Vse o opremi za smučarski tek
Zdravniki in strokovnjaki s področja športne rekreacije uvrščajo hojo in tek na smučeh med tiste športe, ki najbolj celovito vplivajo na človeški organizem. Gibanje človeka na sprehajalnih ali tekaških smučeh zaposli vse telo, v neokrnjeni naravi se tudi psihično sprostimo, zato pomeni v zimskem času naravnost idealno obliko športne rekreacije. Le z ustrezno opremo, in če je to potrebno, tudi z dobro pripravljenimi (namazanimi) smučmi bo vadba učinkovita, vadeči pa bodo lahko občutili radosti, ki jih ponuja ta športnorekreativna dejavnost. Izbira ustrezne opreme je zelo pomembna še zlasti pri začetnikih, saj jim omogoča uspešno vadbo, ki je ključna za nadaljnje ukvarjanje posameznika s tem lepim športom.
Dve tehniki premikanja po snegu
V tej športni panogi poznamo dve osnovni tehniki gibanja, klasično in drsalno tehniko. Klasična tehnika je stara toliko časa, kot se človek že ukvarja s hojo oziroma tekom po zasneženi pokrajini s tako imenovanim podaljšanim stopalom (smučmi). Šele v zadnjem obdobju, natančneje pred 29 leti, se je pojavila novejša drsalna tehnika kot posledica predvsem širših in kakovostnejših smučarskotekaških poligonov. Pri sprehajanju in teku v klasični tehniki imamo smuči večinoma v vzporednem položaju. Osnova za to tehniko sta preprosta hoja in tek človeka po suhem, kar pomeni, da je klasična tehnika zelo naravno gibanje človeka po snegu. Smuči se morajo pri delanju korakov za trenutek zlepiti s podlago, kar jim omogočajo: narebreni srednji del drsne obloge smuči, posebna oprijemalna obloga, izdelana z nanotehnologijo oziroma iz drugih materialov, pritrjevalni trakovi in oprijemalna maža. Ustrezen prenos teže telesa in primerno lepljenje smučke ob podlago nam omogočata odriv. Manj naravno gibanje pomeni drsalna tehnika, pri kateri so smuči večinoma v škarjastem položaju. Med tekom v drsalni tehniki se smuči ne lepijo ob podlago, zato je odriv povsem drugačen kakor pri klasični tehniki. Odrivamo se od notranjega roba obremenjene smuči, ki je v škarjastem položaju, pri tem pa smučki ves čas izmenično drsita po snežni podlagi.
Smuči za klasično tehniko
Uporabniki klasike lahko izbirajo med več vrstami smuči. Večina teh smuči ima napis Classic, kar pomeni oznako za klasično tehniko. Dolžino smuči izberemo tako, da telesni višini prištejemo od 15 do 20 centimetrov.
Narebrene smuči
To so smuči, ki se ne mažejo z oprijemalnimi mažami in so v srednjem delu drsne ploskve (pod vezji in še nekoliko proti krivini smučke) mehansko obdelane, narebrene v obliki ribjih lusk. Takšne smuči najdemo tudi pod oznako Crown (proizvajalec Fischer). Te smuči se ne mažejo z oprijemalnimi mažami (voski za oprijem in klistri), ker naj bi to funkcijo (bolj ali manj uspešno, odvisno od vrste snega, razmer in seveda ustrezne togosti ploskovnega loka smučke) opravile tako imenovane ribje luske. Te naj bi se pod vplivom prenosa teže telesa na eno smučko sprijele s snegom in tako sprehajalcu oziroma tekaču omogočile odriv od snežne podlage. Seveda naj bi tudi te smuči čim hitreje drsele, kar jim omogočata sprednji in zadnji del drsne ploske, ki ni narebren. Ta del drsne ploskve je treba občasno namazati z mažo za drsenje. To je še posebno pomembno pri novih smučeh, saj smuči šele po nekajkratnem nanosu maže za drsenje dosežejo ustrezno hitrost. Postopek nanosa maž za drsenje z »likanjem maž« je podoben mazanju smuči za alpsko smučanje in tudi uporabimo lahko maže za pripravo alpskih smuči. Če nimamo maž, pripomočkov in ustreznega znanja, je bolje, da to opravilo prepustimo strokovnjakom v smučarskem servisu.
Smuči s posebno oblogo za oprijem
Na trgu smuči za klasično tehniko so se v zadnjem obdobju uveljavile smuči, izdelane po novejši nanotehnologiji. Te smuči imajo podoben princip delovanja kot narebrene smuči, le da narebreni del smučke (pod vezjo in še nekoliko naprej proti krivini smučke) nadomešča tako imenovana nanoobloga. Ta del drsne obloge omogoča hitrejše drsenje smuči v primerjavi z narebrenimi, hkrati pa tudi v vseh vrstah snega in temperaturnih razmerah od +10 do –20 stopinj Celzija omogoča zelo dober oprijem. Proizvajalci izdelujejo tudi tip smuči, pri katerih vso drsno oblogo (od krivin do repov) pokriva nanoobloga. Tega tipa smuči tako tudi ni treba mazati z mažami za drsenje, občasno pa jih je treba očistiti s posebno čistilno tekočino. Te smuči naj bi brez vsakršnega vzdrževanja omogočale kakovostno vadbo vse do 2000 pretečenih kilometrov. Najdemo jih pod različnimi imeni (Optigrip oz. Beargrip – proizvajalec Karhu, Nanogrip – proizvajalec Peltonen).
Ker je mazanje smuči z mažami za oprijem še zlasti problematično pri temperaturah okrog 0 stopinj Celzija, proizvajalci ponujajo tudi smuči, ki imajo pod vezjo posebno drsno oblogo, ki zelo kakovostno deluje v navedenih razmerah (npr. model Superlight zero – proizvajalec Fischer).
Za razmere okrog 0 stopinj Celzija (v katerih se tudi izkušeni tekači večkrat »zamažejo«) si smučko za oprijem lahko pripravimo tudi sami. Smučko za mazanje oprijemalnih maž v srednjem delu pod stopalom in še nekoliko naprej proti krivini preprosto rahlo obrusimo z blažjim brusnim papirjem in si tako zagotovimo oprijem smuči (v preteklosti že poznani sintron) brez nanosa voskov za oprijem oziroma klistrov.
Smuči za mazanje z oprijemalnimi mažami
Smuči so gladke po vsej drsni oblogi in jih je potrebno za drsenje občasno namazati z mažami za drsenje, pred vsako vadbo posebej pa tudi z mažami za oprijem. Ker je oprijem (in tudi drsenje smuči) odvisno od primerne togosti ploskovnega loka glede na uporabnika, imajo kakovostnejši in dražji modeli oznake glede »trdote« smuči. Proizvajalci jih običajno označujejo s tremi kategorijami (mehke, srednje, trde). Natančnejše podatke za izbiro ustrezne togosti ploskovnega loka smuči glede na našo telesno težo najdemo v katalogih proizvajalcev.
Maže za oprijem lahko v zadnjem času nadomeščajo tudi posebni samolepilni trakovi, kajti proizvajalci tekaških maž so ponudili trgu tudi to novost (na primer Grip tape, proizvajalec Start). Samolepilni trak nalepimo na drsno oblogo smuči, kamor sicer namažemo oprijemalne maže. Trak je namenjen za vadbo v vseh vrstah snega, enostavno ga je namestiti in tudi odstraniti z drsne ploskve. Nezahtevni tekači bodo tako lahko z enim nanosom traku uspešno vadili vso sezono.
Sicer pa velja, da se za nakup smuči za mazanje za oprijem odločajo tisti, ki imajo osnovno znanje o mazanju tekaških smuči za klasično tehniko in hočejo pri klasiki doživeti nekoliko več. Te pravilno namazane smuči (tako za drsenje na sprednjem in zadnjem delu, kot v srednjem delu za oprijem) so v primerjavi s smučmi za nemazanje za oprijem (narebrene, nano in druge oprijemalne obloge ali pritrjevalni trakovi) hitrejše in v posameznih vrstah snega omogočajo tudi bolj kakovosten oprijem in odriv od snežne podlage. Tudi mazanja za oprijem se lahko hitro naučimo. Za rekreativne namene že z dvema bolj univerzalnima voskoma za oprijem (na primer 0 do minus 2 stopinji Celzija in na primer minus 2 do minus 8 stopinj Celzija), univerzalnim klistrom in priročnim gorilnikom lahko povsem dobro namažemo smuči za vse vrste snega.
Smuči za drsalno tehniko
Proizvajalci smuči za drsalno tehniko običajno označujejo z oznakami »S«, »skating«, »skatecut«. Krivina smuči je pri večini proizvajalcev nižja od smuči za klasično tehniko ali pohodništvo. Tudi te smuči proizvajalci z oznakami razvrščajo v različne skupine glede na namen uporabe (tekmovalne, športne, rekreativne …). Bolj kakovostne imajo tudi oznake za togost ploskovnega loka. Ponavadi uporabljamo smuči, ki so 10 do 15 centimetrov daljše od naše telesne višine. Nekateri proizvajalci za posamezne skupine smuči prilagajo natančnejša navodila. Ustrezne dolžine in togost loka svetujejo tudi na podlagi telesne teže. Pri drsalni tehniki ne uporabljamo maž za sprijemanje s snegom, ampak vso drsno ploskev smuči namažemo z mažami za drsenje. Od podlage se odrivamo z notranjimi robovi smuči ob hkratnem prenosu teže telesa s smučke na smučko, ki drsita v škarjastem položaju. Pri kakovostnejših smučeh je treba izbrati smuči, ki imajo togost loka ustrezno naši telesni teži. Za drsalno tehniko uporabljamo bolj toge smuči kakor za klasično tehniko. Če so smuči »premehke« ali »pretrde«, potem ob zdrsu zavirajo naše gibanje. Proizvajalci ponavadi označujejo bolj kakovostne smuči glede na togosti loka z dvema kategorijama (srednje, trde).
Tekaški čevlji in vezi
Čevlji za klasično tehniko
Čevlji za drsalno tehniko
Sprehajalci in manj zahtevni tekači v klasični tehniki običajno uporabljajo polvisoki čevelj, ki objame tudi skočni sklep. S tem izboljšamo vodljivost in stabilnost smuči. Tekmovalci in zahtevnejši tekači uporabljajo nizek čevelj, ki ne daje nobene opore skočnemu sklepu, ima pa ustrezno zaščito proti vdoru snega tudi v višini nad skočnim sklepom. Tekači v drsalni tehniki izbirajo predvsem med modeli visokega in tudi polvisokega čevlja, ki ima višje ali nižje opornice.
Tekaška obutev nima standardiziranih vezi, zato moramo za izbranega proizvajalca čevljev poiskati ustrezno vez. Tako proizvajalca čevljev Alpina in Fischer uporablja vez Rottefella, medtem ko ima proizvajalec Salomon svojo vez. Če smo pravilno izbrali sistem čevelj vez, potem se različni utori na podplatu čevlja po vsej dolžini in na vezeh dobro prilegajo, kar omogoča njuno kakovostno povezavo.
Ob nakupu novih smuči moramo torej izbrati čevljem primerne tekaške vezi. Na trgu je mogoče dobiti vezi različnih kakovosti in cenovnih razredov. Za tek v obeh tehnikah se uporabljajo iste vezi, s to razliko, da za klasično tehniko na vez montiramo mehkejše, za drsalno tehniko pa trše gumice. Vezi morajo biti na smučeh pravilno pritrjene glede na skupno težišče smučke. Proizvajalci k vezem prilagajo navodila o njihovi pravilni montaži. Pomembno je, da vez pravilno pritrdimo glede na težišče smučke (za klasično tehniko jih montiramo nekoliko bolj nazaj kakor za drsalno tehniko) in da jo dobro pritrdimo v sicer precej krhko sredico tekaške smučke. Da bodo vezi res kakovostno in pravilno pritrjene na smuči, svetujemo njihovo montažo v smučarskih servisih, kjer uporabljajo posebno orodje. V zadnjem času vse več proizvajalcev že v tovarni pritrjuje na smuči posebne plošče, na katere se vez enostavno vpne. Tako ni več treba z vijaki pritrjevati vezi na smučko.
Tekaška oblačila
Manj zahtevnim tekačem zadoščajo ponavadi že domača oblačila. Uporabimo lahko oprijeto lažje zimsko športno oblačilo, podloženo trenirko, tanjše smučarsko perilo, brezrokavnik, vetrovko, kapo, tanjše rokavice s prsti, sončna očala. Bolj zahtevni tekači lahko izbirajo med posebnimi tekaškimi oblačili. V obeh primerih je treba upoštevati osnovno načelo pravilnega oblačenja: obleči je treba več tanjših oblačil, ki jih lahko po potrebi odložimo, po vadbi pa spet oblečemo.
