Ulični »fajt«

Če ne drugega, parkour iz širokega nabora borilnih veščin črpa filozofijo tekočega gibanja brez konca, ki v sebi nosi nekoliko skrivnostno, še bolj pa mistično pretakanje energije. Ko snemalec v enem izmed kratkih spotov na youtubu utemeljitelja in pionirja ulične subkulture parkour Davida Belleja vpraša, ali je ta zanj tudi neke vrste borilna veščina, se besedni tok sicer hitro govorečega Francoza nekoliko zaustavi, pogled pa osredotoči na neko nedoločljivo točko v daljavi. A njegov pogled vseeno izda gibčnost in nadpovprečno aktivnost njegovega uma in misli. »V filozofiji je,« odvrne sin odlikovanega reševalca v francoski vojski, ki jih danes šteje že osemintrideset, ob ustanovitvi famozne skupine urbanih specialcev Yamakasi v francoskem mestecu Lisses pa jih je imel še mlečnozobih enajst.

Parkour in free run

Samo leto mlajši je bil njegov soustvarjalec zgodbe za marsikoga morda nekoliko (dobesedno) prevratniškega gibanja po mestu oziroma premagovanja ovir po njem Sebastien Foucan, ki ga večina traceurjev krivi za veliko shizmo parkourja.
Za Foucana je bil namreč jopič parkourja, katerega osrednje vodilo je učinkovito premagovanje ovir s čim manjšim energijskim vložkom, pretesen. Zato si je izmislil free run.

Tu je bilo po njegovem več prostora za, kakor pravi sam, izražanje individualnega stila gibanja, saj je pri freerunerjih najti veliko več akrobatskih in gimnastičnih prvin, ki poleg paše za oči nimajo uporabne vrednosti.

Pa sta parkour in še bolj free run, ki pri nabiranju in inkorporiranju načeloma ne diskriminira med najrazličnejšimi športi, ampak jih raje z veseljem vključita v izjemno širok repertoar figur premagovanja ovir, resnično tako tuji obliki gibanja ali gre dejansko za najbolj elementarno obliko bipedalnega kolovratenja, odtujeni pa smo mi, zunanji opazovalci?

S tem in še mnogimi drugimi vprašanji sem se neke spomladanske nedelje ukvarjal ob pogledu na skupino ljubljanskih mulcev, ki so za Aškerčevo gimnazijo v Ljubljani na tisoč in en način premagovali staro emonsko obzidje.

»Zanimivo je tudi, da se med nami najde kakšen breakdancer, ki vnese katerega izmed svojih plesnih gibov,« na temo purizma in stilskih koktajlov, ki brišejo nepotrebne in tako ali tako fiktivne meje med parkourjem, free runom in drugimi športi, povesta Jon in Sandi.

»Pomemben je flow«

Če bi stari Rimljani, znani tudi kot izvrstni arhitekti, inženirji in graditelji, vedeli, kako lahko je z golimi rokami in v nekaterih primerih tudi nogami preplezati njihove impozantne utrdbe, ki so za najrazličnejša barbarska plemena predstavljala nepremagljivo oviro, bi ... Jah, bi parkour vključili v svoj vojaški dril. Kar so, mimogrede, storili v francoskih vojaških vrstah, povedo ljubljanski traceurji.

Ko namreč že misliš, da se bo naslednji izmed njih, ki se kot mladi biki zaganjajo v staro obzidje, na opeki razlimal kot prezreli paradižnik, njegove spretne noge in roke poskrbijo, da se telo prilagodi oviri in jo premaga kakor voda. »Ja, pomemben je flow,« pove Sandi, ki se danes drži nekoliko ob strani, saj je imel prejšnji dan tekmo in se ne počuti stoodstotnega.

In kaj je ta zveličavni, skorajda zenovski flow, vprašam?

»To je premagovanje ovir s čim manj energije in pod pogojem, da se nikoli ne zaustaviš ali obrneš nazaj,« razloži drugi, in ko se mi nekje tam v možganski sivini nekaj zasvita, pristavi tretji: »Ampak ni čisto tako.« Zdaj pa vedi!

In še preden mi uspe udariti z naslednjim logičnim vprašanjem, se jih deset mulcev, najmlajši jih šteje komaj štirinajst, kar je po standardih parkourja že »mladinskih«, razkropi na vse strani in ponovno pljuskne ob obzidje.

Parkour: subkultura, rekreacija, osvoboditev, religija?

Prevali, premeti, salte, vijaki in kup figur ter drugih oblik učinkovitega ter kar se da hitrega gibanja predstavljajo skoraj neizčrpni metodološki nabor te urbane telovadbe. Uvodna zarjavelost sklepov in mišic ter jutranja krmežljavost uma sta nekje ob deseti uri dopoldne že dodobra izpuhteli.

Pravilna priprava, ogrevanje ter vizualizacija začrtane poti je neobhodni del seans traceurjev, saj je parkour, sodeč po pripovedih fantov o najrazličnejših in precej pogostih poškodbah, kjer so najbolj na udaru hrbet, gležnji, kolena in zapestja, izjemno telesno naporno ter stresno početje.»Znanje borilnih veščin in gimnastike je dobrodošlo,« o priporočljivem predznanju meni dolgolasi Jon, čemur pritrdi tudi njegov kolega Sandi, saj so koordinacija in premeti nepogrešljivi pri zmanjšanju možnosti za poškodbe pri pogostih ter neizogibnih padcih.

Da je parkour ena tistih dejavnosti, športnih disciplin ali konec koncev alternativnih subkultur, skozi optiko katere na videz povsem benigni ter skrajno funkcionalni elementi mestne arhitekture (stopnice, ograje, zidovi itd.) pridobijo čisto drug, nov in inovativen pomen, ni dvoma. Mestna arhitektura je namreč kanvas, ki traceurjem ponuja skorajda neskončne možnosti samoekspresije.

In prav to ne nazadnje tudi je – izražanje samega sebe ter neizmeren občutek svobode je namreč tisto, kar parkour, še bolj pa free run, po mnenju enega izmed bolj znanih traceurjev, Angleža Daniela Ilabace, dela posebnega ter tako vabljivega za mladino.

Je lahko takšna urbana mladinska samoniklost resnično tako vseobsegajoča, da bi jo lahko primerjali z, bog ne daj, religijo? Ilabaca v enem izmed še posebno izpovednih posnetkov na spletu priznava, da je bil pred parkourjem navadna ulična baraba, čigar vsakdan je bil po večini sestavljen iz neskončnih epizod drogiranja, postopanja in malih kraj. A potem je prišlo razodetje – parkour, ki je njegove življenjske kretnice obrnil v pravo smer. Prav on je podal še najbolj holistični pogled na te zanimive, a ob pogledu na atraktivne vragolije ljubljanske mladine dozdevno vse bolj elementarne ali naravne gibalne tehnike, saj jih je označil za »vse, kar te dela svobodnega«. Ne, religija tolikšne svobode, samoiniciative, lastne interpretacije in individualnosti zagotovo ne bi bila sposobna prenesti.

Urbani praljudje

Tako sem se ponovno znašel na začetku, pri izhodiščni dilemi, ki me muči z vprašanjem, ali je parkour samo inovativna oblika preživljanja prostega časa mladih, »zajebantska« inovacija, nekakšen »pet project« vsega naveličane urbane mladine ali gre v resnici za ponovno odkrivanje najosnovnejših gibalnih tehnik homo sapiensa.

Foucan meni, da je gibanje v okviru parkourja oziroma free runa krik iz prazgodovine, saj naj bi se pri lovu in drugih vsakdanjih opravilih podobno gibal že pračlovek. Kako ne, saj je osrednje navodilo parkourja prav premagovanje ovir s čim manjšim vložkom energije; nečesa torej, česar pračlovek s komaj katerim najosnovnejšim orodjem, ki pa ni preseglo omejitev figur izklesanega kamenja ali ošiljenega lesa, ni imel ravno na pretek. Je pa bil zato precej bolj pogost uporabnik nekega drugega najosnovnejšega, pa vendar najbolj prefinjenega orodja – lastnega telesa.

In, ne, nikakor si ob pogledu na zvedave in nasploh agilne mladeniče ni težko pričarati tistega primarnega občutka svobode, ki ga lahko človek izkusi zgolj in samo ob gibanju. Nekateri od njih so ob izvajanju dvojnih salt naprej in nazaj kar bosi, spet drugi zgoraj brez, vsi, ironično, najbolj svobodni sredi urbanih spon.

»Ko se takole premikaš po mestu, dobiš tudi zelo dober občutek za to, iz kakšnega gradbenega materiala je kaj narejeno,« razloži Jon in doda, da so med njimi, predvsem kar se tiče oprijema, pomembne razlike.

Približno tako, kakor je moral starodavni lovec nabiralec za preživetje poznati intimne zgodbe vsakega drevesa, poti, živali ... Razlika je seveda ta, da ti današnji urbani praljudje vse skupaj počnejo iz užitka do gibanja in uporabe najveličastnejšega instrumenta, ki ga ima človek v trajno uporabo – svojega telesa.