Vsekakor ni lahko, vendar ni nemogoče.

Marin Medak je prvi slovenec, ki mu je pri štiriindvajsetih letih uspelo preveslati Atlantski ocean. Za veslanje se je odločil, ker je o tem bral v neki reviji.

Zakaj veslanje?

Za veslanje sem se odločil, še preden sem sploh kdaj poskušal veslati.

Pred prečkanjem Atlantika torej sploh niste veslali?

Za zadnji podvig sem se pripravljal dve leti, in sicer s kajakom. Ampak pravega veslanja se do prečkanja Atlantika nisem lotil, saj sem bil v veslaškem čolnu morda sedemkrat v življenju. Zame je bilo veslanje samo sredstvo premikanja iz točka A v točko B.

Okej, ampak, zakaj potem ne recimo deskanje ali jadranje?

Deskanje ni tako učinkovito, za jadranje je potrebnega veliko več znanja. Potrebnega je tudi več denarja.

Je bila to organizacijsko naporna naloga?

Odvisno. Za prečkanje Atlantika sem se odločil pred tremi leti in v okviru tega sem šel z morskim kajakom po Dalmaciji. Za morski kajak sem se odločil, potem ko sem v neki reviji prebral prispevek o njem. Mislil sem si: okej, to je super, morje, sonce, potrebno je nekaj vzdržljivosti, vztrajnosti, nekaj malega potrpeti in se znajti. Po Dalmaciji sem šel še do grškega Zakintosa, pozneje pa še v Južno Korejo. Kar zadeva priprave na Atlantik, je vse steklo nekako aprila lani. Takrat sva namreč s prijateljem iz Londona pripeljala barko v Izolo.

Kako pomembne so priprave, ko gre za takšen podvig?

Izjemno. Vse je v pripravi, to je skrivnost veslaškega uspeha. Ko imaš dobro opremo, ko veš, kaj delaš, ko znaš stvari popraviti in ko si že pri Kanarskih otokih, je nadaljevanje lahko. A da do tega stanja prideš, vsekakor ni lahko, vendar ni nemogoče.

Zakaj ravno Atlantik, zakaj ne Sredozemsko morje, zakaj ne Tihi ocean?

Mediteran ne, zato ker je prenevaren.

Nevarnejši od Atlantika?

Seveda, ker ni toliko prevladujočih vetrov. Mediteran je zaprto morje in zato bi se lahko zelo hitro zgodilo, da bi nas morali reševati, ker bi nas zaneslo preblizu obale. Barka je imela 1,4 tone, kar pomeni, da ne moreš veslati v močnejši veter, saj si enostavno pretežak.

Pretežak?

Ja, ko imaš 1,4 tone in dve vesli, enostavno ne gre.

Ampak na Atlantiku so prav tako viharnejša območja z izredno močnimi, dokaj stalnimi vetrovi in orjaškimi valovi.

Seveda, ampak je tudi tako imenovano območje pasatov, ki so dokaj stabilni vetrovi iz približno prave smeri. Nam je pihalo od severnega do jugovzhodnega vetra. Saj na Atlantiku so veliki valovi, tudi do šest, sedem metrov, ampak so se pomikali v pravi smeri. Če bi nam prihajali iz nasprotne smeri, bi se gotovo obrnili nazaj. Pomembno je, da te valovi in vetrovi ne ovirajo, ampak da pihajo in se gibljejo v približno pravo smer.

Je bila barka draga?

Da, naš proračun je bil 75.000 evrov. Vendar smo člani odprave v podvig vložili veliko lastnega denarja. Pravzaprav smo bili vsi štirje pripravljeni sami financirati odpravo. Barko sem recimo kupil, še preden sem zbral kakršen koli pokroviteljski denar. Najprej za nas, kljub dobri zasnovi in sponzorskemu načrtu, ni bilo pravega zanimanja. Sam sem še premlad, da bi imel pri potencialnih pokroviteljih kakšne »zveze«. Zato ko nekomu iz marketinškega oddelka začneš razlagati, za kaj gre, te samo postrani gleda, saj si ne zna predstavljati, za kaj gre in kako bi lahko to izkoristili. Tako so nas podprli jadralci oziroma tisti, ki so bili osebno ali profesionalno povezani z morjem ali jadranjem. Še dobro, da smo prišli osebno do Mirka Tuša, on nas je podprl in zato tudi odprava nosi njegovo ime (Tuš transatlantik, op. a.).

Kje je barka zdaj, jo boste prodali?

Sem jo že, prav danes.

Komu?

Nekemu libanonskemu alpinistu, ki bo z njo prečkal Indijski ocean.

Vaša odprava je štela štiri člane in razen vas na krovu ni bilo Slovenca. Kako to?

Nisem našel nikogar, ki bi se mi bil pripravljen pridružiti. Nekaj ljudi se je javilo iz čiste radovednosti. Imel sem nekoga, ki je že bil v ekipi, vendar je med pripravami dobil službo in se je premislil. Ljudje imajo pač različne prioritete. Drugi član ekipe je bil Simon Osborne, ki je bil z mano že pri odpravi Južna Koreja, Stephen (Bowens, op. a.) je bil njegov prijatelj, medtem ko se je Alistar (Humphreys, op. a.) ekipi pridružil, potem ko sem moral nekoga vreči ven.

Koga in zakaj? Vam ni bil všeč? Se nista ujela?

Šlo je za nekega Škota, ki se nam je pridružil mesec pred začetkom odprave. Težava je bila v tem, ker se ni ravnal po navodilih. Ko smo se za nekaj dogovorili, tega pozneje ni storil. Saj bi tudi z njim gotovo prišli na cilj, vendar je s svojim početjem rušil skupinsko dinamiko.

To je tudi moje naslednje vprašanje. Kako pomemben je ta, recimo bolj osebni vidik, vidik osebnostnega ujemanja? Že če gremo s prijatelji na dopust, po nekaj dneh ponavadi nastanejo težave, kaj šele, ko gre za težavno prečkanje Atlantika.

To je res pomembna stvar, vendar so po moje ekstremne razmere boljše »lepilo «. Ko gre zares, namreč nimaš časa za medosebne razlike, sredi morja pač ne moreš izstopiti. Ko prepluješ Kanarske, potem ni več poti nazaj: ali boš prispel na cilj ali pa te bodo reševali.

Nevarnost kot pomiritev prenapihnjenega ega, torej?

Da, imeli smo tudi pravilo, da vse težave rešujemo sproti. Če je nekoga nekaj motilo, potem je to tudi takoj povedal. Metoda se je izkazala za učinkovito, saj si niti enkrat nismo prišli navzkriž.

Koliko časa ste potrebovali za prečkanje?

45 dni in 15 ur. Zanimivo pa je, da ti kronično primanjkuje časa. Zaradi utrujenosti namreč vsako opravilo traja petkrat dlje kot ponavadi. Tega se sicer ne zavedaš, a čas mine.

Kakšen je bil tipičen dan?

Naše življenje je potekalo v dveurnih izmenah. Spiš dve uri, veslaš dve uri, počivaš dve uri in tako naprej. Vsak dan po večerji smo tudi poskrbeli za aktualizacijo našega bloga, ki ga je vsakič dopolnil kdo drug. Potem pa spet veslanje ... Spat, veslat, spat, veslat in tako naprej in potem je bilo jutro (smeh). Vsako jutro sem vstal ob devetih po GMT in prižgal navigacijo, da sem videl, kolikšno razdaljo smo prepotovali v zadnjih 24 urah. To je bila nekakšna referenca, izkupiček preteklega dne.

Ali ste si že prej zadali določeno število milj, ki jih boste poskušali vsak dan prepotovati?

Ne, cilji so se prilagajali sproti. Res pa je, da je najprej vsak član odprave povedal številko, za katero je mislil, da je najbližja prepotovani razdalji, potem pa smo naše ocene primerjali z resničnim podatkom. Seveda smo zmeraj upali, da bo prava tista najvišja (smeh). Tukaj je bilo potrebne kar nekaj psihologije, saj sem moral realen rezultat včasih nekoliko popraviti navzgor, da ni trpela morala.

Ali ste med odpravo prišli do kakšnih globljih, življenjskih spoznanj?

Ne. Mislim, da me je nekdo od fantov nekje pred Barbadosom vprašal, ali sem med odpravo kaj razmišljal o temi svoje diplome. Sam pri sebi sem rekel: »U, mater, vseh teh 45 dneh niti enkrat nisem pomislil na to!« (smeh) Nisem imel ne časa ne volje, ker preprosto ni časa.

Štirje dedci, en čoln in dobrih 45 dni samote. Bili bi zanimiva psihološka študija primera podaljšanja osamitve v skrajnih razmerah in ob velikih naporih. O čem v takšnih razmerah teče beseda?

O ženskah, hrani in tem, kam bomo šli v prihodnosti še veslat. Ko je bilo najteže, smo se pogovarjali samo še o hrani ...

Kdaj, kam?

2014, a cilja še ne morem izdati.

Kaj pa halucinacije, te so med hujšimi in daljšimi fizičnimi napori običajne?

Da, imeli smo jih, saj smo spali manj kot pet ur na dan. Vseeno pa si nismo smeli dovoliti, da bi se nam popolnoma »sfuzlalo«, saj nismo imeli podporne ekipe, ki bi v takšnih primerih poskrbela za nas. A halucinacije so bile. Jaz sem bil recimo nekaj časa prepričan, da nas je bilo na barki pet. Pravzaprav sem verjel, da nas je bilo pet, hkrati pa sem se prepričeval, da nas ni, ker nas preprosto ne more biti. Enkrat je Stephen v kabini odprl okno, pogledal ven in rekel, ali je dovolj toplo, da obleče svojo piščančjo obleko (smeh). S kolegom sva se samo spogledala in začela smejati, kar pa Stephenu ni bilo všeč, vendar se je potem hitro streznil. A razen podobnih neškodljivih pripetljajev ni bilo hudega.

Ali je bila odprava na kateri koli točki ogrožena?

Nikoli. Lahko bi se zgodilo, da bi nam jo sicer zagodla elektrika, vendar smo imeli s seboj orodje in znanje za popravilo. A tudi če bi odpovedale vse elektronske in električne naprave, bi še zmeraj lahko nadaljevali pot. Imeli smo namreč tudi kompas in sekstant.

Kolumbova metoda?

Ja, samo da smo mi imeli morsko karto, on pa ne.

Kaj ljudje na takšni odpravi jedo?

Načeloma dehidrirano hrano.

Ne sliši se najbolj okusno ...

Saj tudi ni. Ta hrana je precej enolična. Hvala bogu smo imeli dobre zajtrke, oreščke, čokolade, žitne ploščice, kosmiče in tako naprej. Vodo pa smo pridobivali z desalinizatorjem.

Je kakšen dogodek, ki vam bo še posebno ostal v spominu?

Moonbow.

Kaj?

To je mavrica ponoči. O tem sem pred našo odpravo samo bral, vendar nisem pričakoval, da jo bomo videli. A smo imeli tudi to srečo. Je fascinanten pojav, saj so barve izjemno žive, kakor da bi gledal obdelano fotografijo. Bilo je čudovito!

Kaj je bil največji izziv odprave?

Zbrati denar! (smeh)