Franja, prihajamo!

Franja se približuje in na Franji se kolesari v eni izmed najmnožičnejših skupin na svetu! Glede na konfiguracijo terena maratona bi lahko celo rekel, da se na nobenem drugem na svetu ne vozi toliko časa in toliko kolesarjev v tako strnjeni skupini. In to je na eni strani pravi adrenalinski festival, na drugi strani pa zelo nevaren športnorekreativni dogodek. Da pa bila nevarnost majhna, se moramo naučiti voziti v velikih skupinah.

Zato priporočam, da se do starta Franje pridružite največji kolesarski družini v bližini. Če ste že njen član, postanite redni udeleženec skupnih voženj. Zgodnji pomladanski in spomladanski trening za Franjo smo obdelali v dveh prejšnjih Poletih z dodatkom o2. Če ste se držali priporočil in nasvetov, imate zdaj na števcu malo manj kot dva tisoč kilometrov. Tisti, ki se vam vse to zdi preveč preprosto, imate že skoraj štiri tisoč, a taki tudi veste, da z veliko kilometrov ni nujno, da ste dobri, z malo pa ni nemogoče, da bi bili dobri, kajne? Ne veste, da vas na Franji lahko »odplakne« kolesar, ki ima pol manj kilometrov kot vi?

Torej, preidimo na kolo. Prvo, kar najbolj zmede kolesarja na startu Franje, je množica kolesarjev. Povsod okoli vas so, povsod in včasih imate občutek, da vam bodo začeli lesti tudi v bidon in še v rokave majice in v vsako režo čelade posebej. Drugo, še večje presenečenje je hitrost Franje med zaprto vožnjo. Tisti, ki na startu pritisnejo štoparico, vedo, o čem govorim, tisti, ki pa pridete zgolj preživeti in prekolesariti do cilja, pa tako ali tako niste v tej zgodbi.

ni podpisa

Peloton

Osnov obnašanja v skupni ne bomo ponavljali, ker je Polet O2 o tem res že veliko pisal. Rad pa bi dal nekaj nasvetov iz prve roke, pravzaprav le toliko, da boste vi, ki boste tole prebrali, imeli prednost vsaj v glavi, če ne že v nogah. Velika skupina kolesarjev pomeni veliko padcev, še večja skupina, še več padcev, Franja pa je nad vsemi skupinami. Tiste dirke, ki jih gledate (če jih gledate), po televiziji vsebujejo največ 200 tekmovalcev, na Franji pa boste imeli ob sebi na tisoče enako mislečih. Velika večina izmed njih ni vajena take množice, zato priporočam trening vožnje v skupinah. Med vožnjo v večji skupini delajo vsi kolesarjevi čuti naenkrat. V vsakem trenutku moramo vedeti, kaj se dogaja pred nami in za nami, seveda tudi na obeh straneh. Vseskozi moramo biti v položaju, ki omogoča ukrepanje v vsakem položaju.

Če je prvo presenečenje gneča in drugo prevelika hitrost, je tretje presenečenje malce bolj pozitivno. Bolj ko smo blizu sotrpinu, več moči bomo privarčevali. Ta ugotovitev pride zelo prav, če nas čaka več kot 150-kilometrska razdalja. Manj vetra bomo zaužili, več moči nam bo ostalo za finiš. Kaj hočem povedati, več kolesarjev je z vami, več zavetrja se ponuja. In kaj je zavetrje? Kolesarjev največji prijatelj.  Med vožnjo v večjih skupinah se lahko naučite brati maraton oziroma dirko oziroma trening ali vadbo. Podobno je kot pri šahu, vseskozi moramo predvidevati, kaj bo šele storil kolesar, ki se pelje pred, za ali ob. Hkrati morate biti pozorni, kako se vi počutite na kolesu in po kakšni cesti se vozite. Torej, vsi čuti venomer na preži. Vseskozi morate videti cesto, mogoče je luknjasta, mogoče je pesek na njej, mogoče nepričakovan ovinek ali zožitev ali otoček s prometnim znakom ali pa je ravnokar mačka stekla čez cesto. Vsaka nepozornost vas lahko stane padca. Hkrati morate videti vse kolesarje okoli sebe. V vsakem trenutku morate predvideti, kdaj bo kdo pospešil, zaviral ali preprosto ostal brez moči, kdaj bo kdo navil tempo, kdaj bo kdo segel v žep po hrano, kdaj bo kdo pokazal nevarnost na cesti. Vsega tega se privadite le, če se peljete v večjih skupinah. 

ni podpisa

Na Franji so deli trase, ko je hitrost zares visoka, in zato so izkušnje še toliko nujnejše. Ko gre peloton do 40 kilometrov na uro, je svet okoli vas še precej umirjen in varen, ko pa začne leteti nad petdeset, šestdeset in sedemdeset, vi pa ste v središču centrifuge ogromne skupine, se hitro pojavi strah v kosteh. Kjer je strah, odpovedo nekateri povsem naravni zakoni bivanja, kajne?

Osamljeni jezdeci

Niste družabni kolesar, ste samotni volk za krmilom, a vseeno za svoj mir potrebujete najmanj en maraton na leto. Tudi sami na cesti se lahko pripravite za tako množično prireditev, kot je Franja. Taki pravijo, da je vse v glavi. Lahko prikimam, vendar, če se govori za katero drugo glavo in ne mojo. Osamljeni jezdeci najprej pravijo, da se bodo izogibali gneči na startu in v zaprti vožnji. Vedno govoričijo, da se bodo držali bolj zase in da se bodo držali skrajno desno ali levo, nikoli v sredini. Vendar največkrat se zgodi nekaj, česar ne priznavajo. Množičnost jih tako zbega, da se v dir poženejo takoj po strelu pištole. Hitijo iskati najboljšo pozicijo na desni ali levi strani, medtem pa pozabijo, da se zraven pelje še na tisoče drugih kolesarjev. Ko končno najdejo svoje mesto, ga ne izpustijo niti za ceno padca, to jim vzame toliko pozornosti, da pozabijo na vse luknje v asfaltu, ves pesek na ovinkih in vse ovinke. Njihov moto je: preživeti, a ne izgubiti niti minute! Če priznate, da ste taki, verjamem, da se boste drugače pripravili na maraton, če ne, bo to še ena velika mučnina za vas.

Dan D

Še nekaj dni je časa, da izpopolnite svojo vožnjo. Če je le mogoče, se vozite v skupinah in bodite pozorni na vse opisano, še najbolj na zavetrje. Ko boste razumeli ta edini ščit, ki varuje vaše moči, boste začeli uživati v tako velikih skupinah. Če Franje še niste prevozili, a jo hočete kar se da dobro, morate nujno narediti generalko. To pomeni, vsaj enkrat pred dnevom D se podajte po celotni trasi, razen seveda tistega zaprtega dela, čez mesto. Zapomnite si, da najtežji del tega maratona še zdaleč niso Kladje.