Maraton za glavo

V ponedeljek, dan po tem, ko so ljubljanski maratonci podrli še dva rekorda in telesu privoščili zelo zaslužen počitek, sem tekel svoj maraton. Poiskal sem tiste stare športne copate, ki so mi pred leti pomagale preteči dobrih štirideset kilometrov ljubljanskih ulic.

Dan je bil turoben, ura še bolj. Oboje mi je godilo. Še bolj mi je godila trasa, ki sem si jo izbral. Bolje rečeno, sem si jo sproti izbiral. Načrtno. Vedel sem, da bom tam proč od ljudi, da bom zaradi prej naštetih dejavnikov težko koga srečal. Pravzaprav poti sploh nisem točno poznal. Kar tekel bom in si sproti določal tempo, obremenitev in dolžino, so bile skrite želje.

Iz meglic je rahlo pršilo, tako da je bilo očem skoraj skrito. Le športne copate so počasi klonile pred starostjo in začele puščati, da se je meglica dotikala tudi mojih nog. Utrujena in polna glava je počasi začela pošiljati znake spočitemu telesu, ki je teklo iz minute v minuto hitreje. Moč misli in razmišljanja še vedno ostajata zaviti v tančico človeškega razuma. Kar bruhalo je iz mene. In če se je glava v tistem trenutku praznila, so bile spet na udaru noge. Blato se je neusmiljeno lepilo na teniske in me opozarjalo, da tečem po sredini travnika. Noge so postajale težje iz koraka v korak. Usmilil sem se jih in zavil na poljsko pot.

Spomnil sem se dobrega leta nazaj. Ravno tako je bil ponedeljek in ravno tako sem si zaželel teka. Takrat je bil razlog drugačen. Takrat sem tekel okoli našega edinega in prelepega otočka, ki ga Slovenčki imamo. Takrat sem občudoval odprto sinje nebo, cerkvico na sredini vode in moč grajske skale. Zdaj daleč v daljavi ni bilo nikogar. Zdaj so se oblaki preveč držali drug drugega in mi preprečevali prečudovit razgled. Pogledal sem proti našemu najvišjemu vrhu. Hotel sem videti, kako ponosno tam stoji. Sam sem si moral ustvariti sliko. Gore so me s svojo veličastnostjo v zadnjem obdobju čisto prevzele. Le kdo jih je tako postavil in razmetal? Kdo jim je določil višino in kdo naklon? Na desni, na drugi strani reke, ki si je utirala pot, je kraljeval najvišji vrh Karavank. Stol je bil nasprotno od Triglava dostopen pogledom. Malo jasnine je razkrivalo tanko snežno belo odejo, ravno toliko, da sem zadovoljil svoje apetite. Sava Dolinka, ki je zaradi dežja postajala čedalje bolj divja, me je s svojim bučanjem presenetila. Zavil sem čisto na rob jase, da sem se lahko prepričal, kako je narasla v zadnjih dneh. Prav sekala je spokojno tišino in sekala je moje razmišljanje. Obrnil sem se proč in tekel naprej. Tek je privilegij in je čisti užitek. Noge so me kar same nesle in kilometri so se hitro nabirali.

V daljavi sem opazil človeško postavo, ki se je hitro pomešala med nekaj rjavih izpuščenih konj. Po načinu dihanja, ki sem se mu za trenutek posvetil, sem vedel, da je tek hiter. Drevesa so kar bežala mimo mene in nizko vejevje mi je spreminjalo pričesko ob vsakem dotiku. Zadnjič sem bil tukaj na sprehodu, sem pomislil. Točno tukaj. Srce je za trenutek prevzelo drugo funkcijo in raztegnilo ustnice v nasmeh. Blato je letelo s podplatov in mi dajalo občutek, kot da za menoj teče še nekdo. Nisem se dolgo oziral za znanimi ali neznanimi obrazi, ki naj bi mi sledili. Nehote sem pospešil. S stopnjevanjem intenzivnosti se je stopnjevala tudi hitrost misli, razmišljanja in praznjenja glave.

Nekdo, ki me je gledal od zgoraj, še više od sivih oblakov, in ki ima sposobnosti videnja, je lahko videl, koliko stvari sem puščal za seboj. Tisto prej niso bila človeška bitja, od mene so letele stran vse stvari, ki so se nabirale in nehote naselile v moji glavi. Iz koraka v korak sem tekel laže in bolj sproščeno. Ne, ni bil občutek tisti, ki naj bi me varal, čeprav mu najprej nisem zaupal. Tek je bil drugačen kakor na začetku. Spet sem z mislimi odplaval. Skoraj so me zavedle in pripeljale na asfaltno cesto. Noge so rešile nastali položaj in me ponesle nazaj na travnik.

Zdaj nisem imel druge izbire, kot da sem tekel po brezpotju. Mimo črede ovac, v kateri so bili v veliki večini mladi jagenjčki, ki so se skakaje in otročje igrali. Čeprav so bili ujeti in zaprti v majhni ograji, so bili videti srečni in razigrani. Sivolasi gospod, ki se mi je prikazal pred očmi, je nabiral in pobiral orehe. Še preden sem dojel, da sem srečal nekoga, je ostal daleč za menoj. Shladilo se je. Čeprav je kri krožila po prepotenemu telesu veliko hitreje kot ponavadi, sem občutil, kako me veter mrzlo boža. Nogam sem ukazal, naj dodajo še nekaj hitrejših korakov. Začutil sem, da lahko še. Začutil sem, da je glava začela delovati tako, kot sem si želel. Pri kupu sveže navoženega hlevskega gnoja sem zavil desno. Vedel sem, da bom čez nekaj trenutkov zagledal osvetljeno grajsko skalo. Svetloba čarobnega gradu me je ogrela.

Kmalu bom doma. Še nekaj dolgih minut. Srečen, nasmejan in zadovoljen. Saj tak sem bil tudi na začetku, a vendar je zdaj občutek drugačen. Tokrat nisem potreboval spodbujanja in samopotrditve o dobri pripravljenosti. Nisem potreboval startne in ciljne črte. Tudi startnega strela ne. Startal sem, ko sem se odločil. To je bil moj maraton. Maraton očiščevanja. Namesto tekmovalnosti s sotekači sem izbral tekmo in maraton s samim seboj.

A ta recept vedno ne deluje! Na izvide nisem čakal dolgo. Zvečer sem imel čisto po naključju prižgano televizijo. Zagledal sem prijatelja, ki je navdušen skakal gor in dol po odru, ploskal, kot zna le on, se zahvaljeval občinstvu za nakazane zneske pri dobrodelnem koncertu. Pel sem z njim. Pel sem naglas, pa če sem pesem poznal ali ne. Dobro vem, da že vsi ptiči na vejah vedo, da me je tisti, ki me je prej gledal iz višav, prikrajšal za to čudovito obliko izražanja. Nisem se dal motiti in sem pel še bolj glasno. Počutil sem se božansko.

Če bi lahko, bi naslednjič na maraton poslal samo glavo. Noge so ga enkrat že pretekle. Preostalo telo bi pustil doma. Enostavno si ne zasluži takega trpljenja. A žal na pravih maratonih brez sodelovanja glave in nog ne gre. Ko noge popustijo, je na vrsti glava!