Romantik in šminker
Alpsko smučanje je, kakorkoli že obračamo, v srednjeevropskem prostoru tradicionalno eden izmed glavnih športov. O tem priča nešteto zgodb in legend o neustrašnih asih, ki so junaško premagovali nepredstavljive strmine, podirali hitrostne rekorde, osvajali medalje in kristalne globuse ter lomili ženska srca. Navkljub Killyu in Tombi sta Avstrija in Švica dva prav posebna smučarske svetova. V teh dveh alpskih rajih je smučanje doseglo nogometne razsežnosti. In tam domujeta dve največji tekmi, dirki, ki bi jima lahko rekli švicarski in avstrijski Wimbledon, superbowl, grand slam ... Na smučarskem koledarju je kar nekaj klasičnih tekem, prizorišč, ki jih uvrščajo med najlepše alpske kraje - Cortina d'Ampezzo, Val d'Isere, Madonna di Campiglo, Kranjska Gora, Adelboden, Schladming ... A dva kraja sta nekaj čisto posebnega, svojega, drugačnega ... Sta nekaj, o čemer vsi sanjajo in govorijo. Sta kot dva bratranca, ki napolnita dva zaporedna januarska vikenda. Najprej zaplapolajo rdeče zastave z belimi križi, nato se rdeča in bela postavita v horizontalo. Wengen in Kitzbühel.
Wengen
Idilično vasico v Bernskih Alpah bi lahko razumeli kot utelešenje predstave o alpskem raju. Do tja vozi zobata železnica. Ko se vsedeš na redči vlakec, se ti zazdi, kot da si se znašel v nekem drugem času. Wengen je kraj brez avtomobilov. Za nujne komunalne storitve uporabljajo električne avtomobilčke, tovornjačke, avtobuse, ki spominjajo na Legoland. Zrak je svež, tak, ki ti pljuča napolni z zdravjem. 4158 metrov visoki Jungfrau in nekoliko nižji Mönch 4107 m), devica in menih, pa legendarni Eiger (3970 m), pod katerimi na sedlu Jungfraujoch leži tudi najvišja železniška postaja v Evropi (3471 m) ponuja alpsko kuliso, ki pogosto deluje skorajda preveč kičasto, da bi bila resnična. No, takšnih krajev imajo Švicarji še nekaj. Zermatt je zagotovo eden izmed njih. Upal bi si trditi, da je Matterhorn še precej bolj mogočen kot Jungfrau.
A Wengen ima nekaj, česar drugi nimajo. Nenzadnje je v bližnjem Mürrenu Sir Arnold Lunn že v dvajsetih letih dvajsetega stoletja organiziral prve smučarske tekme. Zgodovina tekmovanja za pokal Lauberhorn se je začela leta 1930. Še pet let prej so Angleži tam ustanovili smučarski klub z zgovronim imenom – Downhill Only. A lauberhornske dirke niso kar tako. Wengenski smuk v tehničnem smislu ne velja za najbolj zahtevnega. Kraljevskega ga dela njegova dolžina. Gre namreč za najdaljši smuk na svetu. Dolg je 4455 metrov in traja približno dve minuti in pol, oziroma vsaj pol minute več kot katerikoli drugi smuk. V Wengnu tekmovalci dosegajo izjemno visoke hitrosti, na delu proge, ki se imenuje Haneggschuss, smukači brez težav presegajo hitrost 160 kilometrov na uro. Rekordno hitrost 161,9 km/h je postavil Francoz Johan Clarey. Zaradi vsega tega je razumljivo, da tudi smučarske Supermane proti koncu pošteno žge v stegenskih mišicah. In da ne bo pomote Kernenov S in S, ki vodi proti cilju, nikakor nista enostavna zavoja. Morda najbolj znani zaščitni znak wengenskega smuka je skok Hundschopf. Nekatere dele proge pa so poimenovali po nesrečnikih, ki so se tam ujeli v zanko - Kernenov S se je včasih imenoval Brügglijev S. Leta 2006 je tam padel legendarni švicarski as Bruno Kernen. Minsch Kante je dobila ime po Josefu Minschu, ki je tam padel leta 1965 in kar nekaj tednov preživel v bolnišnici. Canadian Corner (kanadski kot) nosi ime po legendarnih kanadskih asih Daveju Irwinu in Kenu Readu, ki sta leta 1976 hotela z glavo skozi zid in seveda nista videla cilja. Tudi Avstrijci imajov Wengnu svojo luknjo, Österreicherloch je del proge, kjer so leta 1954 izpadli skoraj vsi avstrijski tekmovalci, vključno z legendarnim Tonijem Sailerjem. Leta 1960 pa je tam padel tudi Karl Schrantz, ki je sicer na wengenskem smuku slavil štirikrat.
Poleg smuka v Wengnu tradicionalno organizirajo tudi slalom, ki je precej uspeha prinesel slovenskim smučarjem. Bojan Križaj je namreč leta 1980 tam dosegel sploh prvo slovensko zmago na tekmovanjih za svetovni pokal. Naslednje leto je uspeh ponovil, čeprav je bil po prvem teku šele deseti. Leta 1986 pa je na wengenski strmini slavil tudi Rok Petrovič, na zmagovalnem odru pa mu je kot tretjeuvrščeni družbo delal tudi Križaj.
Sicer pa je najuspešnejši wengenski smukač domačin Karl Molitor, ki je med leti 1939 in 1947 zmagal kar šestkrat. A ob njegovih zmagah je potrebno dodati, da jih je bila večina dosežena v času druge svetovne vojne, kjer so v nevtralni Švici sicer organizirali tradicionalna smučarska tekmovanja, a je bila konkurenca precej okrnjena. Šest zmag je dosegel tudi Hrvat Ivica Kostelić, ki je štirikrat slavil v slalomu in dvakrat v kombinaciji.
Kitzbühel
Kljub temu da sta na nek način v žlahti, sta si oba alpska velikana precej različna. Avstrijski brat je bolj glamurozen, razvpit, šminkerski. Je nekakšen Operni ples na snegu.
Streiff, kot pravijo kitzbühelskemu smuku, je v mnogih pogledih smučarska alfa in omega. Tekmovalci do te proge čutijo neizmerno dozo strahospoštovanja. Pravijo, da zato v sicer ultramoderni štartni hišici na dan tekmovanja vlada smrtna tišina. Ko se tekmovalci poženejo s štarta imajo vtis, kot da so se vrgli v prepad. Hitrost že po nekja deset metrih naraste na več kot na sto kilometrov na uro. Kmalu sledi vratolomni skok preko "mišnice" in kompresija, kjer kvadricepsi premagujejo vsaj dvaktarno telesno težo. Tekmo ponavadi odloča takoimenovani prečni prehod, ki je pogosto odet v led. Zelo pomembno je, kako tekmovalci izpeljejo prehod v ciljni spust, kjer se zbrana množica v areni zdi kot nekakšna rajska fatamorgana. V cilju so praviloma vsi zadovoljni in veseli, eni zgolj zaradi dejstva, da jim je uspelo preživeti, tisti z višjimi cilji se veselijo zmage, ki pomeni vstopnico v smučarska nebesa.
To je kar petkrat občutil švicarski as Didier Cuche, ki je najuspešnejši udeleženec smuka s Strefffa, na drugi stani pa mu v domačem Wengnu nikoli ni uspelo stopiti na najvišjo stopničko. Legendarni Švicar, ki je ob petih smukih slavil še na kitzbuhelskem superveleslalomu, je leta 2010 za las premagal tudi našega Andreja Šporna, ki je z drugim mestom najuspešnejši slovenski smukač v Kitzbühlu. Sicer pa v Kitzbühlu zmagovalce počastijo tudi s tem, da po njih poimenujejo gondolo. Po zaslugi Bojana Križaja in Jureta Koširja, ki sta slavila na kitzbühelskem slalomu, imamo tudi Slovenci v tem mondenem tirolskem kraju dve svoji gondoli ...
