Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Miroslav Cvjetičanin

Ne gre za marksiste

Napiši kaj o markacistih, so mi z visokim tonom zabičali in me ne prosili, kot bi se spodobilo ob prvem srečanju. Bili so štirje, dva zakonska para v prvem upokojenskem letu. Šumelo mi je v glavi, ker nisem vajen višin naših gora, zato sem jih najprej razumel kot blazneže, ki se jim toži po marksizmu kot že davno opuščenem šolskem predmetu. Na prvi sluh nisem mogel povezati Marxa s kočo na vrhu, ki je bila po naključju zaprta in je zato še toliko bolj razjezila štiri, očitno hudo utrujene planince. Možak z brki in zavihano flanelasto srajco s karo vzorcem mi je poročal, da so se dvakrat izgubili na poti navzgor zaradi kroničnega pomanjkanja markacij v naših gorah. Markacije so tisti beli krogci obkroženi z rdečim krogcem, ki jih lahko opazite na drevesih, skalah ali posebej pribitih tablah vsepovsod oz. na desni strani v smeri hoje v pravi smeri. Ni markacij? Priznam, da ne hodim po poteh, ki mi niso znane, zato markacij niti ne opazim, niti jih ne iščem.

Potem je njegova soproga hitela razlagat, da sem jaz pri koritu, zato bi bilo fer od mene, da bi z nekim člankom ali 'klanfanjem' v mojih kolumnah opomnil markaciste in ne marksiste, naj se lotijo dela. Zdaj sem jih popolnoma razumel. Pogrešali so te belo rdeče krogce na poti navzgor in ker jih niso našli, so se trikrat izgubili in tako pokurili vso zalogo hrane in pijače iz nahrbtnikov in zdaj so na vrhu, lačni in koča je zaprta. Kompletna zadrega! Da sem jim dokazal, da sem pri koritu, sem jim velikodušno ponudil svoje energijske ploščice z energijskim gelom in nekaj tekočine iz bidona. Seveda so me gladko zavrnili, češ kako bom pa jaz, ubogo dete, preživelo tam zgoraj brez jesti in piti. Nisem jih mogel prepričati, da nisem lačen in da najbrž ne bom zatrokiral na poti navzdol. Potem sem se jim pridružil na klopci pred kočo, da bi mogoče še kaj izvedel o njihovih tegobah. Možak z brki me je podučil o Knafelčevih markacijah.

Priznam, da sem neizkušen hribolazec in zato nisem vedel, da se bele pike z rdečim kolobarjem imenujejo po iznajditelju Alojzu Knafelcu, slavnem planincu in kartografu in celo oskrbniku koče pri Triglavskih jezerih. Vmes je še storil marsikaj, kar še danes s pridom uporabljamo, da se ne bi izgubili. Tisti drugi možakar, ki je zadnji prišel do sape, pa je dodal, da je prva s Knafelčevo markacijo označena pot bila pot na Triglav in sicer tam nekje okoli leta 1870. Sem si mislil, da še dobro, da so se izgubili tile štirje, drugače bog si ga vedi, kdaj bi se podučil o tem. Preden sem odrinil v dolino, sem jim moral obljubiti, da bom napisal te vrstice. Ves spust v dolino sem razmišljal, kako pa naj to napišem oz. komu v opomin pravzaprav. Potem pa, ko sem že skoraj pozabil na obljubo, me je spomnila sodelavka z zanimivo anekdoto, ki se je baje zgodila nekje v Bohinju in je seveda resnična. Markacisti so delali svoje delo in pridno označevali pot, ki je tudi med domačijami vodila v hrib. Prišli so do kmetije, pred katere hišo so opazili Bohinjko. Eden izmed markacistov je vprašal, ali lahko narišejo markacijo na njeno češpljo, ki je stala tik ob hiši. Bohinjka pa jim je odgovorila, naj jo raje narišejo na hruško, ker ona je večji del dneva v hiši in ne na dvorišču …

Če razumete anekdoto in ste slučajno markacist, potem vas prosim, da še naprej skrbno označujete poti in s tem vestno opravljate svoje delo, da bi slučajno kdaj ne imeli na vesti kakega pohodnika, tako kot sem v tem primeru imel jaz, kar štiri izgubljence, lačne in žejne. Rišite bele krogce z rdečim kolobarjem vsepovsod, samo da jih ne zmanjka. Bolje, da jih je več kot eden premalo, verjemite mi, niso vsi izkušeni planinci in ne hodijo vsi po »znanih« stezicah.