Otroci se premalo gibajo
Verjetno se boste vsi vprašali kaj za vraga se avtorju podi po glavi, ko revijo, ki je namenjena ozaveščanju ljudi o pomenu rekreacije, zdravega načina življenja in uporabljanja lastne pameti, zamenja za priročnik cestno–prometnih predpisov?
Če si vzamete nekaj minut, boste videli, da ima ta članek z otrokovim prečkanjem ceste ravno toliko, kot dizelski avtomobil s super bencinom.
Ta članek je namenjen predvsem vam staršem in vašim draguljem doma – otrokom. Na začetku sem nameraval pisati o tem, kako vaše mladičke uspešno uvesti v čarobni svet športa in rekreacije, vendar sem ob pregledu naše in vaše priljubljene priloge opazil, da je bilo na to temo napisanih že kar nekaj kakovostnih člankov. Idejo za prelitje mojih misli na papir te številke pa sem dobil, ne boste verjeli – na prehodu za pešce v enem izmed slovenskih krajev. Ime tega naj ostane skrivnost, vsebina članka pa naj vas kot odgovorne starše malo predrami. Ob čakanju na vlak sem nehote začel opazovati dve majhni postavi, ki sta se približali prehodu za pešce. Slika je bila zelo zanimiva, lahko bi rekli celo stereotipna za pomen naslova tega članka.
Fanta sta bila po moji brkinski oceni starosti mlada približno osem, morda devet let. Eden je, vsaj mislim da, zapuščal trening, drug pa skrinjo bližnjega sladoledarja. Prvi, recimo mu »športnik«, je napeto opazoval light show na semaforju, drugi, recimo mu sladkosnednež, pa se je ukvarjal z ledeno gmoto v eni roki, z drugo pa je mojstrsko tipkal po telefonu. No, in zadeva, ki se je zgodila, je bila povod za ta članek. Ko se je zasvetila zelena luč, je »športnik« zletel čez cesto, »sladkosned« pa se je na začetku obotavljal, verjetno je razmišljal, kaj naj sploh naredi. Ali naj poliže sladoled ali naj napiše SMS prijatelju? Zasvetila je rdeča luč in »sladkosned« se je vrnil k svojemu sladoledu in telefonu.
Moji možgani delajo drugače od drugih. To vem. To mi že vse življenje govorijo tisti, ki imajo to nesrečo, da živijo ali se gibljejo v moji družbi. Ali pa srečo. Tega ne vem.
Vem pa, da me je ta dogodek kot starša dveh otrok malo stresel. Doživel sem budnico. Ko sem odklepal vrata stanovanja, sem že bil z mislimi v medmrežju. Že po nekaj sekundah brskanja po vsevednežu, stričku Googlu, sem prišel do nekaj zanimivih člankov, ki govorijo, ne boste verjeli, na tematiko pomena športa, telesne pripravljenosti, razvoja možganov in prečkanja ceste pri otrocih. S sladoledi in telefoni v rokah.
Vsebino prebranega sem strnil v svojih brkinskih možganih in jo kot dobrovoljni nasvet, ne navodila, polagam na srce vam, staršem otrok, ki prečkajo cesto.
Možgani potrebujejo telesno gibanje
Vsi vemo: otroci so premalo gibalno aktivni. To ni samo slovenski, ampak je postal zaradi globalizacije in elektronizacije življenja globalni problem. Problem, ki je postal tako velik, da je na njega začel opozarjati tudi Mednarodni olimpijski komite. In ravno odziv MOK-a je spodbudil vrsto strokovnjakov, da so se začeli ukvarjati s študijem pomembnosti povezav med športno aktivnostjo, telesno pripravljenostjo in razvojem možganov že pri sedem do deset let starih otrocih. Ugotovitve, do katerih so prišli v dosedanjih raziskavah, so zanimive in na žalost tudi skrb zbujajoče. Skrb zbujajoče za vse, ki jim je »homo sedens« način življenja postal navada.
V raziskavah, ki so potekale dobrih deset let v ZDA, so med seboj primerjali otroke, ki so se vsaj dvakrat na teden po 60 minut ukvarjali s priljubljenim športom, in otroke, ki so bili prepuščeni sladkarijam, televizijskim ekranom in raznim igralnim konzolam. Rekli boste, da to ni nič novega. No, preverjanju telesnih sposobnosti so nasprotno od drugih raziskav dodali tudi preverjanje učnega uspeha v šoli, priljubljenosti in uspešnosti v vsakdanjem življenju. In prišli so do zanimivih ugotovitev. Ugotovili so, da so možgani otrok z boljšo telesno pripravljenostjo večji (področje bazalnih ganglijev in hipokampusa), kar se pozna v boljših kognitivnih sposobnostih (pomnjenju) glede na njihove telesno slabše pripravljene vrstnike.
Gibalno dejavnejši otroci so dosegli tudi pri šolskih testnih nalogah boljše rezultate glede na njihove telesno slabše pripravljene vrstnike. Med drugim so otroke testirali v odzivu na vsakdanje življenjske okoliščine. No, med drugim v hoji čez prehod za pešce. Gospodje Chaddock, Neider, Lutz, Hillman in Kramer so svoj laboratorij na Univerzi v Illinoisu (Urbana, ZDA) spremenili v križišče s prehodom za pešce. Rezultati, ki so jih dobili, so milo rečeno pretresljivi. Otrokom so naložili tri enostavne naloge med prečkanjem prehoda za pešce. Prvič so otroci prečkali cesto brez zunanjih dražljajev, drugič so poslušali glasbo, tretja, najbolj zahtevna naloga pa je bila prostoročni pogovor po mobilnem telefonu. Hitrost hoje je bila v obeh skupinah enaka, ampak bolje telesno pripravljeni otroci so testiranje opravili veliko bolje kakor njihovi slabše pripravljeni vrstniki. Največja razlika se je pokazala pri uporabi mobilnega telefona.
Vam je to kaj znano?
Ugotovitve te raziskave še niso dokončne, vendar znanstveniki dopuščajo veliko možnost, da so tisti bolj »fit« otroci sposobnejši pri opravljanju več opravil hkrati kakor njihovi manj fit vrstniki. Torej, znanstveniki so dokazali, da športna aktivnost in dobra telesna pripravljenost pri otrocih znatno povečata njihove kognitivne sposobnosti in prineseta tudi boljši šolski uspeh, kar je seveda cilj vsakega otroka in njegovega starša. Ker je tudi med šoloobveznimi otroki čedalje več takih, ki bolehajo za raznimi boleznimi in se zaradi svojega življenjskega sloga bojujejo tudi s preveliko težo, je pomembno, da jih starši spravite v gibanje. Otrokov uspeh je tudi uspeh staršev. Seveda na zdrav in prijazen način.
Jutri bo že prepozno
»Športnik« in »sladkosned« sta prečkala svojo cesto. Tokrat brez težav. Starši, na vas pa je, da svoje otroke pospremite na kak sprehod, kolesarjenje, plavanje v bližnjo lužo in se z njimi zabavate. In ja, tudi s sladoledom ni nič narobe, ne razumite me narobe. Ugotovitve prebranih raziskav niso ravno odkritje »Bozona«, so pa vseeno dovolj skrb zbujajoče, da je potrebno ukrepanje. In tukaj ne velja tisto načelo – prestavi na jutri. Jutri bo že prepozno. Sam pa grem v lov za novim člankom. V njem bojda piše, da preveč gledanja medijskih vsebin na elektronskih medijih otrokom manjša IQ! Pa bo šla televizija! Knjige, prihajam!
