Socialni kapital osmišlja klasičnega

Poleti je ljubljanski župan Zoran Janković ob odprtju Kristalne palače izjemno zadovoljen izjavil, da je to eno izmed znamenj boljših časov. Danes, žal, vemo, da še ni tako, a BTC City kljub svarilom pred novo krizo lepo raste. Ne evforično, stabilno.

Stavba, ki je postala Kristalna palača, je bila zasnovana in načrtovana že pred desetimi leti. V mislih in tudi že na papirju smo jo imeli že leta 2001, ko smo končali nebotičnik, v katerem se danes pogovarjava in v katerem je sedež uprave BTC. Jasno je bilo, da je najprej treba napolniti ta nebotičnik, saj smo želeli, da večina naših partnerjev razume, da smo na obrobju mesta in tudi komu je namenjena. Večina je pred desetimi leti še namreč razmišljala, da je bolj smotrno biti v središču mesta in da kdo in zakaj bi poslovne prostore selil na obrobje. A hkrati je bilo jasno, da smernice razvoja v svetovnih metropolah narekujejo selitev poslovnih prostorov na obrobje, saj jim v središčih gneča ob prometnih konicah in infrastruktura ne omogočata enake kakovosti poslovnega bivanja.

Zdelo se nam je logično, da sledimo tem smernicam, in zelo kmalu se je izkazalo, da smo imeli prav. Ideja o gradnji Kristalne palače je zorela do leta 2007, ko smo bili tudi pripravljeni na sestanek z županom Jankovićem in podžupanom Janezom Koželjom za urbanizem in promet. Profesor Koželj je po pregledu načrtov dal končno soglasje za projekt in na podlagi njegovega soglasja smo začeli Kristalno palačo graditi konec leta 2008 in v začetku leta 2009, čeprav smo se zavedali, da Slovenija in Evropska skupnost vstopata v neke nove čase, nihče ni prav dobro vedel, kakšne. Vseeno smo imeli dovolj poguma, da smo se lotili gradnje, ki je zares kolosalna, saj je v njej za 47.000 kvadratnih metrov poslovnih površin. Ob takih razsežnostih gradnje smo se seveda spraševali, kako napolniti toliko poslovnih površin, kakšne programe ponuditi, da bi bili vsebinsko bolj bogati kakor vse, kar smo doslej počeli. Načrtovali torej nismo gradnje klasične poslovne stolpnice, v kateri bi bile pisarne in v pritličju bar ali restavracija. Kristalna palača je zgrajena večnamensko in to je njena velika konkurenčna prednost. Palača je arhitekturno zelo sodobno zasnovana, z izbranimi materiali, sončno elektrarno in vgrajenim vodnim bazenom za zbiranje deževnice, s katero naprej hladimo vodne stolpe. Je ekološko optimizirana.

Grajena je torej po najzahtevnejših svetovnih standardih. Kljub skoraj brezmejnim možnostim ponudbe Kristalno palačo polnimo postopno, saj so časi zahtevni. Vseeno načrtujemo, da bo do jeseni 2012 popolnoma zasedena, in to predvsem s predstavništvi tujih korporacij, ki imajo v Ljubljani sedež za Slovenijo ali tudi druge republike bivše Jugoslavije. S tem postajamo najmočnejše slovensko mednarodno poslovno središče. Tako je vsem našim poslovnim partnerjem omogočeno lažje komuniciranje in ustvarjanje dodane vrednosti. V navednicah lahko rečem, da smo krizo zelo dobro izkoristili, kajti v težkih in negotovih časih je pomembno, kdo si upa delati in ne zgolj čakati na lepše čase, saj ti sami od sebe gotovo ne bodo prišli. In če bi vrhunski menedžerji sklenili, da ne bomo delali nič in bomo čakali na boljše čase, bi vsi zdrsnili še v globljo recesijo. Jasno je tudi, da je v tako zahtevnih časih treba iskati projekte, ki so zasnovani razmeroma trajnostno in so ekološko in finančno vzdržni. Pri finančni vzdržnosti bi rad poudaril velik pomen lastnih sredstev, če pa jih ni na voljo, je v projekte pametno povabiti domače ali tuje poslovne partnerje, ki lahko vstopajo s svojimi lastniškimi deleži.

To je edini koncept, na katerem lahko gradimo dolgoročno zdravo in vzdržno gospodarstvo. Mislim tudi, da je treba v krizi izpostaviti dobre projekte. Tega ne govorim zato, da bi povzdigoval naše podjetje, ampak zato, da bi bilo med ljudmi več poguma in tudi primerov, da se da tudi v krizi delati in to dobro delati. Kajti tudi menedžerji potrebujejo spodbude, ne sme jih biti strah sprejemanja odločitev in iskanja dobrih projektov. Če nas bosta vodila strah in apatija, bomo uničili menedžerski ceh, in če se bo to zgodilo, potem se slovenskemu gospodarstvu ne piše dobro. Mislim, da uničenje ni potrebno in da je treba ljudem kazati dobre zglede, iskati dobre poslovne prakse, in na teh osnovah lahko tudi v krizi dostojanstveno preživi vsa družba. To bi moralo biti sporočilo vsem odgovornim za blaginjo in razvoj v Republiki Sloveniji, in pri tem ne mislim zgolj na politike, kajti brez dobrih menedžerjev nam še tako kakovostni politiki ne morejo pomagati.

Naloga vrhunskega politika je torej ...

... postaviti ugodne in spodbudne razmere za poslovanje. Vse drugo mora opraviti kakovostni slovenski in tuji menedžment, ki bi se vključeval v projekte v Republiki Sloveniji. Vrhunske ljudi je seveda treba privabiti s pravimi signali, ustvariti torej odprto družbo, ki si želi širokega mednarodnega sodelovanja. Namesto da bi se odprli, se strašljivo veliko ukvarjamo s seboj, in tudi krizo, skozi katero se prebijamo, smo si povzročili sami. Zadnjih nekaj let smo se kljub vstopu v Evropsko unijo zaprli vase. Meje so padle, Slovenci smo se zaprli vase in analiziramo sami sebe, kot bi vsi živeli v veliki psihiatrični kliniki in ne vidimo izhoda in kar iščemo in iščemo nove zdravnike, ki bi nas nekako usposobili za novo razumevanje in medsebojno sodelovanje.

V zraku, med ljudmi, se v resnici čuti prehod v neko novo dojemanje sveta. Osebno sem ob tem procesu izjemno optimističen, saj sem mnenja, da bo prinesel več sodelovanja in manj egoistične tekmovalnosti. Omenili ste, da ste pri gradnji Kristalne palače vgradili sončno elektrarno, bazene za zbiranje deževnice, skratka, grajena je ekološko ozaveščeno. Zanima me, kako ljudem razložiti, da je investicija v okolju prijazno in vzdržno na prvi pogled sicer zares dražja od doslej standardne, a se kmalu izkaže za cenejšo in tudi veliko bolj donosno. Za podjetje, zaposlene in okolje.

Mi smo že lani dobili nagrado za okolju najbolj prijazno družbo v Sloveniji. V našem podjetju se že deset let in več ukvarjamo z odnosom do okolja, z ekologijo, in to ne z besedami, ampak z dejanji. Zato smo tudi Kristalno palačo zgradili, da ne bi zgolj stala, ampak tudi služila ljudem in okolju petdeset ali celo sto let. Zato niti nismo pričakovali, da bi se nam investicija vrnila v nekaj letih in bi potem nekaj let črpali zgolj čisti dobiček. Takih časov nikoli več ne bo, saj so jih v nekem obdobju imeli zgolj nekateri monopolisti, ki so investicije hitro vračali z nadpovprečno visokimi donosi, pri poslovnih prostorih so to torej najemnine. V obdobju hiperprodukcije je to nemogoče. Kristalna palača je postavljena, da bi služila okolju –razen če bi jo zrušil potres doslej še neznanih razsežnosti –petdeset ali sto let in bi bila javna dobrina, postavljena iz najboljših ekoloških materialov ter poganjana s sistemom varčne porabe energije. Začetna naložba je seveda bila visoka, a gledano dolgoročno, recimo naslednjih dvajset ali petindvajset let, in ob normalnih donosih se bo tudi ekonomsko povrnila. Lahko bi seveda šli še v eno klasično poslovno stavbo z razmeroma poceni gradbenimi materiali, z zastarelo tehnologijo, ki bi bila ekološko sporna, in čez pet let bi vsa Ljubljana ugotavljala, da stoji zgolj še ena stavba, neprimerna za prostor, v katerega je bila umeščena. Kaj bi s tem storili?

Škodo prostoru kot javni dobrini, ki je last vseh nas. Manj je namreč pomembno, kdo je lastnik zemljišča, čeprav se mi s tem tako radi ukvarjamo. V resnici je prostor javna dobrina in tudi vsak, ki gradi hišo, je dolžan to stori korektno, z okolju prijaznimi materiali in primerno pobarvanimi fasadami in urejenim okoljem, saj ima le tako vsak mimoidoči lep pogled. Slovenci se s kulturo okolja skoraj ne ukvarjamo, saj smo preveč nestrpni drug do drugega in ljubosumno čuvamo slabe navade, odbrih praks pa ne povzemamo zaradi ujetosti v stare okvire. Kot da nas kriza ne bi streznila in še kar nočemo dojeti, da je treba stvari umiriti in čim bolj dolgoročno zastaviti. Zaradi dolgoročnega razmišljanja nas je gradnja Kristalne palače stala petnajst odstotkov več, kot če bi vse racionalizirali, a postavljali smo jo za ljudi, za širši prostor. Res je, ves dan sem poslovnež, a ni moja naloga, da se ukvarjam samo s poslom, da razumem samo posel in v imenu dobička delam celo škodo okolju in širši družbi ali celo širši skupnosti, četudi bi bilo na papirju vse legalno. V primeru takega razmišljanja in početja ne bi bil sprejemljiv za ljudi in bi me prav gotovo najprej izločila okolica in to bila večja osebna sramota in kazen od same sodbe na sodišču. Vsak zase mora vedeti, ali je sprejemljiv za življenje v neki soseski, v neki državi, da lahko po njej hodi pokončno in se počuti dobro ter ima veliko prijateljev. Za človeka, ki tako razmišlja, so stvari mnogo lažje, saj razume sebe, soljudi, neposredno in mednarodno okolje in se lahko s stvarmi ukvarja poglobljeno ter pride do želenih rezultatov.

Ima BTC razsežnosti, a katerih se ravno pogovarjava?

Kot predsednik uprave lahko zastavljene cilje uresničujem zgolj v okviru kolektiva, z drugimi kolegi, z vsemi zaposlenimi. Zaposleni so največji kapital podjetja, zaposleni so socialni kapital in šele socialni kapital osmišlja klasični kapital, ki je v osnovi mrtev kapital. Kapital mora biti v funkciji človeka, saj le tako lahko pripelje do dobička, ki ga morajo podjetja dosegati za razvojne trajnostne komponente in ne zgolj zaradi dobička kot dobička. Nekateri smo to že dokazali.

Zemljišče, na katerem danes stoji BTC City in tudi Kristalna palača kot nadgradnja vseh dosedanjih stavb in programov, je bilo še pred dobrima dvema desetletjema degradirano, neprikupen kos zemlje niti ne tako daleč od središča Ljubljane. Danes je polno življenja. V podjetju ste že dvaintrideset let, kaj je bilo mogoče potegniti iz dediščine predhodnikov naprej, v novo državo in tudi v novo družbeno ureditev?

Mislim, da lahko zares rečem, da je BTC zgodba o uspehu ekonomske in družbene tranzicije. Naj pojasnim: leta 1990 smo se vsi v podjetju ukvarjali s skladiščnimi in transportnimi operacijami, ničesar drugega nismo poznali. Skozi tranzicijo smo šli vsi zaposleni, čeprav bi diplomanti in profesorji s Harvarda gotovo nekoč trdili, da je treba zamenjati čisto vse. Vsem oprati glave ali pripeljati povsem nove ljudi in začeti povsem novo dejavnost. Mi smo z istimi ljudmi, z istim kolektivom šli v ekonomski in širši podjetniški družbeni razcvet. Med zaposlenimi so bili ljudje iz Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Srbije, večinoma so bili skladiščni delavci. Nihče ni bil odpuščen. Skupaj smo šli skozi tranzicijo in programsko in poslovno prenovo podjetja. Dokazali smo, da se v slovenskih podjetjih lahko hitro prilagajamo in tudi hitro začnemo drugače razmišljati ter se izpopolnjevati. Jasno, s starimi znanji ne bi bilo napredka. Razumeli smo, da nove razmere zahtevajo nove pristope, nova znanja in tudi vključevanje strokovnjakov, ki jih morda v podjetju nismo imeli. Morda je manj znano, da smo posodobili tudi našo logistiko, da so njene zmogljivosti stoodstotno zasedene in da prinaša tretjino prihodka podjetja. Vse tuje korporacije namreč vedo, da imamo najboljši logistični servis, in zato želijo poslovati z nami. Vse, kar počnemo v BTC-ju, so skupne zgodbe zaposlenih, ki se med seboj čutijo in si prizadevajo za skupni cilj. BTC smo tudi v časih družbene lastnine razumeli kot naše podjetje, v naši zavesti je bila lastnina podjetja v kolektivni lasti. To zavest o »našem podjetju « smo odnesli tudi v novo državo in novo družbeno ureditev, odločili smo se iz podjetja nekaj narediti in smo se zato tudi lotili projekta lastninjenja skupaj z zaposlenimi in tudi v prevzem podjetja je potekal skupaj z zaposlenimi, saj smo skupaj z upokojenci večinski lastniki družbe. A v zadnjem času smo trčili ob ovire.

O čem govorite?

Zaposlujemo ogromno mladih ljudi, a jih zaradi neprimerne zakonodaje ne moremo vključevati v podjetje kot novih solastnikov. To je problem po vsej Sloveniji. Če namreč zaposleni ne čutijo podjetja, če z njim ne živijo in delajo ter se zgolj borijo in bojijo za plačo, potem podjetja praviloma zaidejo v težave. Le zaposleni, ki so vključeni v lastništvo podjetja, razumejo tudi poslanstvo in bistvo podjetja in ne zgolj delovnih nalog. Razumevanje zgolj delovnih nalog je premalo. Strah me je, da bomo na sedanjih temeljih postali nazadnjaška družba. Ni dovolj, da imamo Slovenijo in da govorimo, da je lepa, ob tem pa imamo vse več negotovih in zbeganih ljudi. Če bo šlo tako naprej, nas bodo doslej manj uspešne države prehitevale po desni in po levi. Da se to ne bi zgodilo, bomo morali nekatere procese zelo hitro spremeniti in pokazati, kdo smo, kaj znamo in zmoremo.

Na nemškem kanalu RTL včasih spremljam oddajo o predsednikih uprav podjetij, ki spremenijo zunanjo podobo, se pomešajo med zaposlene in merijo utrip v podjetju. O sebi, o pripadnosti, o zanosu in zagonu med zaposlenimi. Ste že kdaj poskusili kaj podobnega?

Sem eden redkih vrhunskih menedžerjev, ki se je dal anonimno oceniti med zaposlenimi. Zunanji ocenjevalci so zaposlene spraševali najrazličnejše stvari, o odnosu do zaposlenih, o plačah. Devetdeset odstotkov zaposlenih je ocenilo, da sem zelo korekten, in tako mora tudi biti, kajti če se ljudje med seboj ne čutimo, če ne dihamo skupaj, če so zgodbe samo plače, potem zgodba nekje pade. V BTC-ju smo obdržali tudi družbeni standard, še vedno imamo počitniške prikolice, tretjina zaposlenih v njih vsako leto deset dni letuje za sto dvajset evrov najemnine. To bi potrebovala vsa podjetja, saj morajo zaposleni biti zadovoljni ljudje, ne pa posamezniki, ki ob prihodu in izhodu uporabljajo kartico ter se panično držijo predpisanega reda. To niso zdrave razmere, ki bi omogočale celostni razvoj zaposlenega človeka.

Skozi daljše časovno obdobje ste v BTC Cityju dodajali vsebine. Je bilo to po zamišljenem vrstnem redu ali ste se preprosto odzvali na zahteve časa in družbe?

V Evropi je projektov, kot je naš, deset, ne več. Gre za procese kompleksnega razmišljanja, od urbanističnih načrtov do sestavljanja mestnih zgodb. Leta 1995 sem bil z ekipo v Južni Afriki, v Johannesburgu, kjer je že stal sodobni poslovni center v četrti Sandton. Tam smo dobili občutek, da bi v tej smeri morali iti tudi v BTC-ju. Konec leta 1997 smo projekt že uradno zastavili, saj smo že bili tudi uradno najmočnejše nakupovalno središče v Sloveniji. Če bi se še naprej širili zgolj skozi trgovinsko dejavnost, danes ne bi obstajali več. Danes se namreč pregreva tudi slovenska trgovina in obstaja realna nevarnost, da se zruši, kot se je gradbeništvo. Dodajajo se nove in nove trgovine, a zelo malo novih programov, nimamo pa na primer Ikee, ki bi jo morali imeti, a lastniki zemljišč postavljajo nerazumljive cene. Tako slovenski denar ostaja v Ikeinih trgovinah v Avstriji in Italiji in mislim, da bo kmalu tudi na Hrvaškem. Nam so leta 1993 očitali, da smo pripeljali Spar, in hvala bogu, da smo ga, saj se je streznil Mercator ter postal bolj konkurenčen in so Slovenci začeli kupovati doma in nič več v Trstu in Celovcu, saj če bi se trend nakupovanja v tujini nadaljeval, bi se slovensko gospodarstvo sesulo. Vsak narod se mora oskrbovati predvsem doma in tudi davke plačevati doma, če želi imeti gospodarstvo, ki lahko vzdržuje socialno državo.

Koliko je podobnega razumevanja med mlajšimi menedžerji?

Nekateri so bili tudi zavedeni, saj so jih po formulah učili, da se bo ves čas odlično živelo. Problem mnogih mlajših menedžerjev je razumevanje širšega poslanstva poklica. Rezultat ni vse, to prepričanje je stvar preteklosti. Dober menedžer podjetje vodi tako, da diha z zaposlenimi in okoljem, da deluje celovito, saj le tako lahko osrečuje. Dober menedžer mora biti vsestranska osebnost. Danes klasični menedžer lahko dela le še tam, kjer se kaj »štanca« v milijonskih nakladah.

V predvolilni kampanji so vsi kandidati govorili o zagonu gospodarstva. Kakšen način delovanja potrebujejo slovenska podjetja, da se bo gospodarstvo izvleklo iz krize, saj socialni kapital je, o tem ni nobenega dvoma?

Slovenija je razmeroma majhna in kot taka se lahko hitro mobilizira ter spet postane učinkovita. Pomembna bo hitra odzivnost in sodobna organizacija, da bodo podjetja in velike projekte vodili ljudje, ki znajo sodelovati, ki znajo hitro razmišljati in se tudi na podlagi argumentov pogumno in hitro odločati. V takih ekipah morajo biti tudi ljudje, ki bodo znali oceniti, kje dobiti kakovostne finančne vire. Postaviti moramo torej jasno strategijo, katere cilje bomo kot država in gospodarstvo zasledovali z namenom vključevanja čimveč perspektivnih in mednarodno uveljavljenih domačih podjetij. In od te strategije nas ne sme odvrniti zgolj menjava političnih opcij, tega ne počne nobena resna država. Tudi zakonodaja je preveč zapletena in število zakonov, napisanih v komaj razumljivi latovščini, še kar naprej narašča. To podjetja hromi, najemati morajo pravne strokovnjake z različnih področij, da se podjetje ne ujame v nerazumljive zanke.

Svet je obseden z rastjo ... vsega.

To je tudi največja napaka v razumevanju sveta. Veliko rast lahko dosegajo le super inovativna podjetja in še to zgolj v zelo zgodnjih obdobjih razvoja. V kasnejših obdobjih razvoja podjetja, recimo jim zrela obdobja, visoka rast večinoma pomeni odpuščanje zaposlenih in neodgovoren odnos do družbenega in naravnega okolja. In to ni početje odgovornega podjetja in odgovorne uprave.