Spletna mesta Dela, d. d., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Main menu

V letu zmaja

V letu zmaja

Na začetku je bila žoga in bile so sanje. Žoga je še vedno, sanje so postale resničnost. Goran Dragić je trenutno eden najbolj vročih košarkarjev v ligi NBA. A v svojem bistvu je še vedno Gogi, ki je na igrišču v Kosezah od jutra do večera s prijatelji igral ulično košarko. Igra z veliko oranžno žogo je njegova ljubezen, veselje, poezija. O njem morda največ pove anekdota izpred nekaj let, ko je v ligi NBA že igral za Sonce iz Phoenixa. Ko je poleti prišel domov, so njegovi prijatelji iz Kosez sestavili ekipo, s katero so se prijavili na tako imenovano Geto ligo. Goran, svetovno znani rookie iz NBA-ja, je na vsak način želel igrati z njimi. In fantje so poklicali vodjo ekipe: »A imamo prostor še za enega igralca, res bi rad igral z nami in res je dober?«

»Tudi drugi so dobri in tudi drugi bi radi igrali. Nimam več prostora, polni smo,« jih je zabil trener.

»Ampak ta je res dober ...«

Potem so mu povedali ime tega, ki je tako zelo dober, in trener je skoraj padel na hrbet.

Ko stopi na igrišče, se Goranu Dragiću oči zasvetijo s posebnim žarom. Fantovska igrivost, domišljija, veselje in duhovitost so morda najbolj tipične značilnosti njegove igre. V tem virtuoznem pristopu morda spominja na Dražena Petrovića. In ko igra v nabito polnih ameriških košarkarskih arenah in slalomira mimo največjih zvezd svetovne košarke, še vedno daje vtis, kot da je na tistem asfaltnem igrišču v Šiški. Njegove odlične predstave seveda niso bile neopažene. Po tisti sanjski seriji ob koncu rednega dela sezone je bil celo izbran za igralca tedna zahodne konference, na vzhodu je ta čast isti teden pripadla LeBronu Jamesu. Tekmeci s spoštovanjem spremljajo njegove predstave. Celo veliki Kobe Bryant ga je po tekmi, v kateri so Houston Rockets premagali LA Lakers, prijateljsko objel. In Kobe lahko objeme, ki jih je namenil svojim tekmecem, prešteje na prste ene roke. Na naslednji tekmi ga ni več gledal tako lepo. A tudi ta grdi pogled je bil pravzaprav poklon. Ni čudno, da Gorana Dragića kličejo Dragon (zmaj). In letos je leto zmaja. Tako bo ne glede na to, ali bo ostal v Houstonu ali bo spakiral kovčke in odšel v Los Angeles, Miami, Portland ali kam drugam ...

V otroštvu ste se ukvarjali z več športi. Najprej ste se celo resno ukvarjali z nogometom. Kako ste ugotovili, da je košarka vendarle nekaj posebnega?

Tega v resnici še sam ne vem. Kot večina fantov sem tudi jaz najprej treniral nogomet, a me je ustavila poškodba noge. Hkrati pa so vsi moji prijatelji v Kosezah igrali košarko. Tako rekoč ves prosti čas smo preživeli na igrišču. Šport je bil naša največja zabava. Nismo igrali samo košarke, ampak tudi bejzbol, nogomet, rolali smo, se preganjali s kolesi.

Nekako pri dvanajstih letih se je končala moja nogometna zgodba in od takrat je košarka moja prva športna ljubezen. Košarka je moje življenje. Skozi njo se izražam in po vseh teh letih do nje še vedno čutim takšno veselje kot takrat, ko sem bil še otrok.

Kljub temu da vam je uspelo priti v sam vrh in da vam košarka po svoje pomeni službo, na igrišču vedno dajete vtis, da je košarka za vas predvsem še vedno igra, ljubezen in užitek. Kako pomemben je tak odnos do športa?

Ja, po svoje sem tudi na najbolj napetih tekmah lige NBA še vedno tisti otrok, ki na igrišču v Kosezah igra s prijatelji in se neizmerno zabava. Prepričan sem, da je prav to glavna skrivnost mojega uspeha. Nikoli nisem bil tip igralca, ki bi se strogo držal nekih vnaprej začrtanih okvirjev, zapisanih v učbeniku. Tedaj bi se počutil kot robot. A mene je vedno privlačila atraktivna, duhovita in dinamična košarka, takšna, ki je kombinacija kreacije, domišljije, igrivosti in umetnosti. V takšni košarki lahko pustiš svoj pečat in tako izraziš samega sebe. Ne nazadnje je le takšna košarka zanimiva tudi za navijače.

Se morda spomnite trenutka, ko ste začutili, da bi lahko bili res dobri, in ko ste se zavedeli, da imate nekaj več kot vrstniki, s katerimi igrate na dvorišču?

Seveda že kot otrok pomisliš, da ti gre dobro. Še posebno ko smo igrali trije proti trem in sem bil večinoma v zmagovalni postavi. Včasih so bili dnevi, ko mi je uspelo vse, kar sem si zamislil. Seveda so bili tudi takšni, ko žoga enostavno ni hotela v obroč. A takrat še nisem razmišljal o tem, da bi postal profesionalec. Igral sem predvsem zaradi veselja. To je bilo najbolj pomembno, vse drugo bi občutil kot pritisk.

Šele pozneje sem začel premišljevati, da bi morda lahko postal poklicni košarkar. Potem mi je kmalu postalo jasno, da talent in želja nista dovolj in da je treba to dvoje nadgraditi s trdim delom. In od začetka sem bil pripravljen tudi na to. Pri sedemnajstih letih sem podpisal prvo profesionalno pogodbo s klubom Slovan. Moja plača je znašala tristo evrov in to se mi je zdelo malo bogastvo, predvsem pa me je osrečevalo, da lahko igram košarko in sem za to celo plačan.

Zelo pomembno je, da napreduješ z majhnimi koraki in da ne preskakuješ stopnic na silo. Najprej sem si želel igrati v prvi slovenski ligi, potem sem začel razmišljati o Evroligi, šele mnogo pozneje sem si drznil sanjati o ligi NBA.

Ste imeli kot otrok kakšne vzornike?

Seveda, tudi jaz sem vstajal sredi noči in gledal tekme lige NBA. Predvsem me je navduševal njihov drugačni pristop do košarke. Prevzela sta me dinamika in hitrost. Vse te atraktivne akcije sta utelešala Michael Jordan in Allen Iverson. Ko sem nekoliko bolje spoznal ligo NBA, mi je zelo prirasel k srcu Steve Nash. Med domačimi asi mi je bil najbolj všeč Beno Udrih, ki je podobno kot jaz tudi levičar.

Ko se je nastop v ligi NBA izkazal za realno možnost, se vam je verjetno zabliskalo v glavi?

Spomnim se, da smo bili na reprezentančnih pripravah in sem do šestih zjutraj čakal na izide drugega kroga nabora novincev. Ob osmih zjutraj smo imeli zbor in od razburjenja niti za minuto nisem zatisnil očesa. Naslednji dan smo igrali neko prijateljsko tekmo in zaradi vsega, kar se mi je zgodilo, se nikakor nisem mogel zbrati. Misli so mi švigale levo in desno. A pri sebi sem bil prepričan, da sem kos novemu izzivu, zato me tudi številni dvomljivci niso mogli vreči iz tira.

Kako ste se navadili na življenje v Ameriki?

Na začetku je bilo mogoče nekaj težav. Saj veste, drugačen jezik, druga hrana, kultura. A sem se hitro navadil in mi je zelo všeč. Pomaga mi, da je z mano moja punca in da imam redne stike z družino in prijatelji. Že zdaj vem, da bom tudi po končani karieri imel dva domova, enega v Sloveniji in enega v Ameriki.

In kadar se vrnete v Slovenijo, še vedno igrate na dvorišču s prijatelji?

Ja, seveda. Vedno grem na Ilirijo, vedno se dobimo na igrišču v Kosezah. In je kot v starih časih. Lepo je videti stare prijatelje in z njimi odigrati prijateljsko partijo. K sreči razumejo, da se morajo izogibati ostrih startov name, ker si res ne smem privoščiti, da bi se v prostem času po kakšni neumnosti poškodoval. Ena najpomembnejših stvari v življenju se mi je vedno zdelo to, da ne glede na uspeh ostaneš zvest samemu sebi in da ne spremeniš svojega bistva. Mislim, da mi kar dobro uspeva ohranjati to osnovno človeško prizemljenost.

Srečna naključja so vas v letošnji sezoni postavila v položaj, ko ste se lahko trenerju Kevinu McHalu in širši košarkarski javnosti dokazali, da sodite med najboljše. Ali bi zamenjali svoj osebni košarkarski razvoj z nastopom v končnici, kjer bi še vedno prihajali v igro s klopi?

To je bila moja zadnja sezona pod pogodbo v Houstonu. Če bi se nadaljevalo na tej ravni, da ne bi dobival minutaže, ne vem, ali bi lahko ostal v NBA s statusom drugega ali tretjega organizatorja igre. Zadnje sezone ne bi spreminjal, tako se je pač odvilo, a bi si gotovo želel igranja v končnici, v kateri sem že igral s Phoenixom in tam doživel nekaj izjemno lepih trenutkov.

Kakšni občutki so vas prevzemali, ko ste pred nekaj sezonami proti San Antoniu prav v končnici odigrali najboljših dvanajst minut v karieri? Takrat vas preprosto niso mogli ustaviti, takratni trener Phoenixa Alvin Gentry pa vas je na igrišče poslal kot skritega aduta?

Takrat je bil obroč videti kot bazen, lahko bi vrgel s koša na koš pa bi zadel. To se zgodi mogoče samo enkrat ali dvakrat v karieri, saj sem imel izjemen občutek in veliko samozavesti. Sicer nekajkrat nisem niti ciljal koša, ampak želel izsiliti prekršek in vreči žogo v smeri obroča, a sem zadel tudi takrat. Občutek je bil naravnost izjemen.

Hipotetično vprašanje: želita vas moštvi Los Angeles Lakers in Miami Heat. Kje bi raje zaigrali?

Verjetno bi šel v Los Angeles, saj so zaradi njihovega trikotnega napada akcije zelo raznolike, veliko je postavljanja blokov in zato igre s prevzemanji, kar meni ustreza. Za Miami pa je jasno, da gre igra samo čez LeBrona Jamesa in Dwayna Wada, ki porabita veliko žog, in jaz se torej ne bi mogel uveljaviti, saj sem tudi sam košarkar, ki potrebuje žogo v svojih rokah.

Bi znali svojo igro prirediti in podrediti takšnim zvezdnikom, kot so pri Jezernikih Kobe Bryant, Andrew Bynum in Pau Gasol?

To ni vprašanje, saj se moram že zdaj iz sezone v sezono uigravati in nekako podrejati novim soigralcem. Tudi v naslednji sezoni bo tako, ne glede na to, ali bom ostal pri Houstonu ali šel v katero drugo moštvo.

Ob katerih štirih košarkarjih bi najraje zaigrali oziroma v kakšni ekipi bi se vaše košarkarske sposobnosti najbolje izrazile? Seveda je položaj organizatorja igre rezerviran za vas.

Potrebujemo »šuterja«, ki bi zadeval trojke in meni dvigoval povprečje podaj (smeh), tako da bi izbral Raya Allena, košarkarja, ki je zadel največ trojk v zgodovini lige NBA. Za dominantnega centra bi si izbral Shaquilla O'Neala, na položaju krilnega centra pa Nemca Dirka Nowitzkega. Na krilnem položaju pa ...

... James ali Bryant?

Ne, ker porabita preveč žog, sam pa se kot kreator igre moram razigrati. Kakšen »pretepač« bi bil koristen, a bi vzel Dannyja Grangerja, ki je dober strelec in zna »razigravati« soigralce. Ali pa Bokija (Boštjana Nachbarja, op. p.)!

Veljate za enega najhitrejših košarkarjev v ligi NBA. Kdo pa je najhitrejši?

Sicer prvega koraka nimam tako hitrega kot Derrick Rose ali Russel Westbrook, je pa res, da svoje nasprotnike ponavadi presenetim s končno hitrostjo, jih dobim na napačni nogi, česar od mene pogosto ne pričakujejo. Meni se je zdel najhitrejši Ty Lawson, ki ima tudi dobro tranzicijsko igro.

Največjo končno hitrost so namerili Tonyju Parkerju, ki v polnem sprintu na 35 metrov teče le 10 kilometrov na uro počasneje od Usaina Bolta.

Zelo zanimivo je, da mi Tony Parker nikoli ni delal težav, proti Francozu sem vedno igral zelo dobro in nisem ravno prepričan, zakaj.

Morda zaradi višine in moči?

Povsem verjetno, a mi je na primer prej omenjenega Lawsona veliko teže pokrivati, saj ima zaradi svoje majhne telesne višine zelo nizko težišče in mi zna z žogo uiti pod koleni, medtem ko je Parkerjeva igra zelo raznolika in je zato eden najboljših v ligi.

Prav Ty Lawson je v letošnji sezoni igral v Evroligi in se ni izkazal, torej mu evropski način košarke ne ustreza. Kakšna je bila pri vas tranzicija iz Evrolige v ligo NBA? Ste se znašli zato, ker imate več prostora?

To je gotovo eden izmed razlogov. Dejstvo je, da bo posameznik zelo težko dobro igral v Evropi, če vse življenje igra hitro in dinamično košarko in ni navajen počasnih napadov, izrazitega kroženja žoge, zapolnjenega prostora pod obroči in podobno. Sam sem že v Evropi rad igral hitro košarko in mi v ligi NBA ni bilo pretirano težko. Prvo leto v ZDA sem presedel na klopi, se uvajal, potem sem prihajal s klopi. Je pa res, da so igralci fizično močnejši in hitrejši, kar je bilo zelo izrazito tudi pri Phoenixu, kjer smo igrali zares hitro košarko pod Mikom D'Antonijem.

Vas je ob prihodu v ligo NBA motila dolžina tekme, saj lahko traja več kot tri ure?

Motilo me je samo takrat, ko sem sedel na klopi (smeh). Pa sem si mislil, kdaj bo že konec tekme, 48 minut igre, premori so daljši kot v Evropi in lahko postane težko. Tudi nekaj prijateljev mi je potarnalo, da je tekma predolga, ko jo gledajo ponoči, in da jih preprosto »zmanjka«. Če preživiš 35 minut na igrišču, je vse veliko laže in se vse dogaja precej hitreje kakor na klopi.

Je odnos med trenerjem in igralcem v Evropi drugačen kakor v ZDA?

V ligi NBA sem dobil občutek, da so trenerji hkrati tudi tvoji prijatelji, saj so bolj sproščeni, se s teboj šalijo, te celo povabijo domov na večerjo. V Evropi v tem odnosu obstaja neka razdalja, predvsem sem to občutil pri Dušku Ivanoviću v Caji Laboral, ki je v nekaterih trenutkih spominjal že na terminatorja.

Je res, da se »prava košarka« v ligi NBA začne šele v končnici?

Res je. V končnici se igra povsem drugačna košarka, vse gre bolj na nož, obramba je boljša, nasprotnik se nate pripravi veliko bolje, saj imajo več časa, česar v rednem delu sezone ni. V Phoenixu so me opozarjali, češ da naj se pripravim na končnico, saj bo dogajanje na igrišču bolj intenzivno, a jim nisem verjel, kmalu pa sem spoznal, da imajo prav.

Komentarji