London 2012: Kitajski junaki

Da je Kitajski gospodarski vzpon eden najpomembnejših dogodkov tega sveta na pragu 3. tisočletja ni dvoma. S tem vzponom se strmo dviga moč pa tudi ugled te najštevilčnejše države v mednarodni skupnosti. Od pekinške olimpijade naprej so Kitajci tudi v samem vrhu dobitnikov olimpijskih odličij. Kako se bo razpletla rivalstvo z ZDA tokrat v Londonu še ne moremo zagotovo vedeti, a tri dni pred koncem iger je Kitajska vodilna velesila tudi  po številu olimpijskih kolajn njenih športnikov.

Da je prispela na ta športni Olimp, je morala storiti marsikaj. Ne mislim ponavljati pavšalnih obtožb na račun nedovoljenih poživil in eksperimentov, opozoril bi rad na spremembo, ki jo je Kitajec opravil v svoji glavi. Čeprav je sprememba (premena) temeljno načelo tradicionalnega kitajskega pogleda na svet in Kitajcu torej nekaj povsem samoumevnega, je bila ta prilagoditev nekaj posebnega. Zato, ker je pomembno spremenila tudi njegovo samopodobo, in sicer tako, da se je ujela z novo doktrino vladajoče partije, ki jo je najbolje ponazarjala misel nekdanjega prvega komisarja Denga Xiaopinga: Ni važno, kakšne barve mačka, važno, da lovi miši. Nagrada za učinkovitost je postala temeljna ideologija milijarde kitajcev, ki so se zaradi nje začeli odrekati tradicionalnim konfucijanskim vrednotam, kot so skromnost, nevpadljivost, nevsiljivost, plemenitost, predvsem pa prednost skupnosti pred posameznikom.

Globalizacija je naplavila nove vrednote, ki so se recimo na področju športa najprej izrazile v košarki in to prav v oponašanju ameriške profesionalne košarke (Liga NBA), katero so vedno obvladovale individualne mega zvezde, čeprav gre za načeloma skupinski šport. Prav močna individualnost igralcev je postala osrednji koncept kitajske košarke. Kitajski ljubitelji in igralci košarke menijo, (kažejo raziskave), da lahko prek košarke izrazijo svoj lasten individualen stil, da (se) pokažejo drugim, kdo so. Poseben izraz tega duha je tudi "zabijanje košev", kot najbolj individualen element košarkarske igre, ki predstavlja Kitajcem poseben izziv. Da "zabije koš" je za marsikaterega mladega igralca največji življenjski cilj, ugotavlja Andrew Morris (Basketball Culture in Postsocialist China, 2002): "mladim postsocialistične Kitajske ni več vrednota služiti drugim, ampak zabiti nasprotniku v obraz."

"Za marsikaterega mladeniča je košarka več kot le fizična vadba, je delovanje, ki ga uči, kako živeti, imeti močno voljo in duha, kako premagati nečimrnost in se znati bojevati do zadnjega. Za takšne predstavlja košarka njihovo življenje, to pa je koncept, ki si ga je bilo nemogoče predstavljati, dokler so bili tržni mehanizmi in informacije podrejene politiki. Mladi kitajski Jaz, ki so ga dengovske reforme osvobodile političnih in ideoloških obveznosti, je trdno zvezan z novo atomizirano tržno skupnostjo, v kateri se individualne identitete svobodno kupujejo in prodajajo." je tudi zapisal Morris. Vse, kar velja za košarko, so Kitajci preslikali tudi v vse druge športe, in kot rečeno na večino življenskih področij. Kitajec konfucijskega in daoističega izročila, ki modro usmerja svoje življenje v skladu z družbo in naravo, ter se predaja kvietizmu bambusovega gozdička živi le še na filmu. V olimpijskih arenah pa se rojevajo junaki, ki z novim žarom odkrivajo v sebi to, kar zahodni svet vleče naprej že nekaj stoletij - individualnost.