Moj londonski maraton

 Rdeča vrečka, pripeta startna številka, zavezane oranžne superge, vedno iste črne hlače in oprijeta tekaška majica. To je oprema, ki jo nosim na vseh večjih tekih.

Ne maram eksperimentiranja z oblačili. Čeprav je vse že kar precej ponošeno, imam vraževeren občutek, da s to opravo lažje, spretneje smukam in si utiram pot med tekači. Grem na stranišče. Danes že drugič.

Ne vem, zakaj sem si vbila v glavo, da bo dan lep, topel in sončen. Pa so se mi vsi smejali in nejeverno zmajali z glavo. Metka, Metka, londonsko vreme je spremenljivo, nepredvidljivo in napovedi kljub svojemu pozitivizmu ne moreš spremeniti!

Pogledam skozi okno. Zmagovalni nasmeh in glasni ja sta povedala vsem navzočim, da je vreme brezhibno, ravno pravo za dolgi tek. Še en dokaz, da sem rojena pod srečno zvezdo.

Vlak že vozi proti Greenwichu. Na vsaki postaji vstopajo pisani tekači z rdečimi vrečami. Gneča je nepopisna. Ozračje fantastično, pozitivno. Dobra energija seva naokrog. Izstopamo in kot čreda ovac hodimo drug za drugim. Prijazni ljudje v fluorescentno zelenih jaknah nas usmerjajo. Kljub vsem napisom in usmerjevalcem pridem na napačno cono. Kako hudiča mi je to uspelo? Pogledam na uro. Še deset minut do starta. Panika. Kje je rdeča cona? Na drugi strani. Zasprintam. V rdečem boksu iščem pravi kombi, da pustim rdečo vrečo s suhimi oblačili in seveda mobitelom. Spet tečem, da najdem cono št. 4, preskočim ograjo, zaslišim startni pok in že tečem. Tečem, da odtečem svoj cilj. Misli mi zmedeno švigajo, slušalke moje nove škatlice z noro, divjo glasbo me motijo. Nisem navajena, da mi nekaj pod vratom binglja. Glede na precejšnjo gnečo se odločim, da jih do desete milje ne bom uporabljala. Stlačim jih za majico.

Najprej gneča

Tečem. Spet brez ure. Ura, moj večni priganjač. Ne maram je, ker mi kaže čas in narekuje tempo. Rada tečem po občutku, tako kot mi narekuje telo. Poslušam se. V glavi si razdelim pot na pet delov. Vsak del ima pet milj. Psihološko se mi zdi, da je to pet kilometrov. Tečem, skačem s pločnika na cesto, se umikam in smukam mimo tekačev. Strašna gneča. Trasa precej ožja od newyorške. Ljudje, navijači tik ob progi. Glasni so ti Angleži. Presenečajo me s svojo energičnostjo. Ponekod sem imela občutek, kot da imajo piknik. Kratke hlače, majice brez rokavov, japonke, stolčki iz platna in pivo. Gajbe piva. Hehehe, vse se to mi je zdelo zanimivo in smešno hkrati.

Pretekla sem že deseto miljo, gneča pa še vedno nepopisna. Še vedno si utiram pot po pločnikih in stranskih cesticah. Grlo postaja suho, usta lepljiva. Čas za vodo. Med tekom vzamem iz rok prijaznega fanta plastenko z vodo. Naredim nekaj požirkov, si osvežim obraz in jo previdno spustim ob rob proge. Vedno pazim, da je ne vržem, ker se lahko zakotali komu pod noge.

Trinajsta milja. Na drugi strani vidim teči Kenijce. Občinstvo jim navdušeno ploska. Mi tekači jim častno in spoštljivo dvignemo roke v pozdrav. Kako se gibljejo. Kako vrtijo noge. Kot da imajo kolesa. Vse je brezhibno. Gibanje, drža. Občutek dobiš, da se dotikajo tal z največjo lahkoto. Kot bi lebdeli. Nobenega grobega zabijanja v tla. Vsa čast jim. Tudi sama se trudim, da tečem čim bolj pravilno. Zadnjega pol leta sem posvečala kar nekaj pozornosti pravilni tehniki teka. Do tridesetega kilometra se še lahko zavestno nadzorujem, kako tečem. Ko pa je utrujenost prevelika, tečem svoj znani, vpeljani tek. Takrat mi postane vseeno in mi je pomembno, da čim laže pretečem določeno kilometrino.

Čakam na postajo s hrano. Že druga postaja, kjer ponujajo samo energijske gele. Cela katastrofa, jasno. Kje so banane? Navajena sem, da jem zelo malo, po mnenju sotekača Boruta absolutno premalo. Zato sem mu za sveto obljubila, da bom v Londonu pridno jedla – banane, seveda (smeh). O rumenih sadežih pa ne duha ne sluha. Odločim se, da bom počakala do naslednje postaje s hrano, da bom videla, kaj ponujajo.

Tečem proti osemnajsti milji. Še vedno ne morem teči s slušalkami. Preveč tekačev in fantastično razpoloženje. Škoda bi bilo, da ne bi občutila tega utripa, te energije, ki jo oddajajo gledalci.

Nato bolečine

Začutim bolečine v predelih kolen. V križu in gležnjih. Aha, se je že začelo. Poskušam odmisliti spodnji del nog in razmišljam o dobljenih spodbudnih sporočilih sms. Kar toplo mi postane pri srcu, ko se spomnim prijateljevega sporočila: Brigajo te žulji, utrujenost … čez tri dni se boš spomnila samo vseh lepot teka in boš čisto ponosna, ker boš imela tudi London v žepu ...

Postaja z vodo, izotoničnimi napitki … Hrana. Spet geli! Vzamem enega, med tekom, jasno, in se kar nekaj časa bojujem sama s seboj, da zberem pogum in ga poskusim. Odvijam, voham … nič posebnega. Z usti primem vrečico in vsrkam malo vsebine. Uffff, kako je zanič. Nekaj časa jo zadržujem v ustih in počasi sladkobo spuščam po grlu. Brrrr, kar zmrazilo me je. Spodbudno si rečem, da bom vajo ponovila, ker bom s tem dobila gorivo in se bo moje telo počutilo bolje! Naredim enako kot prej. Drugo vržem stran … Tečem. Vidim utrujene tekače ob progi, ki jih grabijo krči. Eni imajo otečene, zvite gležnje, nekaterim je slabo. Kaj nam je tega treba, me spreleti … Pa pogledam naokrog in vidim prekrasne zgradbe, mostove, muzeje … Kakšen občutek, da tečeš po sredini ceste in si del tega cirkusa. Triindvajseta milja. Jeeee, se že bližam koncu. »Metka, premikaj noge, ne ustavljaj se,« si govorim. »Globoko dihaj!« Zagledam napis, ki mi požene kri po žilah: Še dve milji in pol pa boš tudi ti del zgodovine … Močne besede! Daj, Metka, leva, desna, leva, desna, saj zmoreš … Nimam občutka, kako hitro tečem. Tečemo mimo Tower bridgea … Big Ben? Pogledam na uro: 13:25 … Vau, odličen čas, si mislim. Pospeši, imaš možnost, da si prislužiš stavo in osvojiš Beograd … Teci!

Spet sem se spomnila enega izmed sms-sporočil: ko bo huda ura, ne stopaj na zavoro, gor poglej in si reci, še mal', pa sem zmagala! Tekla sem, kar so me nesle noge. Pri Buckinghamski palači se mi zdelo, da je asfalt bolj kakovosten, bolj prijazen do nog, celo mehkejši, na smeh mi je šlo. Na rdečo preprogo sem pritekla s tekačem, oblečenim v supermana. Glasna glasba iz zvočnikov, spodbujanje gledalcev na levi in desni strani sta mi dala novih moči. Zadnjih 600 metrov sem dobesedno odsprintala. V cilj sem prišla s časom 3:43:25. Ne znam, ne morem opisati teh občutkov. Kljub bolečinam se počutiš močnejšega, zrelejšega. Pripravljenega, da sprejmeš kakršen koli izziv, ker veš, da zmoreš. Tvojemu značaju in egu doda neki globlji pomen in zavedanje, da si stabilen in dober človek. To pa tudi nekaj šteje.