Nasvet za prijatelje ciklokrosa

Popularni francoski poklicni kolesar Eugène Christophe je reden obiskovalec tekmovanj v ciklokrosu. Francosko državno prvenstvo, ki si ga je leta 1901 zamislil naš prijatelj Daniel Gousseau, je bilo med letoma 1909 in 1914 šestkrat v njegovem znamenju: zmagal je. To je dovolj, da mu lahko verjamemo kot avtorju nasvetov za mlade ciklokros kolesarje. Njegovi nasveti so še toliko bolj pomembni, saj Cristophe vidi ciklokros ne le kot športno disciplino, ampak tudi kot pripravo in vrsto treninga za sezono tekmovanj v cestnem kolesarjenju.

Njegovi uspehi na cesti so poznani vsem. Naj omenimo samo, da je leta 1910 zmagal na dirki Milano–San Remo, ali drugo mesto na belgijskem touru leto pozneje in Tour de France leta 1912. Ali nista njegovi zmagi na lanskih (leta 1920, op. p.) dirkah Paris–Tours in Bordeaux–Paris ostali za vedno zapisani v spominu vsakega športnega zanesenjaka in navdušenca?

- - - - - - - - - - - - - - -

»Ciklokros je telesna vzgoja kolesarja. Ne govorim o tistih, ki so slavni ali vsaj opaženi kolesarji. Članek namenjam mladim kolesarjem, začetnikom, profesionalcem in amaterjem, vsem, ki imajo radi kolesarjenje, tako kot ima jezdec rad svojega konja in kot ima lovec rad svojo puško in pse.

Prva stvar pri ciklokrosu je, da se naučimo osnov tega športa, da kolo obvladamo in da nimamo težav z njim. Poznam slavne kolesarje, ki so zasloveli tako na dirkališču kot na cesti in za katere postane kolo pravo breme že, če morajo sestopiti na železniškem prehodu, ko mimo pelje vlak. S svojim orodjem si niso domači, ne vedo, kako naj ga nesejo, držijo ali postavijo na tla in kako bi sedli na cev; videti so prav nerodni in vedno se zdi, da se kar bojijo sestopiti in se nato povzpeti na kolo. Če bi vozili ciklokros, bi bilo kolo za njih pomagalo, ne pa breme.

Ciklokros je tudi dober način treninga pozimi. Profesionalci, ki imajo dolgo pomladansko sezono dirk, čutijo v hudih trenutkih med dirko pomanjkanje prožnosti udov in života, so zakrčeni, ponavadi sta njihova drža in hoja sključeni, njihova moč v zapestjih pa je šibka.

Ciklokros kot vztrajnosten in nepredvidljiv šport je zelo osvežilna vadba, kolesarjem pomaga, da pomanjkljivosti počasi odpravijo, saj naenkrat uporabljajo vse mišice – včasih tekmuješ na kolesu, včasih ob njem tečeš, in to po različnih podlagah, kolo pa morajo kolesarji tudi nositi čez ovire. Tako dvigajo breme in ohranjajo ravnotežje, spretnost in življenjsko moč.

Kolesar se tudi nauči, kako se peš spušča po hribu navzdol, da zavira tako, da ima kolesarski sedež pod ramo, ne da bi ga odnesli strmina ali hitrost, in da kolo ne poskakuje. Ljubiteljski ciklokrosist izvaja različne vaje dviganja, spuščanja, hoje, teka in skokov. Zanj kolo ni zadrega, ampak zelo uporaben pomočnik. Vam nisem rekel, da je ciklokros telesna vadba za kolesarja?

Naslednja prednost ciklokrosista je, da vožnja ne traja dolgo. Kolesar, ki želi vaditi pozimi in recimo narediti 50 kilometrov v dveh urah, v tem času odpelje daleč od izhodišča, kjer je pustil rezervno obleko. Če se mu kaj na kolesu pokvari, seveda tvega prehlad in bolezen. Ciklokros se dogaja na majhnem območju, dirke so vedno blizu, kolesar je ves čas v akciji: ko ne goni pedalov, pač teče ali hodi, vedno se mora gibati, v to je prisiljen.

Mnogokrat sem že slišal to trditev: »Ciklokros je zabaven in koristen, vendar je nevaren...« Zares je nevaren za nerodneže ali preveč pogumne. Prevelik pogumnež ne bo nikoli zmagal v ciklokrosu. Je mogoče voziti hitro in varno hkrati? Primerjajte avtomobilista: eden vozi z noro hitrostjo in ne zavira in ne ovira drugih dirkačev, drug pa je živčen in kljub majhni hitrosti 30 kilometorv na uro pomeni veliko nevarnost za ljudi na cesti. Prvi je mojster volana, drugi ne.

Upam, da sem vas prepričal o pomenu in prednostih ciklokrosa, zdaj pa bi z vami rad podelil nekaj svojih dolgoletnih izkušenj iz tega športa. Tekmovalec v ciklokrosu mora dobro oceniti teren, dober voznik je tisti, ki prepozna podlago in ki vožnjo prilagodi razmeram. Ta bo vedel, kdaj mora s kolesa, kdaj nositi kolo, kako voziti po grdem terenu, kako naj se spusti po strmini, videl bo izbokline in jarke in se čez njih prebil na kolesu ter uporabil domišljijo, da bo izgubil čim manj časa, tudi če bo moral s kolesa. Hitro zaznavanje je glavna odlika ciklokrosista.

Začetniki mislijo, da morajo za vsako ceno ostati na kolesu, ker menijo, da so tako vedno hitrejši kakor peš. Toda žal prepogosto zamenjajo hitrost z naglico, in medtem ko mislijo, da pridobivajo čas, ga v resnici izgubljajo, saj bodo padli in poškodovali kolo. Našel se bo tudi kdo, ki bo ubral drugo pot in ves čas tekel kot tekač, krosist. Ciklokrosist bo uporabil obe prvini izmenoma, po potrebi, saj izraz ciklokros (»cross-country cyclo-pédestre«) pomeni prav to.

Tekač v ciklokrosu ne bo uspešen: naj le omenim le neuspešne napore dveh dobrih poklicnih tekačev v krosu, ki sta mislila, da bosta zaradi svojih tekaških odlik odlična v mojem športu...

Začetnik se mora tudi izogniti temu, da bi se na vrhu klanca, kjer gre peš, prehitro zavihtel na kolo – mislil bo, da je na ravnem ali na spustu, a bo vzpon še vedno tri- ali štiriodstotni. Tako se bo po nepotrebnem utrudil in izgubil čas. Vseeno, ko se zavihtite na kolo, je potrebnih nekaj močnih vrtljajev, da dobite hitrost in se dobro namestite na sedežu, tako da si čim prej opomorete.

Zadnji nasvet. Pazljivost. Potrebne so dobre zavore, uporabljajte jih ne le med vožnjo, ampak tudi med spusti, ko hodite ali tečete ob kolesu. Opazujte vsako neravnino na terenu, najmanjšo sled zemlje, šope trave, drevesne korenine. Uporabljajte različne proge, na tekmi v Choisyju, na zmrznjeni podlagi, sem popolnoma telebnil, ko se je moje kolo sparilo z majhno, kot tirnica trdo korenino.

Bodite previdni in hkrati odločni! Ciklokrosist naj ne bo fanatik, toda svojo panogo mora dobro poznati in morda bo nekoč tako postal šampion.

Našel se bo tudi kdo, ki bo ciklokros razumel kot rekreacijo in vadbo, ki ne bo nikoli prenaporna. Ko bo prišla sezona cestnih dirk, bo na svoje veselje ugotovil, da se zdi kolo lažje in obračanje pedalov mehkejše.

Toda, boste rekli, zdi se, da nagovarjate samo poklicne kolesarje, ponujate jim trening in zabavo, sredstvo proti neaktivnosti pozimi in vadbo za pomlad, ki prihaja, objokujete in obžalujete pomanjkanje tekmovanj v ciklokrosu za profesionalce. Niste pa se pomudili pri amaterjih, tistih, ki imajo radi kolesarstvo in ki vozijo za rekreacijo.

Tukaj vam bom odgovoril, da nimate prav. Že dolgo vem, da bo splošno navdušenje nad ciklokrosom pritegnilo več ljudi kakor petdeset naključnih opazovalcev na startu in cilju in da se bodo tudi amaterji želeli pomeriti v tej disciplini. Javnost bo začela spremljati početje profesionalcev in ugotovila, da je prikupen in razburljiv šport, gledalci bodo uživali.

Nemogoče je, da se ciklokros ne bi prikupil ljudem, spremljali bodo tekmovanja. In tudi ljudje, kolesarji, ki bi včasih želi zapustiti cesto in jo zamenjati s tišjimi in manj prašnimi cestami, tudi amaterji, ki jih je privabil ciklokros, ne bodo dolgo srečni, če se bodo morali voziti na prometnih cestah. Skozi goščavo se bodo prebijali tako kot pešec, naučili se bodo obvladovati kolo in se prepričali, da lahko vozijo skoraj povsod, kjer hodi pešec. Naučili se bodo, da ni nujno, da se kolo drži ceste kot vlak železniške proge. Občudovanje in ljubezen do kolesa kot gibalnega pripomočka in kolesoa kot načinom potovanja se lahko s ciklokrosom še povečata. Pridružite se ciklokrosu, navdušite prijatelje, predstavite ga svojim.

Seveda je še ena možnost za povečanje zanimanja za ciklokros – več tekmovanj. Njihovo število je premajhno, še zlati če to primerjamo s številom amaterskih tekmovanj v tekaškem krosu. Seveda se ne jezim na stotine mladih, ki se udeležujejo tekov v gozdovih Saint-Cloud, vendar bo moje staro kolesarsko srce veselo, če se nam bo kdo od njih pridružil pri našem športu.« • O zapisu Nasvet prijateljem ciklokrosa

Članek je bil objavljen 20. januarja 1921 v številki časopisa le Miroir des Sport, popularnem francoskem tedniku tistega časa. Seveda je v članku nekaj opaznih razlik v primerjavi s sodobnim ciklokrosom (izpustili smo del o opremi: a vedite, v tistih časih so vozili brez prestav, z istimi kolesi kot po cesti). Zelo zanimiv je slikovni prikaz tehnike, tudi danes tega v revijah ni veliko. Kolesa so se seveda zelo spremenila, takrat niso imela prostega teka, bila so brez prestav, vozili so brez čelad.

Se vam ne zdim, da bi članek danes pravzaprav v celoti lahko uporabili za domačo rabo, torej v Sloveniji? Eugène Christophe (1885–1970)

Eugène Christophe je bil francoski poklicni kolesar in pionir ciklokrosa. Njegova poklicna kariera je trajala od leta 1904 do 1926, torej kar 22 sezon! Leta 1919 je postal prvi kolesar, ki je na Tour de France nosil rumeno majico.

Pobrskajte po spletu in preberite o njegovi vožnji na Touru de France leta 1912 in o nesreči na Tourmaletu naslednje leto. Splača se. Čeprav je vozil na enajstih tourih, ni nikoli zmagal; zgodbe z njegovih dirk po Franciji so postale del kolesarske mitologije.

Bil je nekakšen Andy Schleck svojega časa. Ciklokros v Poletu Fit

Več o sodobnem ciklokrosu in opis nekaterih sodobnih koles za ciklokros, ki se dobijo pri nas, lahko preberete v novi številki revije Polet Fit, ki je izšla 22. septembra.