Politika vs. nogomet

Le malokdo je verjel, da lahko Poljska in Ukrajina premagata vse evropske tekmece, toda zgodilo se je prav to: člani izvršnega odbora Evropske nogometne zveze (UEFA) so 18. aprila 2007 v Cardiffu z absolutno večino (8 glasov) podelili največji športni dogodek na stari celini slovanskima državama. Ti dve sta tako gladko opravili z Italijo (4) in s skupno kandidaturo Hrvaške in Madžarske (0). UEFA je že dve leti prej odpravila kandidaturi tedaj fiktivno močne Grčije in hitro vzpenjajoče se sile Turčije.

Skoraj štiritedenski ples nogometne elite je že 14. prvenstvo v organizaciji UEFA, čeprav je bil šele Euro 1980 prvi pravi turnir v sodobni obliki, na katerem se je v dveh skupinah merilo osem reprezentanc. Na Euru tretjič zapored ni Slovenije, čeprav navijači še danes verjamejo, da so imeli Kekovi fantje tedaj realne možnosti za »kaj več« od častne zmage nad Srbi. Kdo ve, morda bo Slovenija uspešnejša v naslednjih kvalifikacijah za banket stare celine v Franciji, ko bo na njem nastopilo kar 24 reprezentanc in bo to nedvomno spektakel par excellence.

Evropska nogometna družina pričakuje spektakularne igre tudi v poljskih in ukrajinskih mestih, čeprav so uverturo v prvenstvo zaznamovale številne anomalije. Namesto o favoritih Eura in polemikah o prvem strelcu turnirja so polnili časopisne stolpce in spletne portale članki in novice o domnevno pretepeni, ponižani in iz političnih motivov priprti Juliji Timošenko, grožnjah poljskih in ukrajinskih ekstremistov temnopoltim nogometašem in njihovim družinam, nedokončanih infrastrukturnih projektih v obeh državah ter druge pesimistične zgodbe, ki obetajo le malo lepega. Kritiki so vnaprej zavrgli kakršno koli možnost držav soprirediteljic za uspešno izvedbo šampionata. Še več, po njihovem mnenju je bila slaba tudi zamisel UEFA, da bo šlo v Ukrajini za parado evropskih vrednot in prikaz zahodne identitete države, ki se še ni znebila posovjetske miselne okupacije.

Ali se je UEFA pri izboru prirediteljev Eura 2012 res uštela, bo pokazal čas. Dejstvo je, da je šestnajst najboljših reprezentanc v Evropi že zdavnaj izbralo svoje baze, v katerih se v miru pripravljajo na dogodek, ki vsaka štiri leta ustavi čas na stari celini in v številnih državah po vsem svetu. Teh reprezentanc ne zanima politična podoba držav, ampak želijo igrati nogomet in se povsem osredotočiti na vse, kar ponuja čudovita igra z žogo.

Upajmo, da bodo selektorjem in igralcem sledili tudi navijači, brez katerih nogomet ne bi bil, kar je, torej najbolj priljubljena in razširjena igra na svetu. Upajmo, da bodo tudi nogometaši zdržali nečloveške napore po še eni dolgi in zahtevni klubski sezoni, da bodo lahko od premiere v Varšavi do vrhunca v Kijevu navduševali najbolj fanatične strokovnjake in naključne opazovalce.

Le upamo lahko, da bo nogomet zasenčil politiko.