Ob koncu slovenskega predsedovanja na Brdu pri Kranju

Ministri za okolje Alpskih držav se se sestali na Brdu pri Kranju v Sloveniji, kjer so odločali o nekaterih pomembnih odločitvah o Alpski konvenciji, mednarodni pogodbi za trajnostni razvoj v Alpah.

Alpska konferenca je tako zaključila dveletno slovensko predsedovanje konvenciji, v času katerega je bil poudarek na praktičnem izvajanju konvencije, zlasti na regionalni in lokalni ravni. Devetega marca je »štafetno palico« predsedovanja Alpski konvenciji prevzela Švica.

Vzporedno  z  XI. Alpsko konferenco je potekala tudi I. Dinarska konferenca, na kateri so se sestali ministri držav, po katerih se razprostira Dinarsko gorstvo. Namen te, je bil v pripravi skupne deklaracije, na podlagi katere bi se odprla pot razvoju konvencije, ki bi bila podobna Alpski konvenciji in bi pokrivala dinarsko območje.

V letu 2011 Alpska konvencija praznuje dvajseto obletnico obstoja. Ministri so ob tej priložnosti preučili dosedanje dosežke in razpravljali o glavnih izzivih v prihodnje. O teh in ostalih vprašanjih smo se pogovarjali z Marcom Onido, generalnim sekretarjem Alpske konvencije.

Alpska konvencija letos praznuje 20 let. Kako vidite njene dimenzije?

Alpska konvencija velja za edinstveni sporazum, saj je velja za prvo konvencijo gorskega območja. Vsekakor se je svet  v primerjavi z letom 1991 temeljito spremenil: globalizacija je spodbudila nastanke in podobnih pogodb. Še vedno pa so tematike oz. področja Alpske konvencije zelo pomembna in s tega vidika ima ta mednarodni sporazum alpskih držav še vedno veliko veljavo. Gre za strateško orodje in mora biti tudi tako obravnavano, a na žalost vsi politiki niso tega mnenja. In 20. obletnica je odlična priložnost, da se opozori na ta problem.

Alpska konvencija je pogosto označena kot izjemno uspešen primer sodelovanja različnih držav na regionalni ravni. Kje vi vidite največji uspeh Alpske konvencije?

Uspešnost lahko ocenjujem z več vidikov. Po mojem mnenju je prav gotovo največji uspeh v tistih državah, ki konvencijo izvajajo, predvsem na lokalni ravni. V Avstriji predstavlja lep primer implementacije projekt »Bergsteigerdorfer«, ki je neposredna posledica konvencije. Projekt se zavzema spodbujanje t.i. mehkega turizma, ki se izogiba množicam turistom in investicijam v velike hotelske verige ter zimske infrastrukturne objekte; vnovčujejo predvsem obstoječi potencial v občini.

Tudi Slovenija je naredila orgomne korake v zadnjih dveh letih, čeprav je verjetno še vedno veliko rezerv. Naslednji primer uspešnosti je sodelovanje na različnih temtskih področjih v okviru delovnih skupin in poročil o stanju v Alpah.

Kateri so glavni izzivi v Alpah? S katerimi dejavnostmi se bo potrebno spopasti v prihodnje?

Glavni izziv je teritorializacija konvencije. Regionalne in lokalne oblasti na veljavnostnem ozemlju Alpske konvencije bodo morale razumeti, da konvencija ni nujno ovira, temveč, da je le-ta lahko tudi nova priložnost za razvoj. Med izzive štejem tudi večjo prepoznavnost konvencije med prebivalci Alp ter dejstvo, da konvencija postane del vsakodnevnega odločanja.

Kaj bi Alpe morale pomeniti ljudem, ki živijo v tej regiji?

Prebivalci bi morali Alpe videti predvsem kot nepogrešljiv nabor virov  in izkoriščanje potenciala Alp na trajnosten način, kar pomeni, da naj ne bi ogrožali njenih lepot (krajine in naravnih dobrin).

Kaj nam lahko poveste o relacijah med alpskim prostorom in okolico, vključno z velikimi mesti?

Brez Alp marsikatero mesto ne bi imelo električne energije niti za svojo industrijo. Brez alpskega prebivalstva mnogi ljudje iz mest ne bi imeli možnosti, da si odpočijejo od stresnega življenja. Na žalost veliko ljudi Alpe vidi kot brezplačen rezervoar virov ali kot »zabaviščni park«. In tako pojmovanje se mora nujno spremeniti. Toda tudi ljudje v Alpah ne smemo misliti, da smo »boljši«, samo zato ker živimo zunaj velikih mest. Ključno mora biti sodelovanje.

Med dveletnim predsedovanjem je Slovenija posebno pozornost namenila prilagajanju in preprečevanju podnebnih sprememb v alpskem prostoru, dvigu prepoznavnosti Alpske konvencije in spodbujanje njenega izvajanja na lokalni in regionalni ravni ter spodbujanju regionalnega sodelovanja s poudarkom na povezavi Alpskega in Dinarskega loka. Ste zadovoljni z rezultati slovenskega predsedovanja?

Slovenija je vložila veliko truda, ne samo na področju podnebnih sprememb, ampak tudi na teritorializaciji konvencije in spodbujanju zanimanja gora v evropskem kontekstu. Vse to, še posebej pa podnebne spremembe so dolgoročni izzivi, zato je težko oblikovati končne sklepe po dveh letih predsedovanja. Seveda so slovenska prizadevanja cenjena in s tega vidika ocenjujem, da je bilo slovensko predsedstvo uspešno.

Alpe so znane tudi kot vzorčna regija s področja varstva podnebja. Kakšno je stanje izvajanja Akcijskega načrta o podnebju, sprejetega na prejšnji Alpski konferenci marca 2009 v Evianu v Franciji?

Na nekatrih področijih smo naredili pomemben napredek (npr. obnovljivi viri energije), na ostalih pa moramo vložiti še precej truda (turizem in gorsko kmetijstvo). Imamo predele, ki so Akcijski načrt vzeli zelo resno in za njegovo izvananje vlagajo trud, na drugi strani pa imamo območja, kjer se ne dogaja popolnoma nič.

Kako ocenjujete vlogo nevladnih organizacij, na primer Slovenske planinske zveze in pa seveda drugih, ki so vključeni v razne projekte Alpske konvencije?

Tudi sam sem član Planiske zveze Slovenije, tako da imam o njih samo lepe besede. Sicer pa igrajo Planinska zveza Slovenije in ostale nevladne organizacije pomembno vlogo, saj temeljijo na prostovoljnem delovanju. Prav njihova aktivna vloga je v večini primerov najbolj zaslužna za učinkovito izvajanje konvencije. Nevladne organizacije namreč delujejo na regionalni in lokalni ravni, kjer se določila pogodbe, ob stiku z lokalnim prebivalstvom, dejansko lahko uresničujejo. Vloga nevladnih organizacij je pomembna tudi z vidika njihove vloge opazovalk v strukturah Alpske konvencije, kjer skupaj s pogodbenicami oblikujejo in usmerjajo politiko našega alpskega prostora.

***

Alpska konvencija

Edini skupni »jezik« Alp je Alpska konvencija, mednarodni sporazum, ki si prizadeva za celovit trajnostni razvoj in zaščito naravnih in kulturnih vrednot alpskega območja v državah Avstrije, Francije, Italije, Kneževine Monako, Nemčije, Lihtenštajna, Slovenije, Švice in Evropske skupnosti.

Je prvi poskus velike gorske regije, ki želi svoj prihodnji razvoj usmerjati na podlagi skupne pogodbe.

Ker Alpe niso zgolj narava, temveč so prostor življenja in gospodarjenja, se snovalci sporazuma niso omejili le na eno tematiko, kot je to običajno za ostale mednarodne pogodbe. Alpsko konvencija, ki je bila leta 1991 podpisana v Salzburgu, vsebuje splošno okvirno konvencijo in vsebinsko usmerjene protokole, ki določajo kako cilje konkretno uresničevati. Do sedaj je bilo izdelanih osem protokolov za naslednja področja: hribovsko kmetijstvo, turizem, urejanje prostora in trajnostni razvoj, promet, varstvo narave in krajine, gorski gozd, varstvo tal in energija. Obstaja tudi protokol o reševanju sporov. Najprej s podpisom in nato z ratifikacijo postanejo protokoli del pravnega reda držav podpisnic. Procesa ratifikacije doslej še vedno niso zaključile vse pogodbenice.

***

Marco Onida

Marco Onida je od leta 2007 generalni sekretar Alpske konvencije, v zgodnjih devetdesetih je služboval v Evropskem parlamentu, od leta 1994 do 2006 pa je bil v Evropski komisiji pristojen za področje evropske okoljske politike. Je avtor ogromnega števila s področja evropskega okoljskega prava.

***

Alpska konferenca

Alpska konferenca je najvišji organ Alpske konvencije, ki zaseda vsaki dve leti. Predsedujoči Alpski konferenci je minister pristojen za okolje in prostor v določeni predsedujoči državi pogodbenici. Alpska konferenca sprejema politične odločitve in daje smernice za delovanje Alpske konvencije v dveletnem obdobju. Vsakokratna predsedujoča država prevzame aktivnosti iz podedovane agende in jih nadaljuje v času svojega predsedovanja, ob tem pa lahko določi svojo prioritetno vsebino in v okviru te izvaja in spodbuja dodatne aktivnosti.