Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Brane Maselj

Biciklizem

Da imajo psi pri kolesarjih radi predvsem to, da jih preganjajo, je že dolgo znano. Ni večjega veselja za cucka, kot če se zakadi v kolesarja in po možnosti povzroči najmanj to, da ta od strahu izgubi ravnotežje. Tudi takšen padec, ko kolesar pade sam in poškoduje le sebe, šteje po pravilih cestnih predpisov za prometno nesrečo. To sicer ne spremeni dejstva, da so vozniki koles v več kot polovici primerov povzročitelji, ko gre za pravo prometno nesrečo.

Policisti zatrjujejo, da kolesarji najpogosteje povzročijo prometne nesreče, tako da vozijo preblizu roba vozišča ali celo po nasprotni polovici. Hkrati ugotavljajo, da so kolesarji tudi žrtve največkrat prehitrih ali vinjenih voznikov. Ob teh trditvah se lahko povsem nedolžno vprašamo, kaj neki sili kolesarja v to, da se bo peljal preblizu roba vozišča ali celo po nasprotni polovici, saj vendar ve, da tako tvega glavo. Še bolj nevarni kakor psi so za kolesarja namreč avtomobilisti. Enega od odgovorov podajajo policisti, ko ugotavljajo, da kolesarje pri vožnji pogosto ovirajo tudi nepravilno parkirana vozila.

No, če bi šlo samo za nepravilno parkiranje, težav pravzaprav ne bi bilo, saj znajo policisti in redarji poskrbeti za odstranitev nepravilno parkiranih vozil. Toda ovir na kolesarskih stezah je več, toliko kot na kakšnem rekreativnem oviratlonu, o čemer smo pri Poletu tudi večkrat pisali, različne kolesarske iniciative pa tudi nenehno posodabljajo svoje zbirke podatkov o ovirah in neustreznih kolesarskih poteh, ki pogosto kar nenadoma poniknejo v nič sredi belega dne. To, da se kolesarska steza konča v kakšnem grmu ali na fasadi hiše, je namreč le eno znamenje splošnega (ne)razumevanja vloge kolesarjenja kot enega izmed načinov funkcioniranja javnosti oziroma v javnem prostoru. Kolesar je namreč v urbanizmu še vedno obravnavan tako, da se mora podrejati avtomobilistom in si vse prevečkrat deliti prostor s pešci, ki jim ta oblika sobivanja seveda tudi ni posebno ljuba. Pogosto je slišati pritožbe in predloge, da bi kolesarje izgnali s površin, kakršne so recimo cone za pešce, pri tem pa se pozablja, da bi bilo v teh conah morda dovolj prostora za oboje, če jih ne bi pravzaprav zasedel nekdo tretji. To je ponavadi kar mestna oblast, ki te cone trži kot gostilniške vrtove ali kraje za prireditve.

Znamenita nabrežja v središču Stare Ljubljane in njim bližnje ulice, denimo, so tako rekoč do zadnjega metra tlaka oddani za – seveda astronomske – najemnine gostincem, kolesarjem pa ostanejo le centimetri za slalomiranje med gostilniškimi mizami, ki stojijo natanko na mestu, do katerega bi morali imeti vsi, kolesarji, pešci in gostje lokalov, načeloma enako pravico. Če mestne oblasti seveda ne bi – menda v imenu naših interesov – te pravice prodale zasebnikom. Prednost v prometu na peščevih površinah tako dobijo predvsem udeleženci komercializacije javnega prostora. Tega si je pač treba deliti, to je seveda jasno, toda od njega mora največ imeti javnost, ne pa le komercialni interesi, pišemo po ljubljanskem posvetu, kako narediti mesta prijazna za kolesarje.

Razlogov za takšne želje je seveda dovolj. Kolo se v urbanih okoljih pač pokaže za najbolj racionalno izbiro prevoznega sredstva, ker je mnogo hitrejše od pešačenja ali cijazenja v avtomobilskih kolonah in ker z energijo, kolikor je da liter goriva, lahko na kolesu prevozimo več sto kilometrov. Navsezadnje, kolesarjenje je tudi ena najbolj zdravih oblik gibanja. Statistika je izračunala, da bi stopnja srčnih obolenj med prebivalstvom padla skoraj za desetino, če bi vse krajše poti, ki jih opravimo z avtomobilom, prekolesarili.

Kolesarske ovire torej niso le nepravilno parkirani avtomobili ali dostavni kombiji, ampak predvsem kolesarska politika, ki kolesarje še vedno nekako odganja kot kakšen pes čuvaj na obrobje javnega interesa. Kolesarska politika je pač odsev duhovnega stanja in razmer v naši nacionalni politiki. Za slednjo je še vedno pripraven izraz biciklizem, s katerim so v prejšnjem režimu označevali oportunistično upravljanje. Zanj je bila značilna drža biciklista: navzgor upogiba hrbet, navzdol pa tlači. Politika upravljanja z javnim prostorom in javnim interesom se upogiba pod močnimi interesnimi skupinami – in se skoraj vedno izkaže tudi kot njihova žrtev.

Vsa mnenja avtorja