Spletna mesta Dela, d. d., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Main menu

Kolumna

Jani Klemenčič Jani Klemenčič

Lahko pa se nama pridružite

Danes se bo pisanje s tem stavkom začelo oziroma nadaljevalo. Vsega je enkrat konec, vsaka zgodba se enkrat konča. Vsaka še tako lepa pesem se enkrat izpoje. Kako bizarno zveni vse na prvi pogled! Razlogi, zakaj je tako, v resnici sploh niso pomembni. Dejstva govorijo sama zase. Ampak tako je že od vekomaj. Že od takrat, ko je Bog prepovedal prelepi Evi trgati z drevesa. Obljubljenega raja je bilo kmalu po tem konec. Velika, sveža in sočna jabolka so bila preveč mamljiva. Da o veliki, mogočni in zviti kači sploh ne izgubljam besed. Ko je podlegel še ubogi in nič hudega sluteči Adam, se je zgodba končala. Začelo se je pisati drugo poglavje ...

Pravijo, da prve (ali prvega, potem pa kar koli že) nikoli ne pozabiš. Pri meni bo bolj veljalo, da zadnje ne bom nikoli pozabil.

Čeprav se spominjam, kako mi je nekoč dober prijatelj dejal: »Tamau, a boš napisal nekaj?«

»Ja, kaj pa naj napišem?« sem ga tumpasto pogledal. Pogled pa ni izražal samo začudenosti, ampak je bil izraz časa, prostora in stanja, v katerem sva se znašla.

»Kar koli hočeš,« je bil kratek in jasen. Drugačnega odgovora od človeka, kakršen je on, sploh ne bi pričakoval. Prepričal me je v trenutku. Najbolj od vsega me je prevzel in privabil njegov odgovor: kar koli hočeš. Zveni čisto drugače. Daje ti prosto pot, daje ti svobodo brez omejitev.

In tako se je začelo. Njegove besede sem vzel dobesedno in temu vsa ta leta zvesto sledil. Nikoli nisem niti pomislil, da se bo enkrat tudi ta klobčič volne odvil ... A se je. Moral se je!

Drugi časi so. Precej drugačni od prejšnjih. Tudi to sem enkrat že pisal, kako se naš majčkeni planet vrti v izgubljenem vesolju precej hitreje, kakor se je vrtel včasih. Le redki so izbranci, ki poskušajo izstopiti s tega norega vrtiljaka. Še redkejšim uspe. Oni so tisti, po katerih se moramo zgledovati in jim slediti. Tudi moč sončnih žarkov danes ni več tako velika, kot je bila včasih, pa čeprav pravijo, da se ozračje segreva. Ozračje že, ozračje. Saj nam samo vrača tisto, kar mu dajemo. Kaj pa naša srca in naša vest? Jih kdo ogreva? Srca čedalje manj, vest pa včasih tako, da nas že kar pošteno peče! Na žalost. V zadnjem času se mi dogaja, da čedalje več stvari ne razumem. Odkrito povedano. Ko se oziram okoli sebe, imam odprte oči. Ušesa poslušajo. Preveč je vsega. Z dlanmi si zatiskam oči in prste si tlačim v ušesa. Več vidim, več slišim, manj vem, zato je bolje, da včasih ostajam slep in gluh. Pa ne govorim o tem, da sem sam podoben angelčku in da mi rastejo peruti.

Bo zvenelo preveč pristransko, če se glasno vprašam, zakaj se naša skupna pot končuje? Zakaj ljudem vzeti tisto, na kar so skoraj desetletje čakali vsak četrtek? Če ne bi sam prispeval drobnega delčka in ga prilepil na ta čudoviti mozaik naših in vaših zgodb, ne bi verjel: ljudje so me ustavljali na cesti in me spraševali, kaj se dogaja s Poletom, ko lansko poletje ni izhajal kot tednik. Ljudje so mi govorili, da komaj čakajo vsak četrtek, da ga prelistajo, še preden gredo zgodaj zjutraj v službo. Ljudi sem videl, kako so si ga »izposojali« in si ga nazadnje dokončno prisvojili! Niti trohice pretiravanja ni v teh zadnjih treh stavkih. Niti ene samcate laži! Moti me samo tisti zakaj na začetku odstavka! Prehude teme so in (verjetno preveč občutljive). Niti nisem poklican k temu in ne poznam vsega scenarija, ki se plete v zakulisju tega velikega odra. Vem samo to, da se vse te zakulisne zgodbice potem izražajo na odru.

Vem, ja. Drugi in drugačni časi so. Niti ne bi bilo pošteno, da bi sodil, zakaj se vse to dogaja! Nimam pravice soditi, saj sem v trenutku lahko sam največkrat obsojen. Verjetno me v tem trenutku izdajajo prijateljske vezi in vsa čustva, ki sem jih hote ali nehote vpletal v črke in besede skozi svoje pisanje. Prijateljstvo? Ali ni iskreno in pravo prijateljstvo vredno največ na tem svetu? Samo pravi in iskreni ljubezni pripada mesto pred njim. Ampak če ni prijateljstva ... Pravi in iskreni prijatelji? Tudi teh je zmeraj manj, a so! Nekaj »bučkov« še štrli iz povprečja in ti so vredni celo premoženje. Za nič na svetu jih ne bi zamenjal in nihče mi jih ne more vzeti. To vem! Samo iskriv pogled, stisk roke ali pošten pogovor. Včasih samo nasmeh. Nič več!

Bodimo iskreni, položimo desnico na levo stran, da bomo začutili, kako močno nam srce utripa. Da bomo začutili, s kakšno močjo potiska teh nekaj litrov krvi v vsak delček telesa. Prijateljske vezi so temelji vsake (zdrave) družbe. Je to narobe ali prav? Etično ali moralno sporno? Vprašanja so na mestu, ampak samo do te meje, o kakšnem prijateljstvu govorimo.

Kje imamo postavljene meje in kdo je pravzaprav tisti pravi prijatelj z velikim P? Danes je vse pomešano in prepleteno. Preveč je namišljenih prijateljev in meje so skoraj zabrisane. Namesto da bi cenili ljudi in uporabljali stvari, počnemo ravno obratno. Uporabljamo ljudi in cenimo stvari. Mogoče pa tako mora biti. Mogoče pa s tem ni nič narobe in se bom(o) moral(i) še privaditi na neljube spremembe. Vedno je tako, da nam čas vse prinese (in odnese). Da je on edini pravi sodnik in razsodnik hkrati in da se vedno pokaže, kaj je bilo prav in kaj narobe. Le letvico meril in občutij moramo vedno pustiti na točno določenem mestu. Ne smemo je premikati ne navzgor ne navzdol, glede na položaj, ki nam najbolj ustreza. Nekateri, tisti najbolj prilagodljivi, bi letvico v trenutku odločitve premaknili še levo in desno, samo da bi jo uspešno preskočili.

Veliko, ogromno sem se naučil v teh nekaj letih, ki so minila tako hitro, kot minevajo meseci. Skozi pisanje, seveda. Veliko, ogromno ljudi sem spoznal v teh nekaj mesecih, ki so minili tako hitro, kot minevajo tedni. Skozi pisanje, seveda. Imel sem privilegij in čast, da sem občutil, kakšno neverjetno moč dajejo črke in besede, ki so izražene in prenesene na list papirja. Ljudje, množica, razgrabijo vse, kar se jim ponudi. Oni potem dodajajo, odvzemajo, premlevajo in sestavljajo nove, svoje zgodbe. Ponavadi se precej razlikujejo od izvirnika, a vseeno krožijo od ust do ust.

Že moja draga Mati me je kot nebogljenega fantiča (itak, ja, kakšen pa naj bi drugače bil) učila, da je vsaka stvar za nekaj dobra, pa naj je videti še tako slaba na začetku. In da Bog vrata zapre, a vedno hkrati odpre tudi okna. Težko sem v tistih časih dojemal njene modre besede in še danes jih je ob nekaterih priložnostih težko razumeti, pa vendarle ... Slišal sem jih tolikokrat, da se celo spominjam, kdaj in ob kakšni priložnosti jih je izrekala. Sčasoma so možgani začeli rasti in besede so začele dobivati svoj pomen. Z leti premlevanja in uresničevanja sem jih celo sam začel uporabljati, kajti spoznal sem njihovo bistvo. Spoznal sem tudi, kako nepredvidljive in nepredstavljive stvari nam nosi val življenja. Čez čas, ko se oziramo nazaj, se največkrat samo nasmehnemo in samo kratek vzdih je še spomin, kako nam je bilo težko. Ko nam je šlo dobro ali celo odlično, so nam mnogi zavidali. Truda, ki smo ga vložili, ne vidi nihče.

V vrhunskem športu velja, da je treba končati kariero na vrhuncu poti. Malo je velikanov športa, ki jim je bilo dano to narediti. Samo največjim asom je uspelo. Sploh veste, kakšen car moraš biti, da veš, kdaj je prišel ta veliki trenutek. Da se ne zajeb... in prestopiš kot niti tankega praga, ki te potegne na drugo stran. Meni to ni bilo dano, poznam pa mojstre, ki so suvereno rekli ne naslednji dan, čeprav so še včeraj stali na najvišji stopnički. Z diamantnimi črkami se lahko podpišejo kamor koli in kjer koli v zgodovino. Pretiravam, če hočem potegniti kakršne koli vzporednice z današnjim trenutkom? Moje skromno mnenje je, da ne! Preveliko množico ljudi poznam, od takih do drugačnih (to sta dva pojma, ki zajemata čisto vse elemente opisa raznolikosti ljudi), da si ne bi upal tega trditi. Upam si celo trditi tudi to, da vem, kakšni bodo njihovi odzivi, tako dobro jih poznam. Samo to vas prosim, da me ne sprašujete, zakaj.

Priznam, navadil sem se na pisanje, navadil, da z vami delim vse to, kar hočem deliti, in da pred vami skrijem vse, kar hočem, da ostane skrito. Navadil sem se celo na črke na tipkovnici. Ne bežijo več pred menoj in ne skrivajo se mi več. Vem, da je malo besed, ki bi bile bolj obrabljene in oguljene, kot je beseda hvala, a v tem trenutku je to največ, kar vam lahko napišem. Hvala, ker ste mi dajali navdih. Hvala, ker ste čutili z menoj in ker ste si jemali čas, da ste se ustavili tudi na tej strani. Veliko je bilo napisanega, še več opisanega. Hkrati se vam oproščam, da si včasih nisem vzel dovolj časa in stavki niso pripadali drug drugemu. Kako, kdaj in kje vse sem metal črke na ekran računalnika ali na list papirja (ja, tudi to je bilo vmes), pa bolje, da vam sploh ne povem po resnici. Tako ali tako mi ne boste verjeli. Včasih imam težave že z verodostojnostjo svojega pisanja, tako da bom to zadržal zase.

Hvala tudi tistemu, ki mi je tukaj zaupal stran papirja v tako zelo branem in od množice občudovanem časopisu. Temu bom verjetno moral dati vsaj za pivo ali dve (tega ima najraje, čeprav bi ob takem dogodku morali odpreti steklenico najdražje penine), saj se s tako oguljeno in izrabljeno besedo ne bo zadovoljil, vsaj, kolikor ga jaz poznam, ne.

P. S.

Lahko pa se nama pridružite.

Komentarji