Nenavadna zima
Ali lahko govorimo o zimskih radostih tudi, kadar ne zapade sneg? Zimski tradicionalisti, kot so smučarji in deskarji, lahko zatočišče najdejo na ledenikih in višje ležečih krajih, kjer so razmere za aktivnosti odlične, za tiste, ki branimo trdnjavo in ostajamo spodaj, lahko zima hitro pomeni le mraz in visok račun za ogrevanje. Če misli tisti tam zgoraj tudi letos skopariti in nam poslati snega le za pokušino, ga lahko tokrat kar obdrži in nas vrne v poletje in za nameček pošlje še kakšen kilogram mletega mesa za dobro mero in holesterol. Upanje umira zadnje, pravijo, predvsem v očeh otrok, ki komaj čakajo na prvi sneg in s tem grajenje snežakov in kepanje pred šolo, isto velja tudi za tiste večje in malo starejše otroke, ki se skrivajo v naših globočinah. Zato zaplešimo in za spremembo ne prikličimo samo treh adipoznih možakarjev, ampak tudi obilico snega.
Tudi zima je lahko prav posebna in nenavadna, od vas je odvisno, ali se boste prepustili toku zdrave norosti in zaplavali v morje nenavadnih zimskih aktivnosti in poskusili nekaj novega. Stopite iz okvirov normalnega in se podajte na pot »usekancev«. V svet nenavadnih zimskih športov in aktivnosti. To ponavadi pomeni več zabave in adrenalina, a potencialno tudi več polomljenih reber. Na lastno odgovornost, kajpak.
Skijoring
Izraz skijoring izvira iz Norveške in v dobesednem prevodu pomeni vožnjo na smučeh. Gre za vedno bolj priljubljeno obliko zimske aktivnosti, kjer vas na smučeh za seboj vlečejo psi ali v najbolj ekstremnih primerih tudi konji. Stvar je videti precej podobno kot poleti, ko vas na smučeh vlečejo s čolnom, le da so motor pozimi torej psi ali konj.
Za lagodno in ne prehitro smuko zadostujeta dva vlečna psa, torej maltežani, pudlji in buldogi odpadejo, in par smuči. Seveda je pri pasjem skijoringu potreben tudi človeški input, to pomeni, da so vaši ljubljenčki le pomožni motor, večino dela pri teku na smučeh kljub vsemu opravite sami.
Konjski skijoring je precej bolj ekstremna različica pasjega, saj z veliko vlečno močjo konjev lahko na ravnini dosežete hitrosti, ki vam jih sicer s tekom nikoli ne bi uspelo. Pogumneži, ki jih vlečejo konji, ponavadi tekmujejo na poligonih, ki premorejo nekaj slalomskih zavojev in precej nevarnih skokov, prek katerih vas s hitrimi pospeški konjev gravitacija ne uboga preveč in tudi zato je predznanje v smučarskih skokih, alpskem smučanju in gimnastiki skoraj nujna.
Skijoring je ena izmed najbolj razširjenih zimskih aktivnosti v Skandinaviji in v nekaterih predelih Rusije in ZDA, zato ni čudno, da obstaja obilica tekmovanj, kjer se posamezniki pomerijo na progi, ki premore od 5 in 20 kilometrov. Najdaljša različica tekmovanja v skijoringu je KALEVALA v Rusiji, kjer se smučarji in njihovi psi podajo na 440 kilometrov dolgo pot po zasneženih pokrajinah Karelije. V ZDA so leta 2011 v Minneapolisu priredili največje tekmovanje v pasji različici, na katerem je sodelovalo kar 200 ekip, ki se je potegovalo za naziv ameriškega prvaka v skijoringu.
Jadranje na ledu
Ime tako rekoč pove vse. Le nekaj preprek se pojavi, preden se prvič podate na zamrznjeno jezero in razpnete jadra. Glavna ovira je zagotovo denar, saj potrebujete manjšo jadrnico, ki jo morate prilagoditi razmeram in jo opremiti primerno podlagi. Zaradi naraščanja zanimanja za to zimsko aktivnost so se v zadnjih letih odprle tudi specializirane prodajalne čolnov in jadrnic z vso potrebno opremo, torej potrebujete le zajeten kupček denarja in nekaj znanja, ki ga pridobite s tečajem.
Prvi zametki jadranja na ledu segajo v daljno leto 1790, ko so na newyorški reki Hudson v eni najhujših zim tistega časa ustanovili klub, v katerem so posamezniki imeli možnost zgraditi plovilo in se z njim zapeljati po reki. Jadrnica je takrat bila velika lesena škatla na drsalkah, v kateri so sedeli štirje pogumneži. Šport je razširjen predvsem v Avstriji, Nemčiji, Veliki Britaniji, na Poljski, Švedskem in Norveškem.
Gradnja iglujev
Če imate radi sneg in arhitekturo, se lahko skoraj vsako leto preizkusite v svojih sposobnostih, tudi na lokalnih tekmovanjih v gradnji iglujev in snežnih zatočišč. Podobna zimska aktivnost je odlična za vso družino, saj lahko pri gradnji sodelujejo prav vsi, poleg tega se vam sneg ne bo nabiral v velikih umazanih kupih na cesti, ampak ga lahko s samokolnico prepeljete kamorkoli želite. Če ste začetnik, vam svetovni splet ponuja tisoč in en predlog, kako naj bo vaša mojstrovina tudi videti.
Sicer poznamo tri vrste iglujev, ki se razlikujejo predvsem po namenskosti in dolžini bivanja v njem. Tisti najmanjši lahko zdržijo do dva dni in služijo izključno za zavetje pred nenadnimi vremenskimi spremembami. Srednje veliki igluji so precej bolj obstojni in vzdržljivi, tako da v njem lahko prebivata tudi dve družini, sestavljen pa je iz večnamenskega prostora in prostora za spanje. Največja različica snežnega grajenja pa v primernih (beri: ledenih) razmerah lahko z občasnim vzdrževanjem stoji tudi več let in ponuja udobje in varnost tudi za 20 ljudi. Katerega boste zgradili vi?
Lopatanje
Zimski šport, ki je poleg kepanja morda najbolj dostopen, je zagotovo dirkanje na lopatah. Za ta »šport« potrebujete le lopato bodisi za odmetavanje snega bodisi pa za prekopavanje vrta in jekleno zadnjico. Ne boste verjeli, a tudi legendarni organizatorji adrenalinskih zimskih dogodkov so v sklopu tekmovanja X games leta 1997 imeli tekmovanje v »lopatanju«, a so ga istega leta zaradi varnostnih razlogov umaknili s tekmovanja. Mnogi podcenjujejo hitrost, ki jo dosežemo na lopati, saj tisti najbolj zagreti lopatarji, ki zimske pripomočke voskajo, dosežejo hitrosti tudi do sto kilometrov na uro. Najvišja hitrost spusta z lopato je znašala vrtoglavih 112 km/h.
Pa še nasvet: lopata naj ne bo ostra, saj jo imate med nogami.
Kajak na snegu
Kdo pravi, da kajak ne pride v poštev, ko narava na pokrajino spusti debelo plast snega? Za navdušence kajaka obstaja tudi zimska različica športa, ki je na las podoben kajaku na vodi, le da je namesto toka voda, tokrat vaša zvesta spremljevalka gravitacija, s katero napredujete po strmini navzdol.
Začetki tega športa segajo v leto 2002 v nam bližnji avstrijski Linz, tam so lokalni kajakaši začeli redno pripravljati proge za spuste s kajaki, pet let kasneje pa so pripravili tudi prvo »svetovno prvenstvo« v kajaku na snegu. Uvodno tekmovanje je dobil Avstrijec Peter Draxl.
