Spletna mesta Dela, d. d., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Main menu

Kolumna

Gregor Šket Gregor Šket

MUC, BXL, AMS, LJU ...

Kadar koli se v razmeroma kratkem časovnem razmiku znajdem v različnih večjih mestih, nikakor ne morem iz svoje kože in vse, kar tam vidijo moje oči, slišijo moja ušesa in občutijo druga čutila, primerjam z domačo Ljubljano. Prejšnji teden je bil eden tistih, ko so se v sedmih dneh na mojem urniku po naključju zvrstili München, Bruselj, Amsterdam in Antwerpen. Nobenega izmed teh mest ne bi uvrstil na seznam svojih najljubših, a vendarle hodim z odprtimi očmi in gledam, kako se tam lotevajo stvari, ki bi se jih morali tudi mi.

Bavarska prestolnica je nekakšen pojem urejenosti in visokega standarda. Na začetku sploh ne zaznaš sodobnega voznega parka, seveda, saj so vsi tisti dragi nemški avtomobili kompatibilni s hišami, pred katerimi so parkirani, in z ulicami, po katerih vozijo.

Bruselj je pravo nasprotje. V bistvu ne bi veliko zgrešil, če bi ga označil za zelo umazano mesto. Nekateri ga imajo celo za svetovno prestolnico pasjih iztrebkov. A Bruselj je seveda tudi ena izmed treh metropol sloga art nouveau. Prekrasnih palač iz tistega obdobja je v nekaterih četrtih toliko, da se jih sploh ne da prešteti. Amsterdam navdušuje s svojo ležernostjo in igrivostjo. Hkrati pa tudi s svojo patino in izvirnimi rešitvami, ki se jih lahko izmislijo le ljudje, ki uživajo v tem, kako si bodo uredili svoje bivanje. Antwerpen je po svoje mešanica vseh prejšnjih treh. Urejenost in mogočnost se prepletata s sproščenostjo in simpatičnostjo.

In potem vrnitev v Ljubljano, za katero njen župan trdi, da je najlepše mesto na svetu. Pomislim, da verjetno ni veliko potoval po svetu. Ne vem, zakaj sam nikoli nisem imel tega občutka. Ko premišljujem o naših bivalnih standardih, me popadejo žalost, jeza in bes. Predvsem izstopajo stavbe z letnico po letu 1945. Slabega pol stoletja socializma je zelo očitno pustilo precejšnje posledice. Ena izmed stvari, ki jih lahko zamerimo bivšemu režimu, je tudi ukinitev meš­čanstva. Pri tem ne mislim na snobovsko preseratorsko buržoazijo, temveč na meščanske navade in običaje, katerih zrcalo je bil tudi odnos do bivanja, do vzdrževanja in urejanja nepremičnin ... Včasih ko na ljubljanska obrobja gledam s ptičje perspektive, na primer z Rašice ali Šmarne gore, se mi zazdi, da so hiše posejane tako, kot bi jih velikan trosil iz svoje pesti, pa kamor pade, pade. Podoben občutek sem imel, ko smo pred leti pristajali v Katmanduju. Vse, kar je v našem mestu kaj vrednega, izvira iz predvojnih obdobij. A na žalost je še vedno veliko staromeščanskih stavb v precej slabem stanju, kar delno lahko tudi pripišemo tistim izgubljenim desetletjem.

Potem se na spletu sprehodim po nepremičninskih oglasih in ugotovim, da so cene, kljub temu da menda še vedno traja gospodarska kriza, še vedno božjastno visoke in celo primerljive z omenjenimi štirimi mesti. Upoštevajoč (ne)pomembnost Ljubljane v širšem evropskem prostoru je naša prestolnica gotovo med dražjimi mesti stare celine. Ob vsem tem me preseneča, da Slovenci, ki imamo do lastnine na splošno še kar spoštljiv odnos, tako malo damo na to, kje in kako bivamo. Nerazumljivo se mi zdi, da je avto pomembnejši od hiše. A še tako bleščeč mercedes izgubi svoj pomen, če je zarinjen v blato na zanikrnem dvorišču za bajto, s katere odpada fasada in ob kateri na vrtu namesto trave raste plevel. Res bi si želel, da bi Ljubljana postala vsesplošno urejeno mesto. Ne najlepše, samo urejeno, s precej višjimi bivalnimi navadami, kot vladajo zdaj. In to ne samo v Centru, ampak tudi za Beži­gradom, v Šiški, v Mostah, na Viču ... To bi bilo za zdaj več kot dovolj.

Komentarji