Tekaški mozaik

Med tekom se pogosto zalotim, da se mi v glavi pojavljajo primerjave z vožnjo z avtomobilom. Še posebno kadar tečem z uro, se mi zdi, da je kot števec, ki meri hitrost, razdaljo in tudi količino goriva v rezervoarju. Tudi v tednu, ko je bila moja leva noga na remontu, se mi je zdelo, kot da pri mehaniku čakam na rezervni del. A v tem je pravzaprav bistvena razlika. Avtomobil se kljub vsej tehnološki popolnosti ne more primerjati s človeškim telesom, ki je gotovo stvarnikov največji dosežek. Na avtu je možno zamenjati vse od pnevmatike do motorja. Za človeško telo pa še ni trgovine z rezervnimi deli. Ob defektu si prepuščen samemu sebi, zdravniki, fizioterapevti in maserji pri tem lahko le pomagajo, pa še njihova mnenja se pogosto krešejo. Ko se po poškodbi spet spraviš v pogon, se pogosto zgodi, da nisi več tak kot prej. No, saj tudi ko se avto pokvari in ga mehanik popravi, zaupanje vanj nekoliko zbledi, in ko greš na daljšo pot, kot obseden poslušaš, ali se bo kje pojavil kakšen nenavaden zvok.

Prejšnji teden sem končno spet tekel. Glede na to, da sem bil navajen na dokaj velike razdalje, na primer triintrideset kilometrov okoli Ljubljane brez počitka, sem se precej težko sprijaznil, da bom najprej moral preteči kilometer, potem dva, pet in deset. To se mi je zdelo nepredstavljivo ali celo butasto. Prvič sem tekel kakor po jajcih. Na vsakem koraku sem poslušal nogo, ali kaj jamra ali javka. Bal sem se, da bom zaradi tega podzavestno spremenil način in tehniko teka, kar bi seveda lahko pripeljalo do nove poškodbe. Še bolj me je usekal moj značaj, značaj nejevernega Tomaža, saj tudi največjim strokovnjakom največkrat ne verjamem na besedo in moram vse sam preizkusiti.

No, tokrat sem bil zelo zadovoljen, da sem si dokazal, da je tak način napačen. Trener in fizioterapevt sta imela prav, ko sta mi ves čas zatrjevala, da postopno povečevanje pretečene razdalje nikakor ne pomeni, da začenjam z ničle, kar sem si sam vtepel v glavo, ampak poškodovana noga potrebuje le nekaj dodatnih spodbud, da se bo spet privadila na stare obremenitve. Kar smejalo se mi je, ko sem čez nekaj dni brez kakršnih koli težav pretekel dobrih deset kilometrov in proti koncu tekel v precej spodobnem tempu štirih minut na kilometer. Vseeno pa vem, da bo trajalo kar nekaj časa, preden bom zoprno izkušnjo potisnil v zadnje možgane. Bolj realna se mi zdi možnost, da bom prihodnje tri mesece vsak večer skrbno delal raztezne vaje, hodil na masaže in naredil vse, da se tisti štirje tedni ne bi ponovili. To bo nekakšna moja tekaška molitev.

Ob tej poškodbi sem spoznal še nekaj, na kar prej nisem niti pomislil. Vedno sem se zanašal na svojo dolgoletno športno akumulacijo, na nizek srčni utrip, ki je dokaz dobre telesne pripravljenosti, na dobro psihično pripravljenost. Predvsem zadnja med prekladanjem po kavču ni opravila svojega dela in je dovolila, da sem se demoraliziran spravil v precej nenavadna stanja. Pravzaprav sem ves čas premišljeval le o tako imenovani tekaški »mašini«, pozabil pa sem na druge sestavne dele, kot so mišice, tkiva, vezi, kosti ... Vsaka najmanjša koščica je namreč zelo pomemben sestavni del mozaika, ki se mu reče tekačevo telo. Če vse deluje kot usklajena celota, lahko tečeš v daljavo. Načrt pa ti lahko prepreči tudi navidez povsem nepomembna malenkost, kot je na primer žulj. Takrat ti še tako zmogljiva mašina ne pomaga. In smo spet pri avtomobilu. Tudi vsi tisti konji, ki se šopirijo pod pokrovom motorja, so povsem neuporabni in nemočni, če ti na primer poči guma ...