Olimpizem

Nikakor nam ne more biti popolnoma jasno, kaj so športne igre pomenile starim Grkom. Dejstvo je, da je bilo teh iger več. De Coubertin, ki velja za začetnika modernega olimpijskega gibanja, je seveda izbral ene in jih idealiziral. Preteklost je lahko idealizirati. Bile so čas brez vojne. Čas miru in ljubezni. Čas brez politike in nenehnih sporov med grškimi polisi. Čas, ko so se mladeniči bojevali za slavo in čast in so kot zmagovalci postali skoraj bogovi. Večno zapisani med zvezdami, vkovani v Olimp tako kot največja med polbogovi in polljudmi, Heraklej in Ahil. Mogoče pa samo narisani na kakšno starogrško posodo. In so taki ostali do danes, goli in polni moči. Še vedno na ogled. Čeprav so se mogoče imena izgubila, so podobe ostale. Predstavljajte si kakšnega Michaela Phelpsa ali pa Usaina Bolta čez tisoč let. Če bo za nas obstajal ta čas. Mogoče ne na vazi, ampak v kakšni digitalni tehnologiji. Mogoče ostanek Boltovega copata, če ga bodo seveda še v današnjem času ustrezno impregnirali.

Morda so se časi spremenili. Morda se je spremenila kultura in tudi olimpijske igre. Modernim olimpijskim igram se pogosto očita, da so izgubile svoje bistvo. Amaterske športnike so zamenjali profesionalci, prostovoljno delo je zamenjal kapital. Človeško se je umaknilo pohlepu in razkazovanju. Olimpijskemu komiteju z nekdanjim predsednikom Samaranchem na čelu so pripisovali korupcijo, luksuzne nočitve v prestižnih hotelih, lobiranje, podkupljivost uradnikov. Torej vse tisto, kar je v popolnem nasprotju s prvotno idejo olimpizma. Kapital in pohlep sta zasužnjila športno gibanje in tudi športnike. Včasih jih zasužnji politika, ki lahko bojkotira nastop na olimpijskih igrah. Ali pa želi demonstrirati kapitalsko in politično moč nekega prav posebnega sistema in v ta namen mobilizira ves športni kapital svojega naroda, brez posluha za žrtve in neuspele. Peking je vsekakor postavil nove mejnike. Športnikova pot pa je bila trnova v vseh sistemih.

Bodimo pošteni, tudi grške igre niso bile popolnoma čiste. Tudi v stari Grčiji olimpijske igre niso bile le šport. Bile so tudi politika, prestiž, odsev takratne kulture, religija, čisto mogoče tudi erotika, čaščenje grške lepote, estetika in še marsikaj. Saj veste, da so si grške športne igre ogledovali le moški in na njih so tekmovali goli mladeniči. V času klasične Grčije je veljalo, da se edina prava ljubezen lahko razvije med starejšim modrim moškim in mladeničem, erastom. Seveda ne zgolj platonična.

Po drugi strani pa se lahko upravičeno vprašamo, koliko od športnikov je zares profesionalcev. Ali je to, da med športno kariero dobivaš povprečno plačo ali pa še te ne, res lahko profesionalizem. Ali ni to neke vrste državna podpora, ki so jo države vzhodnega bloka omogočile svojim križarskim bojevnikom, ko so skozi šport želele pokazati, da se socializem lahko kosa s kapitalizmom. In ga premaga. V neposrednem boju. Ali je lahko kdo kdaj preskočil Sergeja Bubko. Ali bo sploh lahko kdo kdaj preskočil veličastnega amaterja. Seveda Bubka ni bil resnično amater. Kje je potem kakšna razlika? Obstajajo športniki, ki so bajno plačani, vendar ne zato, ker bi več ali manj delali, niti ni nujno, da so večji talenti od koga drugega v kakšni drugi panogi, imajo le srečo, da so na mestih, ki so zanimiva za kapital. V resnici pa vse to sploh ni pomembno.

Zato ker takrat, ko športnik stopi na tekmovališče, ni več kapitala, ni več časa. Ni več junakov in zmagovalcev. Takrat je čisto sam s sabo in samo od njega je odvisno, kako se bodo stvari odvile naprej. Če smo iskali presežek olimpijskih iger v idealu, v politiku, v kapitalu, smo ga iskali na napačnem koncu. Tam ni nobenega presežka. Tam ni nobenih najboljših olimpijskih iger. Presežek je v športnikih, ki morajo v tistem trenutku dati vse od sebe, in samo tisti trenutek je pomemben. Ne zaradi kapitala, ampak zaradi njih samih. Zaradi štiriletnih priprav in odrekanja. Zato boste na olimpijskih igrah navijali za športnike. Ne za politiko, ne za kapital. Zato so tudi vsake igre najboljše zaradi športnikov, in zanje še vedno velja tisti De Cubertinov rek, ki močno prekaša tudi številne grške modrece. »Pomembna stvar v življenju ni zmagoslavje, ampak boj, ni pomembno, da zmagaš, ampak da si se dobro boril.«

Tudi športniki so samo ljudje s svojimi napakami in prednostmi. Ko pa stopijo na tekmovališče, morajo preseči same sebe. V tistem trenutku jih nič ne ustavi, ne oni sami, nobena politika, nobena religija in noben kapital. V svobodi je nekaj junaškega. Mar ne? Olimpizem še vedno živi.