Pa si sploh ni želel v Tibet!

Soustanovitelj in od leta 2000 predsednik Dobrodelnega društva Tibet (prej Društvo za podporo Tibetu) je potreboval točno tri leta, da je napisal knjigo Belo jajce na Tibetu, nekaj podobnega za odločitev, da po nasvetu njegove svetosti Dalajlame odide na Tibet, in dve leti življenja tam, da je pomagal ustanoviti šolo za sirote v Šečenu. »S seboj sem imel velik in majhen nahrbtnik, sandale in samo bele hlače, kar se je izkazalo za slabo izbiro, saj so bile kmalu vse prej kot bele.« Danes direktor podjetja Studio za humane tehnologije, čigar najljubši tibetanski šport je bilo sekanje drv, neizpolnjeno hrepenenje pa dvojina s tibetansko deklico, je ljubezen našel doma –da jo zdaj v dvoje razdaja Tibetu!

Ste predsednik Dobrodelnega društva Tibet. Zakaj, odkod zanimanje, sočutje in želja po pomoči?

S Tibetom sem se prvič srečal na potovanju v Indijo, ko sem imel devetnajst let. Leto prej sem na tekmovanju za nagrado dobil študentsko delo v ZDA in potovanje me je pritegnilo. S prijateljem sva se torej odpravila v Indijo samo zato, da bi spoznala deželo, in že zelo na začetku sva se srečala s Tibetanci. Prispela sva v Dharamsalo, kraj na severu, kjer živi tudi njegova svetost dalajlama in je skupnost Tibetancev v izgnanstvu. Dharamsala je zelo prijeten kraj s super restavracijami, podnebjem, narava je lepa, s prijateljem sva uživala v hrani, sprehodih, nato pa naju je neki Američan vprašal, kaj misliva o tem, da morajo Tibetanci živeti tam v izgnanstvu, saj so morali zapustiti svojo deželo … Takrat sem prvič pomislil ven iz svoje uživaške perspektive in zaznal tudi drugo plat zgodbe.

Kakšna je?

Tibetanci se zelo redko pritožujejo, tudi osebne stiske rešujejo v okviru družine ali sami v sebi, drugih ljudi ne želijo obremenjevati. Pa se ti zlahka zdi, da so srečni, in zelo lahko zgrešiš veliko bolečino in trpljenje, ki so ga doživeli, ko so morali zapustiti svojo deželo in se znajti brez vsega. Videl sem, kako veliko naporov posvečajo temu, da ohranjajo svojo kulturo, svoje budistične vrednote in način razmišljanja. Oboje mi je bilo zelo blizu: čutil sem, da so mi te vrednote pisane na kožo. Takrat sem vzljubil Tibet in se odločil, da ga bom spoznal bolj poglobljeno. Ko sem se vrnil v Slovenijo, sem slišal, da namerava nekaj ljudi ustanoviti Društvo za podporo Tibetu, povezali smo se in tudi sam sem bil eden od ustanovnih članov.

Pozneje ste se srečali z njegovo svetostjo dalajlamo v Ljubljani in on vas je napotil na Tibet?

Tu je bil leta 2002, naše društvo pa šest let prej, in ves ta čas je bil eden naših večjih ciljev obisk dalajlame v Sloveniji. Polagali smo temelje tega obiska in morali pokazati svojo resnost, da je prišel. Ko sem ga vprašal za nasvet, s čim naj se ukvarjam v prihodnosti, mi je med drugim zelo odločno rekel, naj v prihodnosti obiščem Tibet. Do takrat te želje nisem imel, pred očmi sme videl Tibet kot mrtvo deželo.

Njegove besede so bile očitno tako močne, da so vas odpeljale na Tibet?

Ja (nasmeh). Čez slabi dve leti sem se odpravil z namenom, da bi tam ostal tri mesece in tako, kot mi je dalajlama svetoval, prepotoval vse tri province Tibeta: začel bi na zahodu, šel na sever in spoznal še osrednji Tibet, Laso. Ravno sem končal triletno delo v Avstriji, nove stvari se še niso odprle, obveznosti nisem imel in veselo sem se odpravil na pot, veselo zato, ker sem vedel, da bom zelo hitro prišel nazaj. Toda ravno ta čas brez obveznosti doma mi je omogočil, da sem svoje pretežno turistično potovanje v Tibet spremenil v življenje z domačini v njihovem okolju.

No, dveh let življenja tam niste načrtovali, zakaj so se spremenili načrti?

V zvezku sem imel zapisan načrt potovanja in sproti črtal cilje (nasmeh), nato pa se je začetna nezainteresiranost spremenila: tja sem šel iz občutka dolžnosti, a kamor koli sem prišel, so se začela dogajati globoka srečanja z ljudmi, ta pa so spreminjala moj odnos na tej poti. Videl sem, da Tibet ni mrtva dežela, da ljudje vztrajajo in da niso obupani, da ni črnobelih stvari, da teče življenje nekje vmes.

Kako ste videli Kitajsko in Tibet? Ste tako kot dalajlama zagovornik avtonomije?

Glavno presenečenje, ki sem ga doživel na tej poti, so bili ravno Kitajci in Kitajska. Prej sem poenostavljeno mislil, da je Kitajska grozna država, ki ne spoštuje Tibeta in ga poskuša uničiti. Ko sem srečal ogromno ljudi z vseh koncev Kitajske, ki so prihajali na Tibet z velikim zanimanjem in spoštovanjem, nisem mogel več delati krivice tem ljudem, ki so Tibetancem tudi aktivno pomagali. Velikost Kitajske, milijarda in pol ljudi, ki se jih tudi bojimo, pomeni, da je med temi ljudmi tudi zelo veliko dobrih. V tem svetu ne moremo biti samo opazovalci; znanstvena spoznanja potrjujejo, da s tem, kako opazujemo, povzročamo tako dobre kot slabe vplive. Najslabše, kar lahko naredimo, je, da ne cenimo nečesa dobrega v nas samih in v drugih. Kitajska ima ogromno dobrih ljudi, z njimi lahko živimo kot prijatelji. Kar zadeva avtonomijo, mislim, da je sožitje edina možna pot prihodnosti na Kitajskem, v Tibetu in povsod po svetu –povezovanje in ne prevlada! A v politiki Kitajske do Tibeta še prevladuje moč nad prijateljstvom.

Vaše življenje na Tibetu je potekalo dokaj dobro, v vaši knjigi ni zaznati velikih pritožb nad mrazom, hrano, pomanjkanjem elektrike, kopalnic. Ker so ljudje delili z vami vse?

Vse najboljše, kar so Tibetanci imeli, so podelili z menoj, zelo gostoljubni so. Težke plati bivanja, to, da je mrzlo, visoko, da je bilo velikokrat dolgočasno in da se je bilo na začetku težko pogovarjati zaradi neznanja jezika, vse to je odtehtala človeška toplina, odprtost. Zato sem lahko ostal z njimi toliko časa.

Vas niso motile zelo enolična hrana in jakove žile, ki jih niste mogli prežvečiti?

(Smeh) Očitno nisem tako razvajen (smeh), ali pa je vse drugo, kar se je dogajalo, odtehtalo druge primanjkljaje. Na začetku potovanja sem prišel v mesto Šangrila, videl ogromne, grde betonske hotele in se zgražal nad njimi! Tri mesece kasneje, po tem ko sem jih preživel brez tušev, stranišč, elektrike, vode v pipi, telefona, kave, računalnika …, sem prišel v neko drugo mesto. Ko sem imel možnost prespati v enem takšnih hotelov, je bil to zame raj! Lahko je obsojati z našega vidika nekoga, ki si želi imeti elektriko, televizijo, in si (jim) želeti tradicijo, hiše iz blata, da bi turisti imeli občutek pristnosti.

So vam med dolgim in včasih pustim bivanjem na Tibetu tudi vaje, ki ste jih morali narediti 111.111-krat, pomagale preživeti čas? So krepile vaše telo in duha? In kako ste preganjali mraz?

Prostracije, tipična praksa tibetanskih budistov, so setavljene iz fizičnih gibov, ko telo stegnjeno položiš na tla, in iz umske vizualizacije in kontemplacije (poglobljeno razmišljanje o stvari, op. a.), je treba narediti stotisočkrat plus deset odstotkov rezerve. Že pred leti sem obljubil enemu od učiteljev, da bom vaje končal v treh letih, a sem bil len. Ko se mi je ponudila priložnost za življenje v Tibetu, je bilo idealno napolniti čas s temi vajami. Razmišljanje je bilo takšno: če bom delal prostracije ves dan, jih bom končal v dveh, dveh mesecih in pol. Pri preganjanju mraza pa mi je najbolj pomagalo sekanje drv, to sem počel pozimi vsak dan. Najprej sem moral v dolino po hlode, jih znositi v hrib, to te kar segreje, in jih nato sekati na manjše kose. Na višini 3800 metrov to ni enostavno, toda če si fizično aktiven, se telo hitreje prilagodi.

No, bili ste tudi človeško aktivni in zelo konkretni: s srcem, časom in idejami ste zelo aktivno sodelovali pri zagonu šole za sirote v Šečenu.

Po šestih mesecih na Tibetu sem srečal Gangšarja Rinpočeja, mladega meniha, ki je živel v šečenskem samostanu, in on mi je razložil, da želi ustanoviti šolo za sirote. Zamisel se mi je zdela lepa in sem mu rekel, da imam čas in da mu želim pomagati. Bil je vesel, rekel je, da lahko vzamem vse, kar potrebujem, da lahko živim pri njih, da sam odhaja na Kitajsko zbirat denar in da se bo vrnil čez dva meseca. Čakal sem ga štiri mesece, sam, v zimi, no, čas in Tibetanci so skregani! Ko se je vrnil, sva se dogovorila, da je najbolj koristno, da posnamem film o tem, kako živijo sirote in kaj želimo narediti s šolo. To je bil zahteven projekt. Bilo je pozimi, po gorah sem se vozil z motorjem, hodil peš, in sicer kakšen mesec ali še več, nato smo film predstavili na Kitajskem. Ljudi preseneti, da je osemdeset odstotkov sredstev za šolo prišlo od kitajskih posameznikov, ki so čutili naklonjenost in pomagali.

Kako ste prepričali sorodnike in skrbnike otrok, da so sirote, ki z nabiranjem črvov prinašajo precej denarja, pustili v šolo?

V tem času smo popisali enaintrideset sirot v okolici, ki naj bi šle v šolo, ko bi bila zgrajena. Realnost je takšna, da so otroci tudi delavci. Skrbijo za jake, za koze, za konje, so pa tudi zelo dobri nabiralci črvov gliv, ki imajo na Kitajskem kot naravno zdravilo zelo visoko ceno. To je težko delo. Vse dneve se je treba v gorah plaziti po tleh in pobirati repke mrtvih ličink, ki jih je gliva spremenila v naravni vitamin. Otroci so pri tem zelo dobri. En otrok lahko v dvomesečni sezoni nabere tudi za tisoč evrov črvov, ki omogoča eni družini celoletno preživetje. Družina se težko odreče denarnemu primanjkljaju.

Ampak vam je uspelo, ali ne?

Sirote nimajo družine, zato so pritiski, da naj ostanejo doma in pomagajo skrbnikom, pri sirotah manjši. Težko bi bilo ustanoviti šolo ob vladnih, toda sirote nimajo možnosti iti v vladne šole, ker so revne ali iz oddaljenih krajev, pa je bilo dovoljenje laže dobiti. Tam demokracije ni, na Tibetu je večja represija kot kjer koli na Kitajskem –veliko diplomatskih spretnosti je bilo potrebnih za dovoljenje! Za sirote je življenje še težje, ker nimajo družine, ki bi skrbela za njih. Šola je bila hitro zgrajena, leta 2006, od dvaintridesetih otrok sirot, ki smo jih takrat našli, jih je trideset odšlo v šolo!

V Tibet se pogosto vračate, ravno zdaj ste se vrnili od tam z ženo, ta je iz Hrvaške. Kar je zanimivo zato, ker ste iskali ljubezen med rdečeličnimi in okrogloličnimi Tibetankami, a vas je srce namesto v Indijo naključno pripeljalo domov.

(Nasmeh) Drugi razlog, da sem na Tibetu ostal toliko časa, je bil, da so mi Tibetanke zelo všeč, vedno sem stanoval pri družinah, ki so imele tri lepe, mlade sestre. A mi niso bile usojene (nasmeh), če bi mi bile, bi se moje življenje zasukalo drugače.

Ali ste nameravali ostati na Tibetu?

Ja. Toda nikoli nisem gospodar svojih življenjskih načrtov, življenje mi je ponudilo druge priložnosti, in ko se to zgodi, sem takoj pripravljen vreči svoj načrt v smeti. Življenje mi vedno ponudi nekaj lepega. Takoj ko sem se vrnil v Slovenijo, sem spoznal Ivono, ki me je poznala prek mojih elektronskih pisem. Hitro sva se zbližala in od takrat ostala skupaj. Deliva si tudi ljubezen do Tibeta, že večkrat sva se vrnila tja. Tudi pred kratkim: zdaj je v šoli oseminpetdeset otrok, ki so začeli obiskovati že četrti razred, nekateri so že odrasli, veliki, mladi ljudje. Zelo lepo je videti napredek izpred petih let, ko so se me bali in jokali, ko so bili umazani in niso znali nič povedati. Ko jih vidiš zdaj, so čisti in lepo oblečeni, razgledani, odprti in komunikativni. V resnici po zaslugi te šole!

Prihaja pomoč tudi iz Slovenije?

Materialne se od tod ne izplača pošiljati. Prijatelji iz Kitajske pošiljajo oblačila in šolske potrebščine. V Sloveniji imamo v okviru Dobrodelnega društva Tibet akcijo Moja šola, s katero okoli sto posameznikov, šol in podjetij redno pomaga šoli v Šečenu. Budizem uči, da trpljenje ni prirojeno, da si vsi enako želimo sreče in imamo pravico do nje in da ima vsaka oseba neomejen potencial. Vsakdo lahko to preveri z lastno izkušnjo!