Nervoza

Soleus je ena izmed mišic, ki skupaj z gastrocnemiusom skrbi za spodnji del noge. Za tekače je to ena najpomembnejših mišic. Brez nje tako rekoč ni teka. Če si skregan s soleusom, se ti ne piše nič dobrega. Očitno soleus moje desne noge goji neko staro zamero in »štrajka« že četrti teden. Pravzaprav še sam ne vem, kaj sem mu žalega storil. On pa tudi ne reče ne bev ne mev. Ni niti strgan niti natrgan, a hkrati zoprno zateguje in onemogoča normalno gibanje. Pravzaprav se z njim pogovarjam na vsakem koraku, prosim ga, mažem z najrazličnejšimi žavbami, hladim ga z ledom, peljal sem ga na ultrazvok in laser, mu omogočil masažo olimpijskega fizioterapevta, on pa še naprej trmasto vztraja pri svojem.

Seveda ga imam že vrh glave. Še sanja se mu ne, kako živčnega me dela. Zadnji tedni so gotovo najnižja točka mojih priprav. Gledam program treninga in zmajujem z glavo. Števec, ki meri kilometre, že četrti zaporedni teden kaže ničlo. V tistih najslabših trenutkih pomislim, da je vse delo zadnjih sedmih mesecev izpuhtelo v zrak. A menda ni tako. Tudi mišice imajo svoj spomin. Zato tudi nekajtedenski prisilni počitek ni usoden. Potrebujejo le nekajdnevno aktivnost, da se vsega spomnijo in se razmeroma hitro vrnejo na nekdanjo raven. A to teorijo je dokaj težko prenesti v prakso. Še posebno če si bolj neučakan po naravi in se le nemočno prekladaš s kavča na kavč. Potolažil me je Primož Kobe, naš najboljši maratonec in edini, ki bo v moški konkurenci branil slovenske barve na londonskem olimpijskem maratonu: »Če si dobro zgradil bazo, se sploh ne sekiraj. V bistvu ti bo ta počitek prišel še kako prav. Do New Yorka je še več kot tri mesece in to je več kot dovolj. Nikakor pa ne prehitevaj dogodkov. Ko boš že mislil, da je poškodba povsem pozdravljena, si raje vzemi še en teden. Če boš prehitro začel, boš gotovo naredil več škode kakor koristi. « Podobnega mnenja je tudi trener Grega Hočevar, ki ga nisem zmedel niti z vprašanjem, kako bova nadomestila štiritedenski izpad treninga: »Program treninga bova zaradi novih okoliščin pač nekoliko prilagodila. Zlagal bi se ti, če bi ti rekel, da nisi nič izgubil. Gotovo boš izgubil nekaj hitrosti. A to je v resnici zanemarljivo. Po moji oceni na teden izgubiš približno sekundo na kilometer, se pravi, da te vsak teden stane slabo minuto. To pa na rekreativni ravni seveda ni usodno.«

Če se prisilim in poskušam v slabem najti nekaj dobrega, pomislim na svežino, ki jo bom dobil med bolniško. Pa tudi senca dvoma, ki je zamenjala samoumevni občutek lahkotnosti, morda ni najslabša stvar na svetu, če ne drugega, te prisili k bolj premišljenemu in modremu ravnanju.

Priznam, da me je v teh dneh kljub vsem spodbudam že nekajkrat imelo, da bi vse poslal k vragu. Pač ne bi tekel po newyorških ulicah in doživel tistega fantastičnega razpoloženja. Pa kaj potem. S tem, ko bi pokleknil na prvi oviri, bi se seveda oddaljil od tistega osnovnega cilja, da bi tekaško sistematiko prenesel tudi na druga področja življenja in delovanja. In v tem bi bila največja škoda. Zato seveda ne bom vrgel puške v koruzo. Pa tudi zato, ker se v takšnih trenutkih izkaže, iz kakšnega testa si –borec ali reva. Igrati z dobrimi kartami ni težko, precej večja umetnost je zmagati s slabimi kartami. V tem sta tek in šport nasploh spet odsev življenja. Upam, da tudi levi soleus vse to razume.