Ne nasedajte tekaškim trenerjem, šarlatanom!
Rad bi opozoril na nekatere temnejše plati vadbenih skupin. Kot premislek in morda opozorilo tekačem, ki imajo sebe in tek radi in želijo, da postane zdravo tekanje njihov življenjski projekt. In sporočilo trenerjem, da se še bolj zavedajo svojega poslanstva in odgovornosti.
Vsak je odgovoren za svoje ravnanje
Bolj ali manj znano je tudi, da je tretjina žensk slabokrvnih, a za to niti ne vedo. Reden in še posebno zahteven tekaški trening slabokrvnost še močno poveča. Pri sprejemanju tekačic v Poletove skupine smo na primer odkrili tudi tako hude anemije, da je bilo potrebno takojšnje ukrepanje z infuzijo. Med kandidati smo odkrili tudi srčne disfunkcije in druge resne zdravstvene zadržke posameznikov. Strah me je pomisliti, kaj vse bi se lahko zgodilo takemu posamezniku na treningu.
Dokler se nič ne zgodi, je vse lepo in prav. A dejstvo je, da vse preveč z lahkoto in brez razmišljanja o potencialnih nevarnostih in odgovornosti sestavljamo takšne in drugačne tekaške skupine in izvajamo vadbo, ne da bi vedeli za morebitne zdravstvene in druge zadržke vadečih. Pri tem mora najprej odgovorno ravnati vsak tekač sam. Trenerji (in institucije) takšnih skupin pa morajo na podlagi obveznih zdravniških potrdil poznati omejitve in posebnosti zdravstvenega statusa vsakega posameznika. V nasprotnem primeru se izpostavljajo velikemu tveganju tako s pravnega, še posebno pa z moralno-etičnega in strokovnega vidika.
Znate prisluhniti svojemu telesu?
Gospa srednjih let mi je pripovedovala, kako je v svoji tekaški navdušenosti »spregledala« (pa tudi njen tekaški trener) zlom (stres faktura) obeh golenskih kosti. Šele po več tednih mučnega nihanja med prisilnim mirovanjem in poskusi vadbe ob hudih bolečinah je obiskala zdravnika.
Verjeli bi, da med rekreativnimi športniki vlada visoko zavedanje o pomenu zdravja in da zato tudi spremljajo svoje zdravstveno stanje. Toda ugotovitve študije, ki smo jo opravili med slovenskimi tekači, so nekoliko presenetljive.
Res je, da so tekači načelno bolj zdravi kakor povprečni Slovenec, toda žal je prav tako res, da tekači nasploh posvečajo manj pozornosti preventivnemu spremljanju svojega zdravstvenega statusa kakor drugi Slovenci. Vloga tistih, ki vodijo tekače pri vadbi je, da jih spodbujajo, kako prisluhniti lastnemu telesu in kako skrbeti za svoje zdravje in počutje.
Tek naj bo le začimba življenja!
Si lahko predstavljate, da nekdo po nekaj mesecih teka v naslednjega pol leta preteče štiri ali pet maratonov? Da začetniki po mesecu, dveh tekanja začnejo razmišljati o nastopu na polmaratomu, v naslednjem letu (če ne že prej) pa o maratonu. Kmalu tudi maraton ni več dovolj dolga tekaška preizkušnja, postanejo triatlonci, ironmani, tekači gamsovih poti.
Nekritično spodbujanje (ali popuščanje pohlepu ljudi) k ekstremnim aktivnostim, kar se dogaja v vadbenih skupinah, je vprašljivo z več vidikov. Najprej taki cilji zahtevajo izjemno predanost vadbi – zahtevajo 15, 20 in več ur športne vadbe na teden, potem še ustrezen počitek, kar lahko povzroča različne vrste odtujenosti: od družine, dela itd. Tek lahko v takih primerih postane beg, rekreacija pa namesto sprostitve in polnjenja »baterij« tekmovalnost in še dodaten stres za dušo in telo. In dolgoročno navadno nič dobrega.
V ne tako redkih primerih pomeni tudi nekritično poseganje po nepreverjenih preparatih za večjo tekmovalno učinkovitost (tudi nedovoljeni doping, v »tekmovalni rekreaciji« ga ni nič manj kot v vrhunskem športu), kar je še bolj škodljivo za zdravje. Bistvo športne vadbe je rednost in vseživljenskost – da tekanje in telesna dejavnost postaneta sestavni del življenja. Ne glavna jed, šport naj bo le začimba življenja.
Nismo ovce!
Eno najpomembnejših didaktičnih načel vadbe vzdržljivosti je, da mora biti (po količini in še posebno intenzivnosti) prilagojena posamezniku. A v želji po čim večjem zaslužku (morda tudi nevednosti) pogosto vidim tekaško skupino kot čredo ovac. Spredaj vaditelj, za njim v strnjeni skupini vsi drugi. Tisti, ki niti teči ne morejo, in oni, za katere je tak tek naporen kot delo doma za štedilnikom. Skratka, vadba brez učinka.
Enako obravnavanje neenakih je velika pedagoška napaka. To, da tekači postajajo »ovce« in morajo za to celo plačati, je gotovo v nasprotju z etiko in strokovnostjo trenerja in tudi posameznika.
Komu zaupati?
Tekaške vadbene skupine so moda in del komercializacije teka. Ker v Sloveniji (še) ni ustrezne zakonske ureditve, je danes tekaški trener v rekreaciji lahko prav vsak. In to je lahko zelo nevarno!
Vsem tekačem bi zaradi številnih koristi priporočil vključitev v organizirano tekaško vadbo in hkrati opozoril, da je potrebna vsaj manjša previdnost. Zdravje je neprecenljiva dobrina, zato je pomembna pozornost, komu zaupati upravljanje dela svojega prostega časa, svoje telo in duha, skratka, komu zaupati izboljšanje kakovosti življenja.
Ozka strokovna obzorja trenerja, ko delo z ljudmi temelji zgolj na njegovi lastni tekaški izkušenosti in nezavedanju, da vadeči niso taki (s takimi pričakovanji, tako telesno pripravljeni …) kakor on, dolgoročno ne vodi k vašemu zadovoljstvu. Od trenerja lahko in morate pričakovati ter zahtevati koristne informacije in usmeritve za svoj tekaški napredek in kakovostnejše življenje ter predvsem zavedanje, da ste zanj najpomembnejši vi, ne vaši tekaški dosežki ali njegov zaslužek.
Želim, da bi kritičnost pogleda na stanje v tekaški (pa ne samo tej) rekreaciji pomenila prispevek k zmanjšanju storilnostne naravnanosti športne aktivnosti odraslih in k premisleku, kaj je zares bistvo telesne aktivnosti v mozaiku zdravega in polnega življenja vseh nas.
