Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Main menu

Kolumna

Primož Kališnik Primož Kališnik

Franja? Samo razumeti je treba

Le še tri tedne nas loči od za posebnega dne za slovenske ljubitelje cestnega kolesarstva , od legendarne Franje. Sveti gral  tistih, ki na tak ali drugačen način sodelujejo v kolesarski rekreaciji, je na vrsti že 36., zadnja leta se imenuje Maraton Franja BTC City.

Maraton Franja BTC City je eden izmed najbolje pripravljenih v Evropi, tako glede organizacije na sploh kot – kar je najbolj pomembno – vsega tistega, kar lahko za varnost storijo organizatorji. Kar 1800 v pripravo prireditve vpetih je impozantna številka, ki na koncu zasveti predvsem v tem, da je vožnja na Franji, kar se morebitnih presenečenj tiče, zares varna. Tako zatesnjenih križišč i in stranskih cest, ki se stekajo na trase Franje, po svetu ni dosti. Franja je za slovenske razmere ne   velika, temveč  gromozanska  prireditev glede zagotavljanja varnosti udeležencev. Vendar je v Evropi verjetno 20  kolesarskih prireditev, kjer je nastopajočih  več. Tisto, kar Franjo loči od vseh drugih – je, da je cesta nepredušno zaprta, kot bi šlo za dirko svetovno prvenstvo  za profesionalce. Morda je tu zelo podoben maraton v Dolomitih (Maratona dles Dolomites), kjer se podi   9000 ljudi, prijavilo bi se jih rado 30.000, in za katerega so v National Geographicu nekoč zapisali, da »je ena največjih, najbolj strastnih in najbolj kaotičnih dirk na Zemlji.«

Moje mnenje: organizatorji Franje lahko dirko za naslov svetovnega prvaka na trasi Franje pripravijo že jutri.
In zdaj smo tam, pri posebnosti Franje: Franja je maraton, ki je bil vedno, za mnoge rekreativce, dirka. Tudi za tiste, ki dirkati ne znajo, oziroma ne obvladajo kolesa pri veliki hitrosti in še manj v skupini.
Spomnim se svojih prepirov s prijateljem Gorazdom Penkom, dušo Franje, ko sem mu razlagal  vsebino stavka, zakaj je Franja nevarna – dolgo sva rabila, da sva ugotovila,  a je potencialno lahko nevarna samo zato, ker se ljudje ne znajo voziti, ker precenjujejo sami sebe, in ker je Franja v resnici za take predobro zastavljena. Preveč varna je, da bi se nevešči  dovolj jasno zavedali nevarnosti, ki so pri kolesarjenju vedno na biciklistovi rami…

Dejansko je Maraton Franja BTC City vsaj kakšno desetletje pred siceršnjim stanjem (kolesarskimi kulturo, znanjem, ozaveščenostjo) slovenske kolesarske rekreacije.
Verjetno se bo šele takrat, ko bo – kot je pri vseh stvareh v življenju – maraton zašel v krizo, postalo jasno, kako velika je Franja, ali pa je bila, in koliko pred časom je bila vedno.
Prepiri o varnosti, tudi če je tekel žolč in je bila pena na ustih, tista iz besa, so vedno najbolj koristna zadeva, kar jih je lahko, glede varnosti. Včasih se morata ročaja dveh lopat zlomiti, da je novo orodje močnejše, začenši s toporiščem. Vendar pa je dobro , da o Franji modrujejo tisti, ki so veliko na kolesu in so na kakšni prireditvi že bili in kakšno že pripravili, ne z besedičenjem, temveč s konkretnim delom: mene osebno najbolj čudi blebetanje tistih, ki se pokažejo na sceni  enkrat na  leto. In potem držijo mikrofona z obema rokama kot latoye vibratorja…

Lahko jih razumem, zakaj to počnejo, v redu pa zame to ni. Le delo in iskrena predanost le temu, zlasti v amaterizmu, le to nekaj prinese.
Vendar to ni težava kolesarjenja in kolesarstva, pač pa osebna nota nekaterih, ki bi radi nekaj bili, čeprav ne vedo dobro, zakaj so sploh poleg.
Kolesarstvo je trd šport, naj bo tekmovalno ali organizacijsko. Po moje je dobronamerno opozarjanje na stvari, ki jih vidiš iz sedla, v primerjavi  z nakladanjem nepoznavalcev resničnega dogajanja kot Sorbona v primerjavi s kolesarskim izpitom v osnovni šoli. 
Kolesarjenje se je v zadnjih letih zares dvignilo. Slovenski moški profiji so vrhunski.  Nastala je prva poklicna kolesarska ekipa s sedežem v Sloveniji. Kolesarjenje je kot rekreacija je v strahovitem vzponu. V zadnjih dveh, treh letih so s e rekreativci začeli zavedati, da lahko za svojo varnost največ naredijo sami. In vrh vsega imamo še morda najbolje pripravljeno rekreativno kolesarsko prireditev v Evropi, tako, kot jih ni dosti. Tisto, kar Franjo dela najbolj drugačno od drugih maratonov, pa ni zgolj skoraj popolna organizacija – največja razlika z bleščečimi  prireditvami veliko bolj zvenečega imena  v tujini je, da je na Franji toliko gledalcev. Naj tisoče.  Gledalcev je vsaj toliko ali celo več  kot na nekaterih velikih dirkah profesionalcev v tujini. In morda je prav to tisto, največ:  da so Franjo poleg udeležencev posvojili tudi ljudje, ki živijo ob trasi. Zagotovo bi se dalo traso Franje narediti veliko bolj atraktivno, vendar bi bilo to povsem narobe: zardi težavnosti, kot jo zahtevajo sodobni maratoni, bi amputirali življenje, ki drži Franjo pokonci.

Franja je po svoje narobe svet. Veliko bolj je videti dirka, kljub temu, da je za rekreativce,  kot vrhunska Dirka po Sloveniji, kjer vozijo poklicni kolesarji. Ni normalo, a je tako. In to je dobro. Še bolje bi bilo, če bi bila Franja nekoč prva etapa Dirke po Sloveniji. Kolesarji  se naveličajo zahtevnih klancev in nevarnih spustov, nikoli pa tistih, kijih bodrijo ob progi. Prepričan sem, da bodo mnogi maratoni po svetu sčasoma zašli v krizo, število udeležence v bo padalo, kar se ponekod že dogaja, tudi zato, ker so nekateri maratoni preveč dirkaški; slovenska posebnost, ljudje za ljudi, gledalci za kolesarje in kolesarji zanje, to pa bo ostalo in v nekaj letih bo prav to tisto, kar bo k nam privabilo tujce. In tiste, ki začenjajo resneje cestno kolesariti tudi pri nas.

Franja je tisto, kar slovenska družba danes marsikdaj žal ni.

Letošnja Franja ima veliko lepotnih okraskov, ki so prijetni, in eno veliko vsebinsko spremembo. Vsi udeleženci bodo startali naenkrat. Tole bi rad zapisal: tisti, ki se med svojo vadbo ne vozite v skupinah in ki niste navajeni vaditi tako, da vam je včasih zaradi napora  malo slabo in vam kdaj uide v gate, tisti se postavite zadaj.  Nič zato, če bodo spredaj začeli kateri, ki so slabši kolesarji od vas – verjemite, da jih boste ujeli že pred Vrhniko, najkasneje v Logatcu, če ne bodo ležali polomljeni za cesto že prej. Pojdite na varno, na startu najdite si prostor in kolesarsko skupino, kjer boste  počutil varne, oziroma boste čutili, da se bo vozilo po pameti. Približno tako, kot je, ko greste na vadbi  najhitreje kar lahko. Te hitrosti ste vajeni.  Ja, vem, mamljivo je biti v skupini, ki ge 50 na uro in pri tem ne čutiš nobenega napora, šum vetra okoli čelade je vznemirljiv – vendar je to popolnoma neprimerno za vsakogar, ki se sicer pelje največ 35 na uro, pa še takrat je v glavo rdeč kot jastog. Morda komu celo uspe ujeti ritem in občutje take skupine, a kdo vam jamči, da nimate poleg sebe koga, ki go zaradi neznanja čez čas podrl celo skupino? Niče! In: ja, takega imate poleg sebe. Ne enega, več njih. Preverjeno na lastni koži.

Franjo je mogoče zelo hitro prevoziti tudi po pameti, vendar v skupini, kjer smo doma. To je podobno, kot pri prijateljstvu – družiš se s tistimi, ki so ti všeč. Naj bo tudi na letošnji Franji tako – ne pozabite, da je pripravljena na veliko višjem nivoju kot pa je raven tistih, ki se kolesarskega praznika udeležujejo.

Postavite se tja, kamor spadate. Postavite se v realnost. Naj vas ne vodita ego in pretirana samozavest, temveč zavedanje, da ste na najboljši dirki na svetu, ki jo lahko odpeljete najbolje v karieri, če boste poslušali najboljše, kar imate v sebi – zdravo pamet. Do praznika je še zgolj nekaj tednov. Morda je čas, da povprašate naokoli, kdo bi se želel peljati v takem tempu kot vi. Zagotovo boste zlahka našli sopotnike. Za družbo, veselje in varnost. Tako bo na Franji kot je vedno: spredaj dirka na rezultat, zadaj maraton za dušo.

A ni preprosto? Samo razumeti je treba. Kot to, da je Franjo naredil Zvone Zanoškar, razvil Gorazd Penko, za zanamce ohranil pa Jože Mermal.