal kariero in je dejal, da si nikoli več ne bo nataknil smuči. Zelo kmalu jo je vzel nazaj. Ker smučanje tudi sedaj, ko je abraham, ostaja njegova velika ljubezen. Zaradi nje je njegovo telo še vedno sloko in izklesano kot takrat, ko je v snežno belem dresu in kapico s cofom na vrvici drvel mimo rdečih in modrih vratic. Brez zadržkov si kupi smučarsko karto in to vsaj štiridesetkrat na leto. In še vedno smuča na elankah ...