Zasuk ob pravem času

Uradni napovedovalec in spodbujevalec dobrega razpoloženja na nogometnem stadionu v ljubljanskih Stožicah se je že kakšnih trideset minut pred uvodnim žvižgom nemškega sodnika Felixa Brycha in začetkom srečanja petega kroga kvalifikacij v skupini C za evropsko prvenstvo v Ukrajini in na Poljskem leta 2012 spustil v nenavadni solo stampedo. Namen je gotovo bil dober, gledalce spraviti v stanje, v katerem bi slovensko reprezentanco nosili do pričakovane zmage proti drugorazredni reprezentanci Italije, Italiji Serie B, kot so ekipo selektorja Cesareja Prandellija označevali celo mnogi italijanski, ne le zaneseni slovenski mediji. Kot da ne bi poznali nogometa, kot da ne bi vedeli, da se velike reprezentance po polomih, kot je bil italijanski na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki, očistijo hitro in še hitreje na novo sestavijo, ker zajemajo iz velikega bazena tehnično in taktično vrhunsko usposobljenih igralcev. A vnaprejšnje knjiženje točk proti Italiji, gotovo tudi proti Severni Irski, ki bi morala pasti v Belfastu, je bilo zgolj želja, bolj hlastanje po dobrih vesteh v kopici slabih s skoraj vseh področij javnega življenja. Slovenska nogometna reprezentanca je namreč z uvrstitvijo na svetovno prvenstvo v Južni Afriki in tudi z nastopi v Polokwaneju, Johannesburgu in Port Elizabeth postala platno za slikanje vseh javnih in tihih želja ljudi in v tem seveda ni nobena izjema. Povsod je tako, ni malo držav, v katerih režimi nastanejo in obstanejo ali pa padejo z uspehi nogometne reprezentance. Le da slovenska tega doslej ni bila vajena. Ko so se pred začetkom srečanja na tribuni Združenih navijačev v ljubljanskih Stožicah začeli mikastiti še navijači ljubljanske Olimpije in Maribora, Green Dragons in Viole, ki so si le nekaj dni prej na derbiju na istem stadionu čez igrišče grozili s smrtjo, tokrat pa so se našli skupaj in do posredovanja policije izrabili ponujeno priložnost, je hitro postalo jasno, da je evforija, čeprav pozitivna, kot je dan prej ugotavljal predsednik NZS Aleksander Čeferin, prešla v nekaj drugega. V instantno prirejanje realnosti, v izsiljevanje nečesa, kar sploh ni bilo na voljo, v cuzanje substance iz dneva, ki te substance ni imel na voljo, iz tekme, ki te substance ni imela na voljo. Da bi namreč Slovenija tehnično, taktično, ustvarjalno premagala Italijo. Kot da Slovenija v veliko boljši formi na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki ni imela možnosti pokazati vseh svojih odlik proti povsem razmajani Angliji, in so se izkazale za premalo. Odlike, namreč. Ne odnos, ta v reprezentanci Matjaža Keka nikoli ni bil sporen, ampak kri, solze, čustva vedno, po vsakih devetdesetih minutah, obležijo na igrišču. Druge odlike, tehnične, ustvarjalne, taktične še najmanj, a te ti kakovosten tekmec lahko onemogoča. Kot na primer Italijani v Ljubljani. Kot celo razmajani Angleži v Port Elizabeth.

Selektorja Fabia Capella in kapetana Stevena Gerrarda je bilo pred srečanjem s Slovenijo v Port Elizabeth strah kakor malokdaj prej. Veliko razlogov za strah sta imela. V prvi vrsti predstave Slovenije, predvsem vrhunsko odigrani prvi polčas srečanja proti Združenim državam Amerike, ko se je vztrajnostni moment Kekovih fantov zdel mogočen, nekaj dni prej. Pa tudi dogajanje v taboru angleške reprezentance, kajti The Bafokeng Royal Sports Palace v mestecu Phokeng, šest kilometrov oddaljenem od Rustenburga, je sicer ponujal vse, česar si nogometni profesionalec želi, a je hkrati angleškim nogometašem tudi vse odvzel. Nobene ženske ni bilo nikjer, The Bafokeng Royal Sports Palace namreč stoji skoraj povsem na samem. Niti ene pločevinke piva ni bilo nikjer, Capello je pričakoval, da bodo izbrani angleški nogometaši znali šest ali sedem ur prostega časa pametno preživeti. Da bosta pikado in biljard dovolj, da bosta čaj in kapučino nadomestila pivo, pogovori pa žensko družbo. Capello se je zmotil, oh, kako zelo zmotil! V glavah angleških igralcev ni bil nič več izobražen italijanski strateg, ki pozna svetovno zgodovino in ima izbran zbirateljski okus, ko gre za umetniška dela. Nič več ni bil odrešitelj, ki jih bo odpeljal do naslova svetovnega prvaka. Bil je človek, ki je Johnu Terryju, nespornemu vodju te precenjene generacije, odvzel kapetanski trak in to zgolj zaradi afere z bivšim dekletom Wayna Bridgea, zaradi afere, v katere se mnogi angleški nogometaši ves čas zapletajo. A ni bilo le to. Capello je očitno povsem napačno ocenil angleško kulturo preživljanja prostega časa. Za igralce ni bil več selektor, vsaj ne povsem. Za njih je postal tudi poštar. Junak animiranega filma, nič več nogometni junak. Šele po daljšem druženju z angleškimi igralci mu je postalo jasno, da je obvladovanje stotih angleških besed premalo za kakovostno sporazumevanje, predvsem na štiri oči, ko lahko selektor v kratkem času stori veliko. Vedel je tistega zimskega večera na južni polobli, da bi napaka njegove ekipe v uvodnem delu srečanja v Port Elizabeth lahko široko razkrila vse razpoke v odnosih in tudi pravo znanje nekaterih igralcev. Toda slovenska reprezentanca teh razpok ni mogla raztegniti, jih izrabiti, se uvrstiti v osmino finala. Ne, ker ne bi hotela. Ker ni mogla. Ker ni imela s kom in s čim. Videti je bilo, v Port Elizabeth še najbolj in še posebno, saj je bilo to srečanje zelo izpostavljeno, da ima Slovenija enega igralca najvišjega, povsem šampionskega razreda, da je ta igralec Samir Handanović, da je ta igralec vratar, ki lahko v idealnem scenariju pomaga ohraniti neodločen izid, ne more pa odločati. Da bi ta igralec morda lahko bil tudi Valter Birsa. Morda. Seveda, Josip Iličić, kot ga je Evropa spoznala nekaj tednov kasneje in predvsem v formi, v kateri je bil po prestopu iz ljubljanskega Interblocka v Maribor in nato zelo hitro naprej v Palermo, bi v Port Elizabeth prišel prav. Toda Iličića v Južni Afriki ni bilo. In tudi če bi bil tam, gotovo pri Keku še ne bi imel statusa, s katerim bi lahko sprehajal Angleže. Tudi Tim Matavž ga še ni imel, čeprav je imel že kot izjemen strelec boljši izhodiščni položaj, kot bi ga imel Iličić, in čeprav je tudi značajsko veliko bolj kakor Iličić ustrezal skupinskemu značaju Kekove reprezentance. Iličić je namreč umetnik, umetnik potrebuje svobodo, zasebno in na igrišču, brez svobode je užaljen in razžaljen, nič ni, upre se sebi in okolici, počuti se nerazumljenega in nesprejetega. Iličić je igralec dodane vrednosti, kot je bil Zlatko Zahovič, a je, čeprav vodnar po horoskopu kakor Zahovič, kar že samo prinaša drugačen, lucidnejši pogled na stvari, in to gotovo ve tudi selektor Kek, saj je to videti ob vsakem Iličićevem stiku z žogo, na videz mehkejša duša kakor Zahovič, manj nesramen, manj vodja, saj okoli sebe nima zbrane klike, ki bi mu zvesto sledila. Igralce, kot je bil Zahovič in kot je Iličić, je treba jemati drugače kakor druge, ne privilegirano, drugače, solisti so, ki nujno potrebujeo družbo, treba jih je gladiti in spodbujati in potem se razcvetijo.

S temi spoznanji je slovenska reprezentanca odšla v nov kvalifikacijski ciklus, in kdor je pozorno spremljal izjave selektorja Keka in tudi reprezentantov, kdor je videl skozi veličasten sprejem reprezentance po prihodu iz Južne Afrike, skozi rajanje, skozi vihrajoče zastave in ponos ljudi, je videl realno sliko. Južna Afrika 2010 je presegla Japonsko in Južno Korejo 2002, a se ni končala z rezultatskim uspehom. Slovenija je dolgo igrala na robu skrajnih meja znanja in zmogljivosti. Nekje se je moralo ustaviti. K sreči se je. K sreči zato, da je Matjaž Kek kot inteligenten človek in trener po srečanju z Italijo sam pri sebi in zato tudi z reprezentanco naredil nujno potreben zasuk in ni delal panike, ampak se je prilagodil novi stvarnosti. Znanju in neznanju, sposobnostim in nesposobnostim nekaterih igralcev, zelo verjetno tudi novim odnosom in razmerjem znotraj ekipe. Remi v Belfastu je bil zato dober izid. A ne le to, Armin Bačinovič se je zelo verjetno zasidral v prvi enajsterici, če bo drugače, bo nenavadno, bo bojazljivo, bo branjenje nekih generacijskih zavezništev in razmerij, ki ne igrajo več, zvodenela so in niso več pomembna. Iličić, ki so se ga Italijani edinega bali, saj je mnoge sprehajal v neposrednih srečanjih v Serie A in ga je Kek v Stožicah v igro poslal šele po zadetku Thiaga Motte, je tudi začel srečanje v Belfastu. Ko se bo vrnil še Matavž in če bosta Birsa in Iličić našla ravnotežje, potem bo Slovenija v napadu nenadoma našla nov zagon. Sedem zadetkov v petih srečanjih, od tega pet Ferskim otokom in avtogol Estoncev v Estoniji, največ pove o največji težavi v tem kvalifikacijskem ciklusu. Slovenija doslej ni bila nevarna.