Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Main menu

Opotekanje bosonogega teka

Opotekanje bosonogega teka

Zgodba je fantastična ter v obdobju, ko se zdi, da smo odkrili in raziskali že vsak kotiček našega planeta, telesa in uma ter da so časi romantike skratka nepreklicno minili, vliva upanje in krepi občutek fantazije. Da, čeprav nas zasipajo dnevne novice ter na videz nezaustavljiva ofenziva moderne znanosti in napredka, v tem popolnoma odčaranem času še zmeraj obstajajo skrivnosti, ki burijo domišljijo ter obljubljajo revolucijo. Ne tisto izumetničeno, hollywoodsko, pompozno, inscenirano in ustvarjeno z namenom ali funkcijo, ampak tisto pravo, prvinsko, neokrnjeno, in vivo, od spodaj navzgor ter v dobro človeka.

Moderni človek preprosto nestrpno čaka na nekakšnega modernega robinzona, ki bo na meji norosti in genialnosti naposled le kriknil: Indija Koromandija ni fikcija, fikcija je vaše življenje, ki ga skrbno usmerjajo multinacionalke in vlade. Na nekoga, ki je skratka že zdavnaj izstopil iz tega norega sveta, kjer ljudje ne vemo več, komu in kaj verjeti. Kaj je dejanska slika in kaj je zgolj prevarantski odsev? Imajo McDonaldovi hamburgerji in kokakola sodeč po seznamu sestavin res več skupnega s srednješolskim projektom iz kemije kot z resnično hrano? So jajca zdrava ali škodljiva? Je superhrana marketinški trik ali fontana krepkega zdravja? Kdo je ustrelil JFK in ne nazadnje, ali je Elvis res uprizoril lastno smrt in danes zadovoljno srka pina colado v luksuznem počitniškem kompleksu v Mehiki?

Naravno = zdravo?

In potem je tu trend bosonogega teka. So moderni tekaški copati z nekaj sloji blaženja in zaščite ter večdesetletno dediščino znanstvenega napredka na področju materialov, medicine, (bio)mehanike in še česa res samo varljivi odsev, medtem ko je tisto pravo, prvinsko in ne nazadnje zdravo ves čas dobesedno pred našimi očmi oziroma nogami? Če člani skrivnostnega indijanskega plemena Tarahumara v neizprosni divjini mehiške puščave že stoletja tečejo bosi ali skorajda bosi, pri tem pa ne trpijo nobenih tradicionalnih tekaških poškodb zahodnjakov, potem je z našim znanstvenim pristopom na zahodu nekaj hudo narobe. Ali pa je mantra tekaške znanosti, da je copate pametno pogosto menjati, saj se ti obrabijo in tako povečujejo možnost nastanka poškodb, pravzaprav odsev korporativnega pohlepa, ki ga marketinško zrcalo prek znanosti že desetletja pači v objektivno znanost, ki to ni?

Indijanci, ki jih spretno mistificira in romantizira Christopher McDougall, ameriški avtor knjige Rojeni za tek (Born to Run), ki je postala biblija privržencev bosonogega teka in teka z obuvali z minimalnim blaženjem, naj bi s svojim naravnim načinom življenja, ki je pravzaprav tek na dolge proge, in, obrnjeno, s svojim tekaškim gibanjem, ki velja za najnaravnejšega, po mnenju privržencev dokazovali natančno to. Tarahumare so vstopnica ali, bolje rečeno, izstopnica modernega človeka iz norega drvečega vlaka, ki naj bi nas vse hitreje vozil v svetlo prihodnost, a nas na drugi strani domnevno oddaljuje od samih sebe. Od našega bistva. Seveda v korist zelencev industrije.

Bosonogi tek je ultimativna ekspresija neuklonljive in infantilne želje moderne zahodne civilizacije po vračanju v preteklost, ko ni bilo sumljivih McDonaldovih hamburgerjev in strupenih sladkih gaziranih pijač, vsak pa je porabil toliko, kolikor je imel oziroma potreboval. Hrano smo vzgojili sami, zato smo vedeli, kaj jemo, in jedli tisto, kar je zraslo, ne pa tistega, kar smo ustvarili. Zato smo bili zdravi in v stiku z naravo, s samim sabo. Premikali smo se z lastnim telesom, brez posrednikov in pomagal, zato smo se premikali, kolikor nam je bilo biološko dano, ter nismo pretiravali in se nismo poškodovali. Poenostavljeno zapisano bi lahko rekli, da ljudje danes zaradi okrepljene okoljske zavesti ter obsedenosti z zdravo prehrano, ki ju, mimogrede, z oznakami eko, bio in podobnimi spretno izkorišča marketing za trženje, vse od avtomobilov do sirotke, veliko stvari presojajo po domnevi, da je naravno preprosto tudi najboljše za zdravje. Pa seveda ni, kajti tudi uran in živo srebro sta denimo povsem naravna elementa, pa dolgotrajno zadrževanje v njuni bližini za živa bitja ni ravno najbolj priporočljivo.

Vse je v glavi

Navdušenje nad bosonogim tekom je med širšimi ljudskimi množicami resda populariziral McDougall s svojim delom Rojeni za tek, vendar pa je za znanost, na kateri so utemeljene domnevne prednosti takšnega teka, odgovoren harvardski profesor evolucijske biologije Daniel Liberman. Ta je leta 2004 s svojimi sodelavci v priznani znanstveni reviji Nature objavil odmevno študijo z naslovom Humans Were Born To Run, v kateri ugotavlja, da so ljudje v kraljestvu stvarstva v resnici najpripravnejša bitja za tek na dolge proge. Takšne sta nas naredila evolucija in način življenja naših prednikov, ki so bili ali lovci ali nabiralci. Odgovor na to vprašanje evolucije človeške vrste je bil skrit v glavi. Dobesedno.

Liberman je na podlagi laboratorijskih testov tekačev in posnetkov njihovega gibanja z različnimi slogi lokomocije ugotovil, da je tek odvisen od tega, kakšno obutev nosijo oziroma ali jo sploh nosijo. »Na enem od javnih predavanj je do mene stopil možakar, ki je imel na nogah samo nogavice in nekaj lepilnega traku,« se začetkov novega znanstvenega potovanja, ki je močno pripomoglo k razmahu trenda bosonogega teka, spominja profesor. Bradatega posebneža je namreč zanimalo, zakaj raje teče bos, saj je zanj tek v običajnih tekaških copatih boleč.

Profesor ga je povabil na testiranja v svoj laboratorij, kjer se je pokazalo, da je njegov tek povsem drugačen od teka povprečnega tekača, obutega v običajne tekaške copate. Njegovo gibanje je bilo po besedah Libermana bolj tekoče, lažje, umirjeno, skorajda mačje. A najbolj povedno je bilo dejstvo, da njegova glava med tekom ni poskakovala tako močno kot pri drugih tekačih. Liberman je namreč dognal, da je pri človeškem gibanju ključna glava oziroma njeno premikanje.

Ljudje smo v primerjavi z drugimi živimi bitji opremljeni z naborom vratnih mišic, ki stabilizirajo glavo, kar je po mnenju znanstvenika enkratna evolucijska prednost, saj nam pomagajo pri preprečevanju padcev in poškodb pri teku. Ta inovacija naravnega razvoja je imela po mnenju avtorjev študije odločilen vpliv na razvoj človeške vrste. Zlasti na razvoj možganov, ki so bili ključnega pomena pri napredku naših prednikov. Ljudje so zaradi mišic stabilizatorjev v vratu namreč izvrstno grajeni za tek na dolge proge, zaradi česar je človek postal lovec na dolge proge. Lovci iz pradavnine so lahko brez težav izčrpali celo gibanju tako dobro prilagojene živali, kot so antilope ali zebre, saj se te ob nenehnem premikanju hitro pregrejejo, človek pa ne. To je ljudem omogočilo dostop do kakovostnejše in kalorične hrane, ki so jo naši možgani potrebovali za razvoj in rast. To je bil tudi razlog, zaradi katerega je bosonogi posebnež v njegovem laboratoriju brez copatov tekel tako graciozno. V primerjavi z drugimi tekači se je gibal neverjetno lahkotno, brez odvečnih gibov, po prednjem delu stopal in z minimalnim tresenjem glave. Za potrebe raziskave se je ameriški znanstvenik odpravil celo v Afriko, kjer je preučeval gibanje ljudi, ki so vse svoje življenje preživeli bosi.

Ugotovitve so bile dovolj presenetljive, da je študija postala nekakšen povod za revolucijo bosonogega teka na zahodu. Harvardski strokovnjaki so na podlagi zbranih podatkov sklepali, da je razlika v uporabi oziroma neuporabi modernih tekaških copat z blaženjem. Kdor jih je uporabljal, je tekel drugače, nežnejše in domnevno učinkovitejše ter manj stresno za telo kot nekdo, ki je užival lažno zaščito copatov. A od takrat je minilo že nekaj let, številni drugi strokovnjaki pa so v tej smeri naredili svoje študije, ki se ne nagibajo v smeri sklepov Libermana in njegovih kolegov.

Je bosa noga res zdrava noga?

Minimalizem oziroma njegov notranji mehanizem logike, ki deluje po simpatičnem načelu manj je več, je v vseh svojih pojavnih oblikah premetena, iznajdljiva ter predvsem modna in trendovska žival. A kot takšna, ironično, izjemno pripravna in donosna za tako demonizirano industrijo, ki spodbuja potrošniško miselnost in navija dobičke multinacionalk. Ko namreč všečni in sprva obskurni trend doseže kritično maso, in bosonogi tek jo vsekakor je, v trenutku postane mainstream in kot takšen glavni motor marketinške strategije velikanov, proti katerim je pravzaprav uperjena njegova ost minimalizma in protimnožičnosti. Prehod v mainstream v službi korporativnega kapitala pa v balonu marketinškega napihovanja velikokrat vodi v pretirano poudarjanje pozitivnih lastnosti, ki so malodane čudežne, in v strumno (za)molčanje slabosti nekega izdelka. Takšna pa je tudi zgodba bosonogega teka oziroma teka z obutvijo z minimalnim blaženjem.

V začetku leta je tožba zoper ameriško družbo Five Fingers, ki je v lasti izdelovalca obutve in podplatov Vibram, dobila svoj epilog v večmilijonski poravnavi. Five Fingers, ki slovi kot eden od prvih, največjih in zagotovo najbolj znanih izdelovalcev minimalistične tekaške obutve z značilno obliko rokavice za noge, po kateri je podjetje tudi dobilo ime, je namreč po poravnavi s skupino tožnikov moral plačati 3,75 milijona dolarjev. Skupina razočaranih kupcev omenjenih tekaških copat je družbi, ki je postala zaščitni znak tako entuziastov alternative bosonogega teka kot tudi jet set scene hollywoodskih zvezdnikov, v tožbi znane bostonske odvetniške družbe, ki se ukvarja predvsem z zastopanjem fizičnih oseb proti velikim multinacionalkam, očitala, da so njihove navedbe o številnih zdravstvenih koristih za uporabnike njihovega izdelka in bosonogega teka na splošno neresnične.

Koren zgodbe – ki med drugim razkriva, kako spretna in zvita je na eni strani marketinška mašinerija multinacionalk ter kako lahkomiselni in labilni smo potrošniki, ki pa, kot kaže večmilijonska poravnava, na srečo (še) nismo povsem nemočni – je skrbno in na videz povsem naravno, ker gre za tek kot najučinkovitejši in biološko najoptimalnejši način gibanja, pa tudi evolucijsko logično sklepanje, da je bosonoga oblika gibanja najbolj ekonomičen in zdrav način premikanja z lastno močjo. A sklepanje in domneve, ki so podkrepljene z anekdotnimi pričevanji tipa dela Rojeni za tek, še niso znanstvena dejstva.

In v tej sivi coni objektivnih in znanstveno preverljivih dejstev ter na videz povsem logičnih domnev – ki prepriča prav zaradi svoje naravnosti, ki jo denimo podpira izjava, da so naši predniki dlje časa tlačili zemljo bosi kot pa obuti in so se temu primerno razvijala tudi naša telesa, in ki se za povrh še cepi z modnimi zapovedmi vsenavzočega minimalizma – je srž problema bosonogega teka. Na tej točki preseka med znanostjo in na prvi pogled logičnimi sklepi, ki naj bi bili racionalni in objektivni, a so dejansko rezultat tako imenovanega »wishful thinkinga« (ko nečemu želimo tako srčno verjeti, da to za nas ne glede na dejstva ostaja resnica), je industrija športne opreme zaznala izjemen potencial za zaslužek. S tem seveda ne bi bilo nič narobe, če akterji nejasnosti in sivine s prehitevanjem znanosti, ki še zmeraj nima jasnih odgovorov na zdravstvene koristi tovrstne oblike teka, tega ne bi dodatno razširjali na račun kovanja lastnih dobičkov.

Privrženci tovrstnega teka iz svojih izkušenj sklepajo, da je bosonogi tek z vidika izogibanja blažjim, hujšim in trdovratnejšim tekaškim poškodbam ter celo njihovega zdravljenja tisti mitološki sveti gral, ki ga že vrsto let poskuša doseči vsa industrija tekaške obutve. A mojstrska poteza korporativne mašinerije, ki si je za svojo agendo zvito sposodila dobronamerne argumente mnogih zagovornikov bosonogega teka ter jih postopoma in prefinjeno preoblikovala v svojo marketinško strategijo, je hkratno poudarjanje težko dokazljivih domnev, da razvoj obutve, zlasti dobro blaženih tekaških copat, pravzaprav ne zavira pogostosti in resnosti tekaških poškodb, ampak jih potencira. Ker imamo noge zavite v vato, pravi bosonoga dogma, so nam atrofirale določene mišice, s tem pa so se začele pojavljati nove in hujše poškodbe, povezane s tekom. Če tečemo bosi, se noge utrdijo in postanejo praktično neuničljive. Tako nekako gre logika, ki opazovalca z zvokom siren naravne evolucije in argumentacijo ad absurdum prepričuje v korist naravne evolucije proti industrijski. Čeprav je vendarle jasno, da na obeh polih tega argumenta nastopa industrija v korist svojih interesov. Tako je podjetje Five Fingers prodajo svojega izdelka poskušalo podkrepiti z naslednjimi trditvami, ki so se naposled izkazale za neresnične in zavajajoče:

- da krepi mišice stopal in spodnjega dela nog,
- da izboljša gibljivost gležnjev, stopal in prstov,
- da stimulira živce, ki so pomembni pri ravnotežju in odzivnosti,
- da zmanjšuje vertikalno gibanje pete, s čimer uravna hrbtenico in izboljša držo,
- da omogoča naravno gibanje stopal in celotnega telesa.

Znanost v navzkrižju z izkušnjo (in industrijo)

In kaj dejansko pravi znanost o navedbah industrije, da bosonogi tek ali tek z minimalistično obutvijo preprečuje nastanek poškodb, ker tek brez blaženja krepi mišice nog in stopal, kar pomeni, da so vzdržljivejši in odpornejši proti poškodbam? Najnovejša dognanja na tem področju tehtnico argumentov bolj nagibajo v smer skeptikov. Tako je ameriško medicinsko združenje specialistov za bolezni stopal (American Podiatric Medicine Association) v izjavi za javnost pred nedavnim zapisalo: »Bosonogi tek se v zadnjem obdobju pojavlja kot najnaravnejša oblika teka, ki krepi in uravnoteži telo. Pri takšni obliki teka se poveča možnost nastanka poškodb stopala zaradi predrtja tankega sloja zaščite, obenem pa obstaja tudi večja nevarnost poškodb spodnjih delov okončin.« Ko je nekaj predobro, da bi bilo res, se običajno izkaže, da tudi je.
Podobno skeptičen je tudi strokovnjak s področja biomehanike Benno Nigg, ki meni, da so trditve, povezane z manjšim številom poškodb bosonogih tekačev v primerjavi s tistimi, ki tečejo v običajnih tekaških copatih, popolne domneve. O dobrih in slabih vidikih bosonogega teka je povedal tako: »Trenutno nihče ne ve natančno, ali imajo bosonogi tekači več ali manj poškodb v primerjavi s tistimi, ki tečejo s konvencionalno tekaško obutvijo.« S tega vidika je zanimiva študija raziskovalcev z univerze Brigham Young, kjer so ovrgli domnevo o krepitvi mišic v nogah in stopalih. Če bi se namreč te med bosonogim tekom okrepile, so zapisali v svojem poročilu, bi morali pri tekačih zaznati povišanje stopalnega loka. Po desetih tednih preučevanja skupine rednih bosonogih tekačev ni bilo zaznati nikakršnih sprememb v višini stopalnega loka. Pri drugi študiji so raziskovalci v vzorec zajeli 566 tekačev, ki so jih vprašali, ali so poskusili teči z minimalističnimi copati. Tretjina je odgovorila pozitivno, od tega pa jih je 32 odstotkov zatrdilo, da so se med tranzicijo poškodovali, zaradi česar so se mnogi izmed njih odločili, da se vrnejo k tradicionalni obliki teka in obutve.

Vprašanje ekonomije

Na splošno so se v zadnjem obdobju začele pojavljati tudi znanstvene študije, ki se ukvarjajo še z eno od domnevno pozitivnih lastnosti bosonogega teka. Tekači, ki uporabljajo minimalistično obutev ali celo nikakršne, naj bi bili pri svojem gibanju ekonomičnejši oziroma učinkovitejši. To domnevo ne nazadnje potrjuje tudi izjemna vzdržljivost Tarahumar, ki bosi in z uživanjem semen chia lahko tečejo dneve in noči ter pretečejo po več deset kilometrov. A znanost tudi s tega vidika postavlja pod resen vprašaj pripovedi in prepričanja bosonogih tekačev, bravurozne trditve industrije pa na laž.

Tako je denimo lansko poletje v ameriški znanstveni publikaciji The Journal of Applied Physiology izšla študija, ki se ukvarja z vprašanjem v jedru debate o pozitivnih zdravstvenih vplivih bosonogega teka. Ali tek po sprednjem delu resnično pripomore k večji učinkovitosti teka v primerjavi s tistimi, ki s podlago najprej prihajajo v stik s peto? Tako, skorajda po prstih, zaradi pomanjkanja blaženja tradicionalnih tekaških copat namreč tečejo bosonogi tekači, saj bi bilo takšno gibanje v nasprotnem primeru vsaj nevzdržno boleče, če ne že škodljivo za kosti stopala. Tek po prednjem delu stopala je po sicer bolečem uvajalnem obdobju lažji oziroma zahteva manjši napor, pravijo bosonogi privrženci. Kar pomeni, da telo porabi manj kisika. Kar pomeni, da ima tekač boljšo oziroma učinkovitejšo ekonomijo gibanja. Kar pomeni, da je (lahko) hitrejši. Vendar spet, kar se zdi na prvi pogled logično in funkcionalno, še ne pomeni, da bo prestalo tudi preizkus empirične znanosti.

Raziskovalci z univerze v Massachusettsu so pod drobnogled vzeli dve skupini tekačev; v prvi so bili tisti, ki tečejo bolj po prednjem delu stopala, v drugi pa tisti, ki v podlago udarjajo s peto. Najprej so jih posadili na tekaški trak, kjer so pri zmerni obremenitvi izmerili različne parametre, od porabe kisika in srčnega utripa do izračunov o vrsti ogljikovih hidratov, ki so jih med gibanjem porabljali tekači. V naslednji fazi poskusa so obe skupini tekačev v enakih razmerah prosili, naj zamenjajo način teka. Tisti, ki običajno tečejo po prednjem delu stopala, so tekli po petah in nasprotno. Rezultati so bili osupljivi, saj se je izkazalo, da je tek po petah neprimerno učinkovitejši, po porabi pa celo ekonomičnejši od teka po prednjem delu stopala. Lanska študija še zdaleč ni edina, saj so znanstveniki prišli do enakih sklepov tudi v raziskavah, ki so sledile. Ti v en glas pravijo, da ni le nobenih znanstvenih dokazov, ki bi podprli tezo o učinkovitejši ekonomiji bosonogega teka v primerjavi s tradicionalnimi oblikami, ampak je resnica celo nasprotna. Vsekakor pa skepsa znanstvene srenje na drugi strani ne pomeni, da je bosonoga oblika teka nevarna oziroma škodljiva. Zavedati se je treba predvsem tega, pravijo strokovnjaki, da je navedbe industrije treba jemati s kar velikim ščepcem soli.

To je ne nazadnje na lastni koži občutila tudi Valerie Bezdek, ki je aprila leta 2011 na spletni strani Five Fingers kupila par njihovih tekaških copat z znamenito obliko. Sčasoma je ugotovila, da uporaba izdelka ni uresničila zgoraj navedenih obljub, in s še nekaterimi drugimi razočaranimi kupci vložila tožbo proti družbi. Čeprav primer ni doživel sodnega epiloga, saj so se stranke pogodile, se je podjetje Five Fingers zavezalo, da bo skupini tožnikov, ki so kupili njihove čevlje po marcu 2009, povrnilo stroške nakupa do največ 94 dolarjev za par. »Tožba je od nas in celotne družbe zahtevala veliko pozornosti in sredstev. Za majhno družbo, kot je Vibram, je to velika stvar. Za plačilo globe v zunajsodni poravnavi smo se odločili, ker nočemo izgubljati časa in sredstev, ampak si želimo delati naprej,« je o razlogih za plačilo globe povedal prvi mož Vibrama v ZDA Mike Gionfriddo.

Od obrobja do množic

Copati družbe Five Fingers so delo študenta oblikovanja Roberta Flirija z univerze v Bolzanu, namen njegovega dizajna pa je bil sprva uporaba v navtiki. Tanki gumijasti podplati so jadralcem namreč omogočali dober oprijem na spolzkih podlagah, hkrati pa jih niso pretirano prikrajšali za bosonogi občutek, ki je za jadralce ključen. Tudi krovna družba Vibram je izdelek sprva ponujala izključno jadralcem, medtem ko so jih v različnih okoljih in za različne namene začeli uporabljati kupci sami. Ko so uporabniki z bosonogimi copati začeli tudi teči in je povpraševanje po njih začelo nezadržno naraščati, so jih vse pogosteje nosili tudi zvezdniki iz sveta zabave, to pa je dodatno podžgalo povpraševanje. Usoda popularnosti in kultnega statusa izdelka nenavadnega videza, za katerim je stala nekonvencionalna logika razmišljanja o teku, je bila tako nepovratno začrtana. Družba Five Fingers je kultni status svojega izdelka poskušala dodatno podkrepiti z navedbami o zdravstvenih koristih teka s copati z minimalnim blaženjem, ki naj bi bili za tiste, ki si vseeno želijo nekaj zaščite, najboljši približek bosonogemu teku. Bosonogi tek je kot najbolj naraven, prvinski tek brez negativnih posledic za telo konec prejšnjega desetletja hkrati z razvojem industrije tekaške obutve začel dobivati zagon in se zaradi knjig, kot je bila Rojeni za tek, s tekaške margine začel prebijati v mainstream. Prodaja copat za bosonogi tek je vrhunec dosegla leta 2011, ko je svoj par kupila tudi Bezdekova. Težava je seveda nastala v trenutku, ko se je povezava med domnevnimi pozitivnimi učinki bosonogega teka in minimalističnimi tekaškimi copati izkazala za neresnično, čeprav je industrija trdila drugače. Tožba je bila tako zgolj pričakovan odziv razočaranih potrošnikov, ki so se upravičeno počutili zavedene in ogoljufane.

Vodilo še zmeraj drznost

Družba Vibram po udarcu poravnave in okrnjenem ugledu načrtuje razširitev svoje ponudbe na modele, ki niso usmerjeni strogo na tekaški trg, ampak z njimi nagovarjajo različne profile športnikov (pohodniki) in običajne uporabnike (modeli za domačo uporabo). Pri podjetju poudarjajo, da je bila njihova smer razvoja zmeraj tesno povezana z odzivom uporabnikov, kar so odločeni nadaljevati. Napovedujejo preboj na področju uporabe različnih in inovativnih materialov, kot sta denimo konoplja in papir. »Razvili smo postopek, ki nam omogoča, da papir recikliramo v gumo,« je o nadaljnji poti razvoja povedal eden izmed vodilnih Michael Martin, ki v izdelek svojega delodajalca verjame celo tako močno, da njihove nenavadne minimalke nosi tudi na slovesnostih. Nazadnje jih je imel na neki poroki. »Po koncu primera se je v pisarno vsul slap najrazličnejših pisem. Namesto da bi jih shranili, jih bomo reciklirali v gumo za podplate. Tako bodo mnenja uporabnikov dobesedno postala del naše prihodnje ponudbe,« je o neuklonljivem inovativnem duhu družbe spregovoril Martin. Ali se bo družbi po bolečem udarcu in ohladitvi evforije bosonogega teka, zaradi katere je pravzaprav napredovala v svetovno prepoznano ime, uspelo na novo izumiti, pa bodo seveda odločali potrošniki, ki imajo v takšnih primerih slonji spomin. Preusmeritev strategije podjetja s tekaške skupnosti na druge segmente rekreativnih entuziastov je s tega stališča smela poteza, vendar je vprašanje, ali je koncept obutve z minimalno zaščito prevedljiv v druge športe in oblike rekreacije.