Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Tanja Drinovec, kolesarska kuharica

Ljudje s "problemi"

Namesto kolesa sem se v dneh, ko se poletje poslavlja in predaja besedo jeseni podala na počasen tek po zgodnjejesenski rosi. Tempo je bil očitno ravno pravi za odpiranje možganskih ventilov. V tunelu med visokimi koruznimi stebli sem se spomnila na dogodek minulih dni. Namreč po gorenjskih koruznih poljih je več dni taval izgubljeni psiček. Videvali so ga tu in tam, uloviti pa ga nikakor niso mogli. Pa mu ni zameriti, saj je bil po vsej verjetnosti zelo prestrašen, ker po svojem bivališču ni bil doma na Gorenjskem. Ob tem sem začela premišljevati, kako nenavadno veliko je dandanes število izgubljenih in najdenih psov, ki se bodisi potepajo ali jih ljudje najdejo in jim iščejo lastnike. Mar tudi psi niso več to kar so bili nekoč? Nenehni oglasi o pogrešanih psih mi nehote ponujajo nekaj teorij. Prva je morda, da lastniki psov ne znajo več vzgajati kot je prav in z njimi nimajo prave povezave pes- gospodar kot je prav. Druga možna in manj verjetna pa se mi zdi, da so se psi spremenili, pomehkužili, onesposobili in poneumili. No tudi pri teoriji dva je potemtakem kriv gospodar. Prav nič več ni kot je bilo nekoč, sem si mislila.

Lahkoten tempo je nadaljeval moj ne preveč tekaški korak, misli pa so tekle naprej. V resnici so psi še najmanjši problem. Problemi z veliko začetnico so danes krona in skoraj statusni simbol življenja. Kdor nima »problemov« v tej družbi ne šteje kaj prida.
Že več let delam kot slaščičarka v kavarni in restavraciji, ki je v mojem mestu dobro poznana skoraj vsem. Hrana je na visokem nivoju, kvalitetna, zdrava in dobra. Pa vendar ob delu spoznavam in pravzaprav sočustvujem z mojimi sodelavci natakarji zlasti pa s svojim šefom, ki je tudi šef kuhinje. Problemi s katerimi se srečujejo so po večini tako banalni, za nekatere stranke pa prav (v njihovih očeh) življenjskega pomena. Raznorazne netolerance in alergije na raznovrstna živila, ki rastejo kot gobe po dežju. Bolj, ko je zakomplicirana alergija, bolj pomembni smo namreč in je pomembnejši naš problem. Da ne bo pomote. Ne norčujem se iz ljudi, ki se rodijo s posameznimi alergijami. Vse bolj pa se mi dozdeva, da so določene netolerance pravi modni krik, svetovna uspešnica, ki se rodijo v glavah s »problemi«. V restavracijah pa spravljajo šefe in osebje malo da ne v obup. Ljudje z »alergijami« v restavracijah zahtevajo dodatni in ekstra tretma. Zahtevajo še kak nasmešek več, boljši sedež na vrtu, izbirajo barvo slamice s katero pijejo vodo, zahtevajo tudi v stopinjah določeno temperaturo mleka v kavi, ki je seveda neživalskega izvora. Imajo še in še zahtev, redkokdaj pa tudi vrnejo taisti nasmešek in natakarja nagradijo s čarobno besedo »hvala« ….seveda. Njihov pogled na svet  ni preveč prijazen, običajno pa nagradijo še s tihim zavojem svojih zenic po jamicah svojega obličja, ko je račun po njihovem mnenju drastično previsok ali pa vsaj poskusijo uveljaviti še ekstra popust ,saj si oni to zaslužijo. Pripada jim seveda tudi sladica, ki ni na dnevnem meniju, seveda po možnosti brez glutena, še bolje pa brez jajc. Tudi temu rade volje ustrežemo, z nasmeškom seveda.

Ljudje s »problemi« imajo običajno veliko večje probleme kot vsi drugi navadni smrtniki. Njihovi problemi so veliko pomembnejši od drugih ljudi in vsi jih moramo vzeti nemudoma v obzir in jim seveda brez pomisleka in oklevanja prisluhniti. Med tem pa ljudje s pravimi problemi, ki se borijo za preživetje in obstanek malokdaj pokažejo, da jih sploh imajo. Nikdar nikomur ne potožijo in potarnajo. Delujejo, kot da se jim kruto in zaj…  življenje ne odvija pred očmi in je njihovo breme peresne lahkosti, čeprav v svojem pravem življenju nosijo tonske uteži. Po možnosti in skoraj po pravilu jim »kri pijejo« ljudje s »problemi«. Seveda jih pri tem vdano in nemočno poslušajo, prikimavajo, pritrjujejo in sočustvujoče razmišljajo o reševanju teh težkih »problemov«…v neomejenih ponovitvah. Nemočno goltajo iztrebke nepomembnosti velikih »problematikov«. Pa saj so si sami krivi. Le kdo jih k temu sili, mar ne?

Da, hrana je osnovna človekova potreba in pravica. In tukaj se prav zares vse zaplete. Ljudje s »problemi »so ljudje, ki jim avtomatično pripada nekaj več.  In tukaj ni heca. Morda se je v današnjih časih  obrnilo zaporedje. Nekoč je bila hrana za preživetje človeka, danes pa je bistvo in smisel življenja. Restavracijski meniji pa dandanes bolj spominjajo na navodila za uporabo zdravil z vsemi mogočimi in možnimi alergeni, aditivi, emulgatorji, barvili, konzervansi, E-ji in ne vem še čem. Za vsak slučaj, če alergijo že bog ne daj imate, ob tem pa ne veste točno v katerih jedeh in  hrani se nahaja snov, na katero dejansko imate vašo alergijo. 

Ljudje s »problemi«, občasno vklopite televizijski sprejemnik na nacionalni tv v času poročil, radijskega v času oddaje o botrstvu ali pa se sprehodite po vašem mestu in kupite čisto običajni sendvič prvemu brezdomcu, ki ga srečate. Morda boste za hip pozabili v čem je vaš problem in morda se celo domislite kje je izvor vaše netolerance in alergije. Morda samo v vaši glavi?
Tečem po svojem najljubšem polju in korak se stopnjuje. Rosa se spreminja v dež, ki mi polzi po licih. Glava pa je prazna. Problemov ni več. V njej samo še tlijo sanje o majhni pravljični hiški, kjer bom kuhala najboljšo enolončnico na svetu in najboljše domače sladice, ki jih premorem spraviti skupaj. V to hiško pa bodo nekoč prihajali samo gosti, ki to hrano cenijo in jo imajo radi. Ljudje brez »problemov« in »alergij«. Nekoč…