Matematika

Na nedavnem tržaškem maratonu je prvo polovico ob meni tekel mlajši fant, ki mi je po vsakem kilometru poročal, v kakšnem tempu tečeva: »Tre, quarantasette, l'ultimo ...« Bil sem ga vesel, saj mi sploh ni bilo treba gledati na uro. Dečko me je na neki način spominjal na srednješolca, ki piše kontrolko, za katero se ni dovolj dobro pripravil. Na notranji strani podlakti je imel »plonkič«, na katerem je imel za vsak kilometer napisane vmesne čase, ki bi ga ob želenem tempu pripeljali do osebnega rekorda. »Moj najboljši čas je ura in štiriindvajset minut, tokrat bi rad tekel uro dvajset. A čutim, da mi nekaj ne gre. Non va oggi,« mi je še zaupal. S svojo zgovornostjo je bil podoben legendarnemu Emilu Zatopeku, ki se je tudi na tekih na pet in deset kilometrov menda zelo rad pogovarjal s svojimi tekmeci. No, na enaindvajsetki to ni tako težavno, saj tečeš nekje med tretjo in četrto hitrostno cono, v kateri brez večjih težav lahko izustiš kakšen stavek. A fant, ki je bil, sodeč po napisu na njegovem dresu, doma iz Piacenze, se je očitno uštel. Začel je prehitro in pri trinajstem kilometru ga je začelo zmanjkovati. »Tre cinquantatre, l'ultimo,« se je glasilo njegovo zadnje poročilo, potem je začel izginjati v ozadju.

Matematika, bolje rečeno osnovno računstvo in poštevanka sta pomemben sestavni del teka. Sam se pogosto zalotim, da na daljših razdaljah ves čas premetavam številke. Pri hitrejšem tempu, ko se glava nekoliko utrudi in dobiš občutek, kot da bi bil rahlo zadet ali vsaj v neki drugi sferi, tudi osnovne operacije postanejo precej bolj zahtevne. A še precej bolj naporno je pospešiti za pet sekund. Na prvi pogled se nekaj sekund hitrejši tempo ne zdi nekaj posebnega. Marsikdo si reče, da bo to z lahkoto iztisnil iz sebe. A ni tako preprosto. Preteči mali ali veliki maraton pet ali celo deset sekund na kilometer hitreje je tako rekoč drug šport. Ne nazadnje deset sekund na kilometer na maratonski razdalji pomeni sedem minut boljši izid. Vsako človeško telo ima svoje omejitve, prek katerih ne more. V tem je podobno avtomobilskemu motorju, ki zmore določeno končno hitrost in niti kilometra na uro več. Prestaviti anaerobni in laktatni prag, ki sta pravzaprav osnova vsega, pomeni neskončno pretečenih kilometrov, pa še takrat je veliko vprašanje, ali se bodo stvari ujele.

Po teku se marsikateri tekač počuti kot eden izmed otrok, ki so jih v neki zgodbici zaprli v jamo, v kateri so bili dragoceni kamni, vsaj rekli so jim tako. Tisti, ki so verjeli, da so kamni pravi, so si napolnili žepe. Tisti, ki so bili prepričani, da kamni nimajo nobene vrednosti, se jih niso niti dotaknili. Potem se je izkazalo, da so kamni pravi. In večina otrok je bila razočaranih. Tistim s polnimi žepi je bilo žal, da jih niso nabrali še več. Tisti drugi so obžalovali, da jih niso vzeli vsaj nekaj. Tudi sam sem na cilju nekajkrat razmišljal tako. Kljub temu da sem dosegel zastavljeni cilj, sem se začel spraševati, kje bi lahko še malo pospešil, sekal ovinek, podaljšal korak in tako pridobil še kakšno minuto. A v resnici je bilo tisti dan to največ, česar sem bil zmožen. Zato so vprašanja, kaj bi bilo, če bi bilo, povsem brezpredmetna. Tega bi se v resnici rad znebil. Tako pri teku kot v življenju nasploh. Verjetno je vse precej bolj preprosto, če si zadovoljen s tistim, kar imaš, kakor če objokuješ tisto, česar nimaš, in si večno nezadovoljen v iskanju boljšega, večjega, hitrejšega ...