London 2012: Igre niso Wimbledon

Olimpijski teniški turnir se lahko odvija v Wimbledonu, a igre kljub temu niso Wimbledon. Olimpijski tenis sicer pridobiva na veljavi, a glede na anketo med teniškimi igralci ne bi nihče zamenjal grand slam naslova za zlato olimpijsko medaljo. Zato olimpijski teniški turnir nikakor ne sodi v prvo ligo.

Letošnji boj za olimpijske medalje je bil še bolj nenavaden, saj je zaradi majhne časovne distance ponujal neposredno primerjavo z Wimbledonom. Najprej se je bilo treba navaditi na nove barve – igrišča so namreč opremili s ponjavami težko opredeljive barve, v vsakem primeru pa so bile v primerjavi z umirjeno zeleno zelo kričeče in skorajda boleče za oči. Rolexov semafor je zamenjala Omega. Sicer ni bilo slabo, a Rolex je le Rolex. Omega je morda dovolj dobra za Jamesa Bonda, a ne za britanskega plemiča. Drugačne so bile tudi oprave teniških asov.

Pravzaprav je tisto tradicionalno belo pravilo šele na olimpijskem turnirju dobilo svojo pravo veljavo. Pisane oprave so v elegantnem okolju najbolj ekskluzivnega teniškega kluba delovale nekoliko preveč plebejsko. Izjemi sta seveda kralj in kraljica, Roger Federer in Serena Williams, ki so jima Nikejevi oblikovalci priskrbeli oblačila v barvah njunih zastav, a pri tem niso žrtvovali elegance in sloga.

Turnir se je sicer odvil po željah gostiteljev. Pred finalom so se bali, da se jim bo zgodil déjà vu, a se je Andy Murray uspel maščevati Rogerju Federerju za wimbledonski poraz pred slabim mesecem dni. A v resnici to sploh ni bilo maščevanje. Britanci bi takoj podpisali za obratni razplet – da bi Andy osvojil Wimbledon in da bi Federer v zameno dobil posamično zlato. Švicar je že v Wimbledonu na vprašanje, če bi svoj sedmi wimbledonski in skupno sedemnajsti veliki naslov zamenjal za zlato olimpijsko medaljo, odgovoril z vprašanjem: »Se šalite?« Jasno, precej raje ima srebrno medaljo kot tisti zoprni krožnik, s katerim v Wimbledonu skušajo potolažiti poraženca v finalu. Teniška olimpijska medalja je nekakšen dodatek zbirki, a brez nje se da živeti.

Precej težje bo Andy živel brez grand slam lovorike. Pravzaprav bi bila zanj prava mala katastrofa, če bo nedeljsko zlato ostalo vrhunec njegove kariere. Zgodba bo precej drugačna, če je v tem dvoboju končno premagal urok porazov v najpomembnejših partijah, če je končno začel tudi sam pri sebi verjeti, da tudi v velikih finalih lahko premaga Federerja, Nadala in Đokovića. Če bi ponotranjil ta občutek in bi ga v svoj prid obrnil na betonskih igriščih Flushing Meadowsa, bi bilo to neskončno dragocenejše od leska najžlahtnejše kovine.