Asfalt, steza ali gozd

 Ko je treba noge navaditi na trdo podlago.

Premišljujem o največjih svetovnih maratonih in presenečeno ugotovim, da so trije izmed petčlanske serije World Marathon Majors v Združenih državah. Boston, Chicago in New York, poleg njih pa še London in Berlin so v zadnjih desetletjih postali nekakšen urbani tekaški mit. Vsakdo, ki se resno loti teka, sanja o tem, da bi vsaj enkrat tekel na maratonu velike peterice. To je presenetljivo iz več razlogov. Prvi je gotovo, da bi status prvega maratona na svetu moral pripasti atenskemu maratonu oziroma teku iz Maratona do grške prestolnice. Ta maraton je pač original, po katerem je tekel Filipides. A to iz več razlogov ni možno.

V Grčiji je pogosto prevroče za tek, vsaj za tek, ki bi se ga udeležila večdesettisočglava množica. Še bolj izvirno se je te trase lotil japonski pisatelj in tekač HarukI Murakami, ki je v Grčiji sploh prvič pretekel dvainštirideset kilometrov in sto petindevetdeset metrov. A se je odločil, da bo tekel v obratni smeri. Zgodaj zjutraj je startal iz Aten, da se je izognil prometni konici, in se nekje sredi dopoldneva znašel v Maratonu. Zapisal je, da ni bilo preveč prijetno, ubijala sta ga vročina, gost promet, ob cesti pa je srečal kar nekaj mrtvih psov in mačk, ki so jih ubili tovornjaki in vročina.

Presenetljivo je tudi, da se je večina tekačev zaradi sanj o udeležbi na enem izmed velikih maratonov z gozdnih stezic preselila na asfalt, ki nikakor ni najbolj blagodejna tekaška podlaga. A če hočeš preteči dvainštirideset kilometrov v New Yorku, Bostonu, Chicagu, Berlinu ali Londonu, je treba noge navaditi na trdo podlago. Pravzaprav se točno s tem izzivom spopadam tudi sam. Doslej sem bil vedno navajen teči po gozdu, kjer tudi poleti vladata senca in razmeroma svež zrak. A ko delaš intervale, s katerimi izboljšuješ hitrost, ne moreš teči po ozki, s koreninami in grbinami prepredeni stezici.

Tudi makadam, na katerem ti ob pospeševanju zoprno spodrsava, ni primeren. Ostaneta le asfalt in atletska steza na stadionu. Večina tekačev rekreativcev, ki se sistematično pripravlja na neko tekmo, si v bližini svojega doma izmeri traso, po kateri lahko izvaja intervalne treninge. A pogosto se zgodi, da več kilometrov ravninskega asfalta ni tako zelo lahko najti, še posebno če iščeš pot, kjer ni prometa in izpušnih plinov. Tedaj je stadion še najboljša izbira. Mnogi se sicer pritožujejo, da je tek v krogih dolgočasen in enoličen. Po drugi strani pa ima številne prednosti: tečeš po do metra natančno izmerjeni progi, tudi če je steza mokra, še vedno omogoča dober oprijem, in ne nazadnje na atletskih stadionih vedno vlada spodbudno športno ozračje, saj tam trenirajo tudi številni drugi tekači in športniki.

Osebno se na stadionu na Kodeljevem brez težav vživim v tamkajšnjo sceno. Pred kratkim sem kar na tisti stezi odtekel petnajst kilometrov, kar je sedemintrideset krogov in pol. Je pa res, da moram iti vsaj enkrat na teden v gozd. Takrat ima trening druge stranske učinke. Tam vladata drugačen mir in energija, ki sprostita glavo in uredita misli ...