Spletna mesta Dela, d. d., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Main menu

Pomen pravilne drže pri hoji in teku

 Pomen pravilne drže pri hoji in teku

Zadnja leta mi je v okviru medkulturnih raziskav o pravilni drži prišlo pod roke tudi nekaj literature, ki se ukvarja s pravilno držo pri teku. Naj omenim tri dela, ki so med bolj zanimivimi. Prva knjiga je Chi Running, katere avtor, sam ultramaratonec, prenaša teorijo veščine taiji quan v tek in ponudi zanimiv izbor vaj, s katerimi boste izboljšali svojo tekaško tehniko. Druga knjiga je Born to Run, v kateri novinar, preobražen v ultramaratonca, opisuje bosonogo subkulturo tekačev. V svojih preroških izjavah poleg drugega predstavi ljudstvo supertekačev in razkriva zaroto izdelovalcev tekaških copat. Tretje besedilo pa je znanstveni članek profesorja s Harvarda, ki dokazuje, da imajo bosonogi tekači boljšo tehniko ter bolje »absorbirajo« sile na podlago kakor pa obuti tekače, ki tečejo na peto.

Pravilna drža je učinkovitejša

Poglejmo, kakšen skupni imenovalec imajo tek, hoja in mirna drža. Menim, da je vsem skupna sproščena pokončna drža ali z drugimi besedami čim bolj učinkovito upiranje gravitaciji. Čeprav se na papirju zdi to precej logično, že pogled po cesti pove, da imajo ljudje različne, bolj ali manj učinkovite strategije postavitve telesa. Tisti del industrije, ki ima od tega korist, vse težave, ki izhajajo iz slabe drže, prelaga na slabe gene. A če se malce ozremo po svetu in gledamo različne kulture, lahko vidimo, da ima okolje enakovredno vlogo pri oblikovanju človeške drže.

Znanost vlaga veliko energije v raziskavo ravnotežja in pravilne drže, ki bi podala nove smernice pri športni vzgoji in pomagala pri klinični rehabilitaciji. Človek v resnici ni nikoli pri miru. To velja tudi za mirno stanje, saj je njegova poravnava glede na gravitacijske sile dinamična. Vsak gib, ki ga nameravamo narediti, vsebuje aktiviranje mišic za izvršitev želene akcije pa tudi mišic, ki uravnavajo ravnotežje. Pravilna drža oziroma boljša struktura telesa omogoča njegovo večjo učinkovitost, saj nezavedni sistem za vključitev ravnotežja dobro sodeluje z našim želenim gibanjem.

Kitajsko drugačno razumevanje človeka in vesolja je razvilo metode telovadbe, ki so včasih celo kontrastne Zahodu. Od borilnih veščin, kot so taiji quan in shaolin gongfu, pa do vaj za zdravje in rehabilitacijo pod modernim imenom qigong – začetni poudarek je na trdni drži in sproščenem delovanju mišičnih sinergij. Kaj je torej pravilna drža? To je drža, pri kateri porabimo kar najmanj energije, da izvršimo dano gibanje. Kitajci imajo za to zelo pomembno besedo, ki se ji reče sproščenost. Ampak v njihovem pomenu besede to ni mlahava drža, ampak optimalna poravnava telesa glede na dano silo. Pri gravitaciji je to sproščena pokončna drža.

Bosa noga je pametnejša od obute

Čeprav nisem ultramaratonec, me zanimajo podobnosti med tem, kar pravijo Kitajci, in tem, kar trdijo zahodni mojstri teka. Poglejmo, kje se sreča sodobna znanost z izkušnjami iz obeh krogov. Prvo zanimivo vprašanje je, ali naj zavržemo tekaške copate in se poženemo bosi po soseski.

Slepa pot razmišljanja o dobri tehniki in drži je stara miselnost, da človek potrebuje dodatke, ker ga je evolucija slabo zasnovala. Človeška bosa noga je zelo dobro narejena za tek. Stopalo ob pravilni postavitvi telesa zelo dobro prenaša sile in bosonogi tek zahteva od obutega tekača, da izboljša kot, pod katerim pride noga v stik s tlemi. Prej ali slej vsak bosonogi tekač preneha udarjati ob tla najprej s peto in šele nato s prsti. S tega vidika nam podprti čevlji z dvignjeno peto že od mladosti naredijo noge »neumne« in šibke v določenih smereh ter nadomestijo našo naravno vzmet v stopalu z dobrimi in vse dražjimi copatami.

Zdi se torej, da lahko svojo slabo navado popravimo tako, da samo spremenimo način udarca ob tla. Vendar je telo večinoma slabo postavljeno in stopalo šibko, tako da zanesenjaki začnejo tekati po prstih. Kar seveda vodi do preobremenitve meč in tudi do zoprnih poškodb Ahilove tetive.

Po prebrani knjigi Born to Run, polni novega življenjskega elana in filozofske resnice, se torej podamo bosi na tek. Veselimo se svežega zraka, objemamo stare gospe na poti in spodbujamo sosedovo mularijo, da se poganja za nami, kot na začetku 20. stoletja, ko so prvič zagledali avtomobil. In rezultat? Pogosto več bolečin kakor modrosti. Kako to?

Mehanski način ne deluje

Odgovor nam ponudi knjiga Chi Running, ki se bolj celostno ukvarja s pravilno postavitvijo telesa pri teku. Že po naslovu lahko sklepamo, da se avtor spogleduje s kitajskimi veščinami. Dodatek »chi« k teku pa naj nas ne zavede v mistiko. V knjigi chi bolj pomeni, da lahko z ozaveščenim gibanjem in ne z nabiranjem moči in kondicije tečete drugače in bolje kakor prej. Avtor svetuje, da kdaj pa kdaj tečete bosi, ker boste hitreje dobili občutek za dober pristanek na celo nogo. Sam priporoča čim lažje in čim manj podprte tekaške copate. Vendar je to zanj le majhen del sestavljanke o pravilni drži, ki pripelje do dobre tehnike teka.

Telo ob vsakem udarcu ob tla postavi kinetično verigo ali mišično sinergijo, ki ga poganja naprej. Kar je pomembno v razumevanju pravilne drže, pa je, da že majhna sprememba v načinu udarca ob tla zahteva celotno spremembo v sinergiji, ki jo ustvarjajo mišice pri teku. Z drugimi besedami povedano, da bi lahko enako ali bolj učinkovito tekli na celo stopalo, je treba spremeniti kote, pod katerimi se telo upira gravitaciji ob udarcu.

V Chi Runningu avtor podaja ideje, kako lahko vadite sproščanje in zaznavanje posameznih delov telesa. Navodila so enaka kot pri pokončni drži iz mnogih drugih tradicij. Sproščen prsni koš, raven hrbet, usedena medenica, sproščene rame, glava pokonci itd. Ker pa nismo mehanska bitja, nam pravila brez drugačne zaznave ne pomagajo veliko. Če pa smo že zelo zaklenjeni v bitje »Homo sedalicus«, nam verjetno kljub dobri knjigi brez pomoči veščega učitelja ne bo šlo.

Dr. Dan Lieberman s Harvarda je pokazal, kako bolje in učinkoviteje v povprečju tečejo bosonogi tekači. Meritve so jasne in poskusi natančni, bosonoga plemena pa za zgled. Vendar ob prebiranju članka in že skoraj solznih očeh, ki so končno spoznale resnico o teku, hitro pozabimo, da je človek organizem in oseba hkrati. Če želimo spremeniti svojo držo, si z vizualnimi popravki kotov v telesu ustvarimo še več napetosti. Zato tudi mehanski pristop do telesa, ki okrepi nekatere ali raztegne druge mišice, lahko vodi še do večjih poškodb in popolne opustitve teka, da ne omenimo stalnih bolečin že samo pri statični drži ali sedenju.

Naslednjič, ko se boste usedli na stol v službi ali stali v vrsti, se vprašajte, ali lahko že z majhnimi spremembami vsakdanjika vplivate na tisti kratki čas svobode, ko tečete za sebe in uživate življenje. To pa je vredno vašega časa.

Komentarji