Tek je odličen za hujšanje – ega

V 70. letih je bil večkratni slovenski rekorder in jugoslovanski prvak v teku na 400 m z ovirami. Knjigo 30 tisoč korakov je napisal že kot trener kot pripomoček za vadbo v atletskem klubu Novo mesto. Ko je štel 45 let, so ga navdušili za tekaške smuči in ugotovil je, da gre za, kakor rad pravi, sijajen šport. Tekmoval je na pokljuških maratonih v teku na 20 km in v svoji kategoriji dvakrat zmagal, pretekel je tudi 40-kilometrski maraton.

Zakaj tek na smučeh?

Zato ker je to edini šport poleg veslanja, pri katerem človek, če se izrazim metaforično, hodi po štirih in zaposluje vse mišice. Pri tekaških smučeh je človek najhitrejši, ko se odriva z rokami.

Glede na to, da vas zanima filozofija, boste morda vedeli, kako da smo se v zadnjem desetletju iz naroda hodcev spremenili v narod tekačev?

Mislim, da so se ljudje naveličali samouresničevanja z dolgimi avtomobili in obiskovanjem nakupovalnih središč. Maraton je namreč hudo adrenalinski šport, če pomislimo, kaj vse morajo ljudje narediti, da ga pretečejo. Za ta podvig se ne morete dogovoriti večer prej, ampak morate načrtovati, izdelati strategijo vadbe. Samo razmišljanje o maratonu ni dovolj, treba je iti ven in teči. Danes se ljudje radi lotijo stvari, na katere so lahko potem ponosni, in maraton je takšna priložnost, še posebno ker je poceni, je vsem na voljo. Prav gotovo je eno najbolj demokratičnih gibanj: na maratonih tečejo skupaj z ramo ob rami tako tisti, ki dosežejo rekord proge, kot tudi oni, ki pritečejo tri ure za prvim.

O čem vi govorite, kadar govorite o teku?

Pri meni gre za to, da telo super deluje, da vse tiktaka brez napake, to se mi je vedno zdelo bistveno. Sicer pa menim, da gre pri maratonskem gibanju za nekakšen ritual. Ti množični maratoni, to posnemanje drug drugega, to je močno socialno lepilo. Monotono gibanje, ponavljanje gibov, vse to ljudi povezuje.

Kaj bi svetovali tistim, ki se pripravljajo na maratone. Naj že med vsakdanjo vadbo svojo psiho usmerijo na maraton, saj bodo nedvomno imeli tudi psihične probleme?

Tekači se pripravljajo na največ dva maratona na leto. Izkušeni trenerji vedo, da je v vsakem tekaču »skrit« samo kak ducat dobrih maratonov, celo manj; zato tekač, ki je bil rekorder pri 25 letih, nikoli ni veteranski rekorder pri 40; tisti, ki je rekorder v starostni skupini 60 do 65 let, je najverjetneje nekdo, ki je začel trenirati pri 45 ali 50 letih starosti. Maraton zelo oprijemljivo opozarja na končnost. Beremo o ljudeh, ki poskušajo maraton preteči čim pogosteje, menda je nekje nekdo, ki ga preteče vsak dan. Vrhunski maratonci se z dnevno količino teka (v dveh ali treh enotah treninga) res že približujejo tej razdalji, saj na teden v določenih ciklusih treninga pretečejo že precej čez 200 kilometrov, ampak danes poskušajo celo rekreativni tekači dosegati bizarne rekorde, kot je en maraton na dan. Naj ob tem spomnim, da je simbolno sporočilo legende o prvem maratoncu pravzaprav to, da se maraton teče enkrat v življenju – Fidipides je na cilju izdihnil.

Gre torej, če se izrazim, klišejsko, bolj za pot kakor cilj?

Tako je, tudi pri maratonu ne gre toliko za prihod, ampak za prihajanje. Čeprav se na vrhunski ravni pogovarjamo o rekordih in rezultatih, to, kar daje vzdržljivostni tek (ne samo maratonska razdalja), ni produkt, ampak odnos. Tako kot zdravje ni produkt, ampak odnos. Olimpijskemu geslu Hitreje, višje, močneje bi, glede na današnje doživljanje maratonskega in vzdržljivostnega teka, lahko dodali še »globlje« v smislu, da je maraton orodje, s katerim pobrskamo po svojem condition humaine še drugače, skozi gibanje.

Telesna in psihična priprava za športe, ki zahtevajo trajno visoko porabo energije, sicer stopata z roko v roki v sinergiji ... za maraton se psihično ni moč pripravljati na kavču, nato pa iti ven, na cesto in tam opraviti še fizični del. Ta priprava gre psihično in fizično skupaj. Duh in telo morata biti v sozvočju.

Kako to doseči?

Človek mora med treningom vsakega toliko časa potrkati na tisti rob, kjer postane težko. Ves trening je adaptacija, ko se prilagodiš na eno raven, greš lahko na višjo. Tudi z avtogenim treningom se da nekaj narediti. Toda vse to je treba tudi okušati na treningu. Popularno je govoriti o bolečini in njenem premagovanju, a to ne gre brez tega, da je človek na cesti, stezi; samo s psiho ni mogoče doseči tega, kar se doseže s tekom.

Vseeno, kakšna bi bila lahko psihična naravnava?

Mentalne predstave so lahko zelo uporabne, ko gre za pot, ki ji sledimo, ali okoljski vidik, ki se s časom spreminja. Lance Armstrong si je tako pogosto predstavljal potek dirke po vsej trasi etape. Natisnil si je fotografije in jih razobesil po hiši ter namestil na ohranjevalnik zaslona. Tako se je potapljal v tekmovalno okolje in se v mislih odzival na spremembe v njem (vzponi, spusti, ravni deli, zavoji ...). To bi lahko bil del psihične priprave, ampak res samo del.

Premagovanje bolečine je med vadbo najbrž tudi dvorezen meč, saj lahko trmasto preziraš signale telesa, da nečesa ne počneš prav?

Ne drži vedno, da je za uspešnost pogoj samo dovolj močna želja. Močna želja/volja je lahko tudi uničevalka. Prepričanje, da je s stremljenjem in hotenjem moč doseči zares vse, je zmotno; to, da ni meja, je odmev brezskrbnega optimizma, ki postane brezobziren (kaj pa je npr. sedanja finačna, gospodarska in moralna kriza drugega kakor posledica brezobzirnega optimizma?). Maraton je zdravilo za brezskrbni optimizem. V življenju so pomembne tudi stvari, ki se ne odzivajo na voljo ... recimo spanec, ki je življenjsko pomemben, z voljo tudi ne moremo postati modri, skromni ali zaljubljeni. Del psihične priprave na dolg tek je pripravljenost, da sprejmemo, kar nas na poti doleti, odprtost za dobro in slabo. Premagovanje bolečine, ko to ni več pametno, je seveda – nespametno. Da bi tekel maraton, se moraš nekaj let pripravljati.

Kako torej začeti?

Mislim, da ne s prevelikimi željami in pričakovanji. Nižja pričakovanja so recept za srečno življenje. Maraton je vzgojna disciplina, pomaga, da človekov ego hujša. Maratonci imajo velikokrat solze sreče, počutijo se majhne pred to veliko nalogo. Ko je zmorejo, so samozavestnejši. In to je zdrava samozavest, saj se krepi z dejanji, na katera je človek ponosen. Maraton je odlična šola tanjšanja ega – v takih okoliščinah cvetijo reči, ki so podlaga sreče: tekač se odpre za odnos z nečim, kar je veliko večje od njega, česar preprosto ne more spraviti pod streho, spozna, kako je vse povezano z vsem. John Muir je rekel: Ko poskušamo pobrati posamezno stvar, ugotovimo, da je zataknjena ob vse drugo v vesolju ...

Kakšen naj bo tehnično dober tek?

Biomehanično gledano je idealen model teka takšen, da noga pristaja pod projekcijo težišča, ne pred njo, ker je v tem primeru to zaviranje, tek se začne šele, ko je noga za težičem, ko potiskamo. Nekateri tečejo s predolgim korakom. To se da popraviti, vendar pa nekateri ljudje preprosti niso zgrajeni za tek, narava jih je naredila za druge naloge. Gledano genetsko, lahko pridemo le do neke točke, naprej pa ne. Že naši sklepi so različno oblikovani. Za tek je bolje, da niso premehki, da se lahko učinkovito odrivamo, ker to pomaga kemičnim procesom.

V zadnjem času veliko govorijo o bosonogem teku. Ga podpirate?

Prvi je bos pretekel maraton Abele Bikiba leta 1960 v Rimu in zmagal, toda že na naslednjih olimpijskih igrah je zmagal obut. Mi ne moremo biti kot Kenijci ali Etiopijci. Oni so bosi kot otroci in stopalo, ki ga razvijejo do 18. leta, je drugačno kakor naše. Če nekdo šele pri 18 letih začne hoditi bos, mu to ne bo pomagalo. Bosonogi tek je predvsem odgovor na poškodbe, ki so tudi posledica tega, da se vse več ljudi ukvarja s tekom. Svoj del krivde imajo seveda tudi tekaške copate, ker so narejene tako, da je peta višja od prstov, zaradi česar je tetiva bolj razbremenjena. Takšne copate so povabilo ljudem, da nogo postavljajo na peto, medtem ko je naravno, kar so ugotovili pred časom, da tečemo po sprednjem delu stopala. Izdelovalci copat so izdelali t. i. fingers (prsti, op. p.) copate. Mislim, da bi bilo že dovolj, da so stopala copat ravna. Bosonogi tek je gotovo pravilen, a kaj ko ni več veliko površin, na katerih bi človek lahko tekel bos. Jaz ga vidim bolj kot dodatek za trening drobnih mišice stopal.

Boste še tekli?

Tek je neke vrste življenje. Pokojni profesor Drago Ulaga je nekoč dejal, da mu je žal, da ni mogel teči dlje v starost. Verjetno je mogoče teči skoraj do konca življenja. Dolgoletni urednik športne revije Peak Performance Silvester Stein, zdaj je star 90 let, še vedno sprintira pri veteranih. Tek je na neki način tudi duhovna disciplina in pritegne veliko ljudi, ki so razmišljujoči.

Tudi rekreativci so vse bolj podvrženi rezultatom. Kako se pravzaprav lotiti teka, da je tekaču v veselje in užitek, ne pa napor, ki ga mora s stisnjenimi zobmi oddelati?

Morda se je dobro zavedati, da so vse vredne stvari stranski produkt nečesa drugega. Ljudje denimo tečejo, da bi shujšali, a nato presenečeni ugotovijo, da se naučijo drugače, globlje pogledati vase; ali pa tečejo, da bi sprostili napetost, in si okrepijo srce ter izboljšajo prožnost ožilja. Dr. Rugelj mi je nekoč dejal, da bi morali ljudje dosegati rekorde v osamljenosti. Človeku ni treba, ko je sam s seboj, skrbeti za primerjanje rezultatov z drugimi. Ko so me snubili k nastopom v veteranski atletiki, sem jim povedal, da sem se v tem športu že nagaral.