Goran Vojnović: Trenirke ne dam!

Prvenec Čefurji raus je postal uspešnica in prezračil naše literarno okolje. Sledil je tematsko drugačen filmski prvenec Piran Pirano ter nedavno drugi roman Jugoslavija, moja dežela o mladeniču Vladanu, ki izve, da je njegov oče, nekdanji oficir JLA, vojni zločinec na begu. Izšel je v zbirki Beletrina Študentske založbe, prva naklada je bila takoj razprodana. Na kavi sva se dobila v ljubljanskem Kinodvoru.

Naslov knjižnega prvenca Čefurji raus se je nekaterim zdel provokativen, prav tako Jugoslavija, moja dežela.

Gotovo to poskušata biti. Naloga naslova je, da pritegne čimveč pozornosti. Poskušal sem biti provokativen in izkazalo se je, da sem bil tudi z drugim naslovom. Bile so ideje v zvezi z Balkanom, pa se mi je zdelo obrabljeno. Zato sem poskusil z Jugoslavijo, za katero se mi zdi, da ima še nekaj tega naboja.

Kakšen je vaš odnos do nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije?

Nimam pretirano osebnega odnosa. Države Jugoslavije se ne spominjam, ker sem bil premlad. Spominjam se sveta, v katerem smo živeli, in predvidevam, da je to bil nekakšen vakuum, daleč od realnih problemov. Zdaj gledam na to državo z distanco in jo poskušam videti celovito. Od njenih krvavih začetkov do krvavih koncev, vsega, kar je bilo dobrega, kar je mnogim prineslo socialno varnost, skoraj delavsko blaginjo, ki je verjetno nikoli več ne bodo imeli. Večje težave kot z razpadom Jugoslavije imam s tem, da je potem razpadel celoten prostor skupne države, kulturni ali športni prostor. Mogoče bi morali oblikovati nov kulturni prostor, ki ga ne bi povezovali z državno ureditvijo, ampak z ljudmi, jezikom... Upam, da gremo počasi v tej smeri.

Kdaj ste se zavedeli, da je nenadoma postalo pomembno, ali je nekdo Srb, Hrvat, Slovenec?

Zgodilo se mi je podobno kot junaku knjige – tu je nekaj avtobiografskih elementov. Ko se je začela vojna, je to prodrlo tudi do osnovne šole Nove Fužine. Saj ne, da bi se zaradi tega prepirali. Včasih so sicer nastale napetosti, vendar takrat to ni določalo našega življenja. Pedagogi na osnovni šoli so imeli občutek za reševanje takih zapletov. Bili smo pod varnim nadzorom. Nekateri družinski prizori iz preteklosti so začeli dobivati nove pomene. V bistvu se o tem nismo pogovarjali. Prihajam iz mešanega zakona, moja družina je polna mešanih zakonov. Nacionalnost v naši družini do leta 1991 ni obstajala. Potem pa smo ugotovili, da nekje je, in se s tem nismo obremenjevali.

V romanu Jugoslavija, moja dežela glavni junak Vladan išče lastno identiteto in hkrati očeta, ki ga iščejo zaradi vojnih zločinov. Išče odgovore in se hkrati boji, da jih bo našel.

To je dilema, notranji boj sina, ki najde očeta, in boj nekoga, ki se sooči z vojnim zločincem. Boji se svojih čustev do očeta. Ve, da bi ga moral obsojati, gledati neusmiljeno strogo... Strah, negotovost pred soočenjem, ker ve, kako bi moral reagirati, ni pa povsem prepričan, da tudi bo. Tudi pri največjih zločincih, kot sta Ratko Mladić in Radovan Karadžić, je enako. Več ko veš o njih, prej jih obravnavaš kot ljudi v določenih okoliščinah. Ko izveš, da je šel Mladić na grob svoje hčerke, se moraš prepričevati, da se ti ne sme smiliti. A je težko ne sočustvovati s človekom, ki gre na otrokov grob. S tem se sooča moj junak, kako ohraniti hladen pogled na stvari in ne vpletati čustev.

Zelo ga grize vest, ne glede na to, da z očetovimi zločini nima nič. Koliko je nevarna socializacija krivde na družino, na narod?

Lahko je sicer nevarno, da ljudje živijo pod bremenom in se ga hočejo znebiti. Še bolj nevarno pa se mi zdi, da se pretvarjamo, da nismo krivi, da najdemo tisoč in en razlog, zakaj nismo krivi, in sebe opravičujemo s tem, ko opravičujemo vojne zločince. Vsi prelagajo odgovornost, od tistih, ki so vozili ljudi v vojna taborišča, do tistih, ki so jih tam stražili... Glavni problem je v Srbiji, pa tudi v Bosni in na Hrvaškem, kjer se vsi ukvarjajo s tem, da nihče ni kriv... Okej, priznali bomo, da je Mladić kriv, ampak nihče drug... Relativizacija zločina, zatiskanje oči pred dejstvi, ta ampak... Zločin v Srebrenici je bil, ampak... Tudi mi, ko govorimo o povojnih pobojih, rečemo ampak, pa o sovražnem govoru, izbrisanih... Občutka krivde se morajo zavedati vse generacije, ki so sodelovale.

Celoten pogovor preberite TUKAJ ali na spletni strani www.delo.si