Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Primož Kališnik

In je kar šel

Da je na Poštarci, je dejala, in da jo je tura malo zdelala. Je pač mislil, da je šla iz Kranjske Gore proti Vršiču, do koče, in da se jo je vročina, ki se je človek gori ne nadeja, malo prijela. Ni vedel, da je naredila krog skozi obe okni in čez tiste prepadnine, da te stisne, povsem sama. Ne verjame ji povsem, da se je vedno varovala. Veliko bolj fit je, kot bi kdo mislil. Kakšna je v glavi, ve. Tiste njene kolajne s svetovnih prvenstev in olimpijskih iger niso prišle same od sebe. A takrat je ni poznal. Njuni poti sta se prepletli, ko se je poslovila. Ve, da si nekoč želi zlesti na šest, če ne na osem tisoč metrov, da je to njena največja želja. Pojdi gor z mano, mu pravi, on pa ve, da bi počil v nogi in se gori od višine od strahu posral. Tako je to z navadnimi ljudmi. Če bi šel gor, bi od strahu padel dol, in šel potem morda s pomočjo perutničk gor. Morda, zapiše. Tja čisto dol, v pekel, ga ne mika, tam jih preveč pozna. Mu niso všeč. Morda so mu preveč podobni.

Nič ne bo s popoldanskim klepetom s prijateljico v Kranjski Gori. Prav, pa grem, si reče. V Mojstrani mu je bilo v tistem prvem klancu pred Radovno že kar malo žal, da se je s kolesom odpravil v Bohinj do hčere, ki je predolgo ni videl. Pogreša jo. Plastenka je spuščala svojo mokro dušo, do Bohinja bo požlampal vsaj dva litra … Noge so bile malo težke, čeprav je vozil počasi, tako kot je pisalo v njegovem sedemtedenskem vadbenem načrtu. Prvem, ki se ga je v življenju dovolj natančno držal. V bistvu je to zadnja prava izmed zapovedanih voženj. Tri ure in več z najmanjšim naporom, če je hrib, pa čim bolj počasi. Bere se lepo. Ampak noge so bile težke, tisto, kar je bilo zapovedano za pred dvema dnevoma, pa je opravil lahko šele včeraj, se je poznalo. Tam doli pri piščali, kjer je zrezan, malo skeli, sonce je ožgalo novo kožo. Spet. Radovna je bila kot toplice. Hlad, prijetna svežina, nič ni puhtelo. Asfalt je dolino naredil pristopno za vse in jo tako uničil, tarnajo. Vpraša se: kdo pa smo, nekateri, ki si mislimo, da imamo pravico do lepote doživljanja narave le izbrani, ne pa vsi ljudje? Pred Gorjami je bil očitno nekaj malega načet, saj je napol ozmerjal mladenko in mladeniča, ki sta se z otroškima skirojema prevažala sredi ceste, njun spuščeni pes pa je bil očitno izredno nadarjen za povzročitev za kolesarja lahko zoprnega padca. Sploh ga nista šmirglala. Narava ju je vzela pod svoje, ko te jebe, starč'k, bi rekel sam. Morda je bilo krivo to, da je okoli njiju močno dišalo po tisti zdravilni rastlini, ki jo bodo zdaj legalizirali. Bomo vsi lahko uradno zadeti, pomisli.Najraje bi se obrnil, saj hči sploh ni slutila, da pride, bo pa šestdeset kilometrov dolga vožnja in ene štiri ure, vsaj, manj matra.

Jasno, da je rinil naprej. Tovornjak avtovleke bi skoraj poskrbel, da bi bil deležen zaključnih del v zdravstvu. Pogrebnih storitev. Nekaj centimetrov mimo glave je šel njegov zadnji del. Če bi ga v Bohinju našel, bi zmerjal. To zna. Bolje kakor kakšne koristne stvari.

Prvi bidon je dokončno spustil dušo. Ajde, broj dva, kaj se skrivaš? Na kolesarski stezi Andreja Hauptmana – upa, da se še tako imenuje – je vse živo. Hčere ni na vasi. Tako je bilo vroče, da mu je celo bivša žena napolnila bidon. Dodala v prid skrajšave njegovega veka verjetno ni nič, je bila hitro nazaj iz hiše. Saj je fejst punca, le s prvim možem ni imela sreče.

Bistrica, spet. Klanec do Jereke. Cesta na Pokljuko. Stokrat jo je prevozil, še ko je bila makadamska, so tu dirkali na Triatlonu jeklenih. Neki nenavaden občutek ga spreleti na Gorjušah, da so v bližini ljudje, ki jih pozna ... Ni bilo več tako vroče. Hrib je bil še vedno dolg. Mrzel studenec na tabli in mrzel studenec ob cesti za bidon, Gorje, Radovna, bo v Mojstrani še svetlo, če je že v Radovni moral prižgati lučko, tam, kjer gredo drevesa nadte kot nebesni svod? V Mojstrani postane, da še zadnjič vtakne nekaj v usta. Tam, naprej, nad Kranjsko Goro, se je rdečilo, lepo. Kot je pod večer lahko le tam. Spet tisti občutek, kakor na Pokljuki. Kakšno srečo ima, da lahko še vstopa v naravo, magari pod noč, kadar koli in povsem sam in s svojimi mislimi. Je klanec in bo prišel spust, bilo je vroče in kmalu bo bolje, tema bo počasi spred njegovih oči zbrisala nepozaben dan in prav je tako, ostal bo v njemu, lahko ga prižge v spominu, kadar koli hoče.

Prižge luč. Nikogar ni na stezi. Tako mirno je vse … Stotica je že davno za njim. Sto trideset jih bo. Predolg izlet za eno samo neskončno vroče popoldne.

Načrt ni spraševal po taki neumnosti. Še hčere ni srečal, je šel preveč na slepo. Nad Kranjsko Goro se sveti. Pri pokopališču šepne v pozdrav tam parkiranima prijateljema. Andrejček, Pokljuka je bila moj Špik, Jure, danes je bila moja Dirka čez Ameriko.

Spet na izhodiščni točki. Hčerin klic, ali se je varno vrnil. Jasno, Urši, je že pir v roki.

Premlel se je tega dne skozi in skozi. Prekuhal možgane. Prevetrit možgane grem, mu je zadnjič zapisala prijateljica, pa ji je odpisal, ali je hotela zapisati preverit možgane. En t vse spremeni.

Naslednje jutro sta sedela, zroč v hribe, in srebala kavo. Neverjetna ženska je, njegova prijateljica s Poštarce. Čas jo spet prinaša nazaj, čeprav tega noče. Morda pa se stvari le počasi postavijo, kot je prav.

O rekreaciji se nista pogovarjala. Kako naj nekdo s toliko največjimi odličji razume starca, ki je šel v največji vročini s kolesom iz Kranjske v Bohinj in nazaj?

Ona in še en njegov prijatelj, najboljši vseh slovenskih časov na olimpijskih, pravita na las enako: »Zakaj se ta stari tako ženete?«

Prav imata. Tudi sam je del te bolezni, čeprav sem mu zdi, da malo odmira. Ampak tega dne je bilo drugače. Peljal se je samo zato, da bi videl hčer. No, poskušal jo je videti.

Je ni, a jo je vseeno s seboj pripeljal nazaj. Zakaj kolo? Je bilo pač pri roki. In je kar šel.

Primož Kališnik je odgovorni urednik Poleta O2.